Baltske države in Helsinki – Latvija

Dejstvo, da je Latvija od štirih obiskanih držav najmanj bogata, se opazi takoj ob prestopu meje. Bolj proti severu greš, bolj pozabljaš na tisti prvi vtis, ki ga dobiš, ko vidiš prve vasi v Latviji. Približuješ se namreč Rigi, ki je glavno mesto države in verjetno najbol kozmopolitansko glavno mesto od vseh treh glavnih mest Baltskih držav.

Valovito in gričevnato pokrajino je izoblikovala celinska poledenitev, ko so jo preoblikovali ledeniki in izpod njih tekoče vode. Kurlandsko višavje na zahodu in Livonsko višavje na vzhodu v velikem loku obdajata nižino okoli Rige in zaliv. Ob obali Baltskega morja se razteza do 40 km širok ravninski pas s peščenimi nasipi in jezeri. Med gričevnato pokrajino z morenami in drugimi ledeniškimi dolinami so rodovitne ravnine. Gosto vodno omrežje ter mnoga majhna in plitva jezera oblikujejo skupaj z močvirji in barji zelo raznolik ekosistem. Neokrnjeno naravo ohranjajo v narodnem parku Gauja in v petih naravnih rezervatih.

Predniki Litvancev so v baltiško regijo prispeli v prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. V 10. stol. so starodavni Balti začeli ustanavljati plemenska območja. Ozemlje Latvije je bilo poseljeno s štirimi velikimi plemenskimi kulturami: Latgalijanci, Kuronijanci, Selonci in Semigalijanci.

V 13. stol. so v Latvijo vdrli nemški križarski vitezi, ki so ustanovili Rigo in vzpostavili nadzor nad Balti in njihovim ozemljem.

V poznem 19. stol. je Latviji politično vladala Rusija, gospodarstvo pa so jo nadzorovali baltski Nemci. Večino prebivalstva Latvije so predstavljali etnični Latvijci, potomci prvotnih baltskih plemen. Latvijci so lastno državo ustanovili leta 1918. Neodvisna Latvija je hitro napredovala. Na podeželju so izvedli agrarno reformo: zemljo nemških baronov so razdelili latvijskim kmetom. V 20. in 30. letih je Evropa potrebovala več masla, mleka in sira, in to je uvažala iz agrarne Latvije. Agrarno reformo so dopolnili s prevzemom industrije in trgovine. To je bil čas, ko je bila Latvija uspešna, po videzu zahodna država. Življenjski standard je postal primerljiv s zahodnoevropskim: približal se je švedskemu in danskemu in presegel finskega.

Latvijščina je dobila status uradnega jezika in latvijska kultura je nasploh doživljala preporod. V obdobju neodvisnosti (1918 – 1939), so Latvijci predstavljali 75% prebivalstva.

Med 2. svetovno vojno je Latvija doživela tri invazije in okupacije: 1940 je Sovjetska zveza okupirala Latvijo in jo priključila SSSR. Med 1941 – 1944 so Latvijo okupirali Nemci. Avgusta 1944 so Sovjeti znova okupirali Latvijo. Kar 120.0000 Latvijcev je bilo deportiranih v sovjetska koncentracijska taborišča v Sibirijo, 140.000 jih je zbežalo na zahod, več 10.000 pa jih je padlo v bojih. Skoraj tretjina litvanskega etničnega prebivalstva je bila ubita, deportirana ali preseljena. Uspešna latvijska družba je bila zdesetkana. Med sovjetsko zasedbo, od leta 1944 do 1991 je bilo v Latvijo naseljenih več sto tisoč Rusov, ki so delež latvijskega etničnega prebivalstva zmanjšali skoraj na 50%.

Riga

Riga je največje in najbolj kozmopolitanko mesto od vseh baltskih prestolnic in je najbolj interesantno in zanimivo mesto v Latviji. Leži na reki Daugava, kakšnih 15 km od izliva reke v morje. Skoraj vse njene znamenitosti so na vzhodnem bregu. Staro mestno jedro se razteza 1 km ob reki in 600 m od reke v notranjost proti V. Proti nebu silijo trije stolpi: stolp cerkve sv. Petra, mogočen stolp katedrale in najpreprostejši zvonik sv. Jakoba. Začetki Rige segajo na začetek 13. stol., ko je škof Albert iz Bremna zgradil prvo nemško utrdbo na Baltiku, kar je bilo nekakšno mostišče za križarske pohode na poganske prebivalce tega področja, z njim pa so prišli tudi nemški trgovci iz Lubecka in Bremna. Skoraj popolnoma okoli starega mesta v širokem pasu potekajo parki iz 19. stol., ob njih teče mestni kanal, in bulevardi, za njimi pa je Nova Riga, začenši z zgradbami zgrajenimi v 19. in začetku 20. stol. in so danes kombinacija nastanitvega in poslovnega življenja. Še bolj proti robu mesta so v glavnem namestitvene četrti iz časa Sovjetske zveze. Parki in kanal so meja med Starim mestom in Novim mestom. Danes je poznana po starem mestnem jedru, secesijskih zgradbah in dobro vzdrževanih parkih.

V letih med 1945 in 1991 je Riga zrasla enormno. Takrat so v predmestjih zgradili velika, siva blokovska naselja z neudobnimi stanovanji. Odkar je samostojna, se je veliko zgrad prenovilo, Riga je postala bolj prijazno mesto in je na dobri poti, da postane eno najatraktivnejših mest v Evropi. Danes ima Riga okoli 800.000 prebivalcev.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Riga

Secesijska arhitektura v Rigi je zelo poznana in uživa velik sloves. Z art decojem, ki je ilustriran v Empire state building in Chrysler building, iz 1930-ih ima precej podobnosti, vsaj na prvi pogled. Jugendstil ali secesija je nekoliko starejša, moderna je bila ob koncu 19. in začetku 20. stol. Splošno pravilo je, da vse kar je videti gladko, bleščeče in zaglajeno ter z ravnimi oblikami je verjetno art deco. Vse kar je razkošno, z golimi dekleti, cvetličnimi motivi in zanimivimi grotesknimi podobami in prispodobami je art nouveau. Poleg tega so v nekaterih delih Evrope uporabljali tudi nove materiale: keramiko, železo in steklo.

Več kot tretjina vseh zgradb v Rigi je iz tistega obdobja in te unikatne arhitektune šole. Ko je bil art nouveau na višku svoje popularnosti, je bila Riga na višku svojega razvoja in bogastva. Je tudi posledica slučaja, da so prepovedali graditi dvorce, na zunanji strani mestnega obzidja. V srednjeveških časih so bile vse lesene hiše zunaj obzidja zaradi obrambe mesta porušene. V sredini 19. stol. je ruska oblast končno spoznala, da je mestno obzidje zastarelo. Odprl se je ogromen prazen prostor, ki so ga postopoma zapolnili z novimi zgradbami. Tudi nekaterimi takimi, ki so estetska katastrofa.

Eden najbolj poznanih art nouveau arhitektov je bil Mikhail Eisenstein (1867-1921), oče legendarnega režiserja Sergeja Eisensteinam, ki je dal svetu filme kot je Bojna ladja Potemkin in Ivan Grozni. Njegova najbolj poznana dela stojijo na Albertovi ulici. Za njegova dela so značilne skulpture, barvna opeka, geometrični ornamenti in okna unikatne oblike. Velik pečat je pustil Konstantins Pekšens (1859 – 1928), ki je načrtoval okoli 250 zgradb po celi Rigi, vključno s svojo ikonsko zgradbo na Alberta 12, katero je zgradil za sebe. Danes gosti Muzej secesije v Rigi.

Arhitektura v Rigi se je razvijala od eklekticizma, ki je bil priljubljen v sredini 19. stol. do secesije in kasneje do narodnega romaticizma. Latvijski arhitekti so hoteli vključiti elemente etnične mitologije in folklore v dizajn. Vendar pa art nouveau ni ostal samo na fasadah zgradb, ampak se je presil tudi v notranjost zgrad in v vsakdanje življenje ljudi, pohištvo, hišne pripomočke, modo; preselil se je tudi v grafični design, najpogosteje v oglasne plakate. Če hočete videti, kako je izgledal art nouveau znotraj zgradb, boiščite muzej na Alberti 12, kjer je celotno stanovanje ohranjeno in prikazano v tem stilu. Celo osebje je oblečeno v obleko iz tistega časa. Nasproti je trgovina s spominki v stilu art nouveau.

Untitled-1

 

Riga je začela nastajati na mestu cerkve sv. Janeza. Škof, ko je prišel iz Nemčije s svojimi ljudmi ni bil dobrodošel. Domačine je prosil, če mu odstopijo del zemlje, da si bo lahko zgradil domovanje. Niso mu ga hoteli dati. Zato se je škof domislil ukane. Povabil jih je na zabavo in jih napil. Takrat jih je še enkrat prosil, če mu dajo kos zemlje. Ker so bili vsi pijani so mu ustregli, vendar samo toliko, kolikor meri kravja koža. On se je znašel, narezal kravjo kožo na zelo ozke trakove, jih po dolžini sešil skupaj in si tako odmeril svojo parcelo. Hiša je stala na mestu c. sv. Janeza. Za njim so prišli še vitezi in ker so vitezi opravljali bolj trgovska dela in tista za katera so bili poklicani, se je z njimi sprl. Vitezi so imeli svoje prostore tik zraven škofa. Škof se je preselil izven obzidja na mesto katedrale, katere temelje je postavil on. Katedralski trg je bil včasih bolj pozdan kot je danes, vendar so se mestne oblasti, ker je bilo na trgu premalo prostora in zraka, odločile, da vrsto hiš poderejo. V tlaku se vidi, kako so včasih stale hiše.

V bližini stoji velika rdeča opečnata cerkev sv. Petra z enostavno dekoracijo svetle notranjosti. Prva cerkev je bila tu zgrajena leta 1209, bila je lesena in nenavadno velika za tisto obdobje, zgradili so jo Latvijci , prebivalci Rige. Od te cerkve ni ostalo nič. Obnovljena je bila 1406, obnova se je zavlekla do konca 15. stol. Zvonik je bil postavljen 1491, zrušil se je 1666, povzročil veliko škode in ubil nekaj prebivalcev sosednjih zgradb. Nov je bil zgrajen 1690. Po legendi naj bi graditelj zvonika je obljubil, da bo splezal na zvonik, na petelina in vrgel steklen kozarec na trg. Na kolikor delčkov se bo kozarec razletel, toliko let bo zvonik stal. Ravno v tistem trnutko pod zvonikom pelje voz poln sena. Kozarec pade na voz sena in samo poči. Ko so zgradili naslednjega, je graditelj spet splezal na vrh in vrgel kozarec na trg. Kozarec se je razletel na ogromno delčkov, torej bo stolp stal še kar nekaj časa.

Na Mestnem trgu stoji impozantna Hiša črnoglavcev. Poslopje je zgrajeno iz dveh sosednjih hiš z vmesnim dvoriščem in dansko renesančno fasado iz 1620. Je eno pomembnejših spomenikov v Rigi. Zgrajena je bila 1334, vendar je bila med 2. svetovno vojno uničena. Črnoglavci se prvič omenjajo leta 1413. Bili so skupina neporočenih trgovcev, ki so živeli v Rigi in Talinu. Na začetku so bili svobodna organizacija, vendar so zrasli v pomembno silo. Ime so dobili od svojega črnega zavetnika sv. Mavrica. Prvo nadstropje se je uporabljalo kot trgovine in poslovni prostori, cehovska zbornica pa je zasedla 2. nadstropje, zgornja nadstropja so se uporabljala kot skladišča. Zraven stoji Muzej okupacije. Je črna kvadratna hiša zgrajena 1970, ki je bila včasih muzej posvečen strelcem. Danes je v njem spomenik okupacije, kjer je na ogled stalna zbirka posvečena latvijski okupaciji Sovjetov in Nacistov med 1940-91.

Stari in novi del Rige ločuje širok pas parkov, ki so nastali na mestu nekdanjega obrambnega nasipa. Obrambni hrib se nahaja pred Mestnim kanalom in Spomenikom svobode levo. Na drugi strani parka je spomenik petim ubitim meščanom, ki so jij ubili Sovjeti januarja 1991, ko so poskušali zadušiti vstajniško gibanje za neodvisnost. Med žrtvami sta bila dva kamermana in študent. V parku Esplanade iz 19. stol. stojijo med drugim tudi Pravoslavna katedrala, Umetnostna akademija in Narodni muzej lepe umetnosti. Preden je leta 1812 Napoleon prišel v Rigo, je bil Verdmanes darvs rezidenčno naselje, vendar so ga Rusi porušili z namenom tja postaviti topniško enoto za obrambo mesta. Na severnem robu parka stoji Kabinet vlade, Regionalno sodišče in Ministrstvo za pravosodje. Med Mestnim kanalom in dvema parkoma je vrsta predvsem javnih zgradb in ambasad. Zgradba Latvijske univerze (Ustanovljena 1919, največja univerza v vseh Baltskih državah, 20.000 študentov), nemško veleposlaništvo in Glasbena akademija na desni strani ter univerzitetna knjižnica, visoka šola, zgradba tožilstva in ekonomska šola na levi.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Jurmala

Jurmala v latvijskem jeziku pomeni obala. Jurmala se nahaja v pasu med reko Lielupe in Baltskim morjem. Ta 33 km dolg pas peščene plaže vsako leto privabi več obiskovalcev. Življenje na plažah se konec poletja precej umiri, festivali se umaknejo, vendar pa zdraviliški del Jurmale obratuje preko celega leta. Preko celega leta lahko tudi uživate v pogledu na lesene hiške, hiše, palače in hotele. Velik del so jih po odhodu SZ morali popraviti. Največji razlog za nastanek mesta je peščena plaža. Plaža je poleti polna ljubiteljev morja in raznih festivalov. Jurmalo sestavlja 14 predelov, od katerih so najbolj poznani Lielupe pri izlivu reke Lielupe v morje, Dzintari in Majori. Lielupe ima nekaj zelo lepih primerkov lesenih hiš. Dzintari je poimenovan po jantarju, še vedno se kakšen najde na plaži, tam stoji muzej o jantarju.

Značilnost mesta so lesene hiše z lesenimi poudarki in detajli, hiše v stilu podeželjskih koč in počitniški centri. Razvoj mesta Jurmala je potekal vzporedno z ravojem turizma, ko so domači in tuji turisti prihajali na oddih in zdravljenje. Lesene hiše in ulice obkrožene z borovimi drevesi imajo še vedno starinski izgled. Te hiše so edinstvena kulturna zapuščina. Najboljši za ogled bogatih hiš je Dzintari. Seznam arhitekturnih spomenikov vključuje 414 zgradb, medtem ko ima več kot 4000 hiš status zgodovinske zgradbe.

Za čas Sovjetske zveze je bila Jurmala priljubljena tudi med komunističnimi uradniki. Zahajali so v hišo Emilija Benjamin in druge okoliške nastanitvene objekte, tudi zdravilišča. Višji komunistični uradniki so počitnice dobivali kot nagrado za svoje delo. Za čas Sovjeteke zveze so zgradili precej hotelskih objektov, večinoma so zgrajeni iz betona, vendar se je Jurmala na srečo izognila sovjetski urbanizaciji mesta belimi monolitnimi hoteli kot sta Jalta na Črnem morju in obala Ukrajine.

Emilija Benjamin se je zavedala svojega statusa najbolj uspešne in najpremožnejše osebe v Latviji. V 1930-ih je imela v lasti zelo uspešno založniško podjetje in nepremičninski holding. Imela je nekaj stanovanj in trgovskih zgradb v Rigi; tovarno v Kekavi (južni del Rige); za osebno uporabo luksuzno stanovanje v centru Rige, ki se je imenovalo po njegovih prvotnih lastnikih hiša Pfab; podeželjsko posestvo Waldeck in počitniško hišo na obali v Jurmali. Počitniška hiša v Jurmali je bila tipična lesena hiša iz konca 19. stol. V sredini 1930-ih se je Emilija odločila za izgradnjo nove počitniške hiše. Na parceli, sosednji od njene tedanje, je zgradila najbolj luksuzno hišo ve celi Latviji. Načrte za hišo je narisal nemški arhitekt Lange. 1938 se je gradnja začela in zaključila kakšno leto kasneje.

Hiša je pomembna prevsem zato, ker se je v njej pisala zgodovina Evrope 20. stol. Hišo na Juras 13 je v 1950-ih predsednik vlade Nikita Krushchev razglasil za državni spomenik in jo začel uporabljati kot predsedniško rezidenco in hišo za goste sovjetske vlade. Po padcu Berlinskega  zidu se je vanjo naselil Baltski svet. Tukaj se je Boris Jelcin v imenu Rusije odločil za priznanje neodvisnosti Baltskih držav. Srečali so se Gorbunovs (predsednik Latvije), Landsbergis (predsednik Litve), Rüütel (predsednik Estonije) in Jelcin. Jelcin je v imenu Ruske federacije dal zeleno luč za odcepitev treh Baltskih držav in obnovo neodvisnosti. Dogovorili so se tudi za nemoten umik OMON enot (posebna sovjetska milica), katera je bila odgovorna za nasilje januarja in avgusta 1991. Tukaj so se leta 1992, na pobudo predsednika ZDA Georga Busha st., švedski predsednik vlade in voditelji Baltskih držav dogovorili za resolucijo, ki bi jo predstavili Borisu Jelcinu na Vrhu v Helsinkih. Govorila je o umiku vseh ruskih vojakov iz Baltskih držav do leta 1994, v katero je Jelcin privolil.

Do leta 1995 je bila hiša last latvijske vlade, od takrat pa dedičev Emilije Benjamin, nečaka Petra Aicherja in posvojenega sina Georga Benjamina. Danes je hiša v lasti družine Aicher (Petra in njegovih 3 sester).

Poznani gosti hiše so bili:

  • Nikita Khrushcev – generalni sekretar KP SZ
  • Josip Broz Tito – generalni sekretar KP Jugoslavije
  • Erich Honecker – generalni sekretar DDR
  • Mikhail Gorbachov – predsednik vlade SZ
  • Dr. Karl-Horst Hahn – predsednik podjetja Volkswagen AG
  • Boris Jelcin – predsednik Ruske federacije
  • Richard Nixon – predsednik ZDA

 Trije gradovi

Mesto Sigulda zaznamujejo reka Gauja in trije srednjeveški gradovi: Sigulda, Turaida in Krimulda.

Livonski grad Sigulda je bil zgrajen leta 1207 kot utrdba. Zgrajen je bil nad reko, zato je naravno zavarovan, samo na južni strani so morali zgraditi obrambni jarek. v začetku je bila samo obrambni stolp, kasneje so postopno dograjevali objekte. Grad sestavljajo notranje zgradbe z vključeno osrednjo zgradbo, notranji predgrad in zunanji del na južnem delu. Časovno lahko gradnjo na več delov. Začetek gradnje je bil v 13. stol. Prva zgradba je bila kvadratne oblike, zgrajena iz blokov dolomita, stene so bile 3 m debele. Pod to zgradbo je bila klet velika 9,5×10 m s podpornim stebrom na sredini, ki podpira oboke. Del te zgradbe je bil vdelan v južno steno centralne zgradbe. Naslednja faza se je zgodila ob koncu 13. in preko celotnega 14. stol. Takrat so zgradili osrednji kompleks ali castellum in notranje dvorišče, ki je bilo obkroženo s trmi zgradbami. Trinadstropna zgradba na JZ se je ohranila do danes. Kapela je bila locirana na J strani drugega nadstropja. Tretje nadstropje so uporabljali kot skladišče orožja. Osrednji kompleks je bil obkrožen s pred-gradom. Imel je obliko nepravilnega štirikotnika velikosti 80×100 m. Stolpiso bili zgrajeni na J in SV strani pred-gradu. Zunanji del gradu je bil zgrajen v 17. stol. Nižje je bil zgrajen še en zid, ki je varoval notranji pred-grad. Pri glavnem vhodu je bil dvižni most in na strani gradu obrambni stolp. Na začetku 19. stol. so spet posvečali nekaj pozornosti gradu, vendar so se namesto obnove odločili da slediji takratnim trendom in ga enostavno pustijo kot romantične razvaline. Kot zaščiten objekt je doživel nekaj prenova, obnovljen vhodni stolp in še nekaj pomembnih delov.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Grad Sigulda

Geografsko je Gauja, zaradi obstoječih vodnjih poti in cest, ki so bile takrat že zgrajene, igrala pomembno vlogo med križarskimi pohodi. Dolina je bila tudi etnično raznolika, vsaka etnična skupina si je lastila del ozemlja. V 13. stol. je bilo ustanovljenih veliko novih teritorijev, predvsem na račun vojn in bitk. Srednjeveški grad je zgradila Livonska bratovščina, ki so bili kasneje vključeni v Teutonski red. Livonska bratovščina, ki je bila uradno znana kot Kristusova milica Livonije, je bila vojaški red, ki so ga sestavljali nemški menihi bojevniki. Poznani so bili po simbolu na njihovem belem pregrinjalu: rdeči meč in križ. Red je bil ustanovljen leta 1202 in je bil prvi cerkveni vojaški red izven sredozemske regije. Zgodovinski dokumenti pravijo, da sta bila ustanovitelja škof Albert in cistercijanski menih Teoderih. Misija reda je bila, da ostanejo v Livoniji in jo zaščitijo ter zavzamejo nova področja. Pri delitvi ozemlja med škofom Albertom in njimi, je red dobil ozemlje na levem bregu Gauje. Grad je bil izhodiščna točka za bojne pohode proti Livom. Iz gradu so tudi nadzorovali vodno pot po reki Gauji. Branili so svoje ozemlje pred morebitnimi napadi iz sosednjega škofovega gradu na Turaidi. Leta 1237 je ozemlje Livonske bratovščine postalo last Nemškega reda, kateri so nadaljevali z osvajanjem vse do leta 1290. Livonski predstojnik je živel na srednjeveškem gradu Cesis, ki je bil v tistem obdobju drugi najpomembnejši v Latviji, takoj za Rigo.

Grad Krimulda je bil grad kapitla iz Rige, zgrajen okoli leta 1255 in je bil najmanjši od treh gradov v dolini Gauje. Grad po požaru leta 1601 ni bil obnovljen. V 13. stol. je levemu bregu Gauje gospodoval Red bratovščine meča, kasneje poznani kot Livonski red, medtom ko je desnemu bregu gospodoval nadškof iz Rige. Krimulda je bila v lasti Visokega koncilija iz Rige, kateri je bil skupina 12 visokih duhovnikov, ki so svetovali nadškofu. Grad je bil zgrajen na takšni točki, da je bil naravno zavarovan in ga je bilo praktično nemogoče osvojiti. Na eni strani so bila strma pobočja nad Gaujo, iz dveh strani z reko Vikmeste in njenimi prav tako strmimi bregovi, iz zadnje strani pa z umetno narejenim kanalom z dvižnim mosto, ki je peljal v grad. Reka Vikmeste je bila meja med ozemljema Krimulde in Turaide.

V Turaidi stoji najbolj obiskan muzej v Latviji, kjer se lahko seznanite z razstavami o arheologiji, kulturi in umetnostni zgodovini. Livi, domorodno ljudstvo regije, je imenovalo ta kraj Vrt boga. Zajema 42 ha ozemlja z bogato arheološko, arhitekturno, zgodovinsko in umetnostno zapuščino, ki govori zgodbo o tisoč let dolgi zgodovini. Zbirka v muzeju prikazuje življenje ljudi in dogodke skozi zgidovino ter tradicijo in obrt. Grad Turaida je glavna znemeitost. Masivno stolp iz rdeče opeke lahko opazimo že od daleč. Originalno je bil grad lesen. Pripadal je vodji Livov Kaupu. Med različnimi bitkami je bil požgan. Nov grad je bil zgrajen leta 1214 na zahtevo škofa Alberta. Novi grad se je imenoval Frederland (Dežela miru). Grad in njegove fortifikacije so izboljševali in dograjevali skozi stoletja. Iznajdba strelnega orožja je povzročila končanje strateške vrednosti gradu. Po požaru leta 1776 grad ni bil obnovljen. Leta 1976 so se na gradu začela velika raziskovalna in restavratorska dela.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Grad Turaida

Baltske države in Helsinki – Litva

Baltske dežele so nam precej nepoznane dežele pa tudi obiskujemo jih prav poredko. Vendar pa so te dežele vse prej kot nezanimive. Vse so si zelo podobne in obenem toliko različne, da pri vožnji skozi države ne začutimo monotonije. Relief je precej podoben. Tega, da je proti severu relief bolj razgiban, da je pokrajina golj gozdnata ali manj naseljena skoraj ne opazimo. Vsa tri glavna mesta imajo lepo ohranjena in urejena stara mestna jedra. In prav ta stara mestna jedra in še nekatera druga mesta, ki so razpršena po državah so tista, ki privabijo največ obiskovalcev.

Trakai

Grad in mesto Trakai v litvanski zgodovini zasedata posebno mesto. Mesto je eno starejših v državi in datira v 12. stoletje. Verjetno je bilo glavno mesto države za čas velikega kneza Gediminasa. Ko je Vilnius pridobival na pomembnosti, je Trakai izgubljal. Uničili so ga Kozaki na vojnem pohodu Rusov leta 1655. Trakai je poznan po malih in slikovitih lesenih hišah, ki ležijo ob jezeru nasproti gradu ter gradu samem, ki leži na enem od 21 otočkov na jezeru Galve. V obnovljenem gradu je urejen muzej, ki skozi izkopane predmete in slike prikazuje zgodovino gradu in mesta.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Grad Trakai

Vilnius

Vilnius je največje mesto v Litvi in njeno glavno mesto. Litva je nacionalno veliko bolj homogena kot ostali dve Baltski državi, vendar to ne velja za Vilnius. V mestu živijo Litvanci, ki so v večini, pa tudi številčne manjšine Poljakov, Židov in Rusov. Središče mesta je zaščiteno in je na UNESCO-vem seznamu kulturne in naravne dediščine. Židovska četrt ni več tisto, kar je bila nekoč. Staro mesto je bolj ali manj nedotaknjeno. Mesto ima velik nabor baročnih stavb, ki so se razvile skozi skoraj dve stoletji. Ko je Litva leta 1991 postala neodvisna, je Vilnius ponovno postal glavno mesto države.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Razgled iz Gediminasovega hriba na stari del mesta

Mesto je locirano na skrajnem jugo-vzhodu države. Ima 580.000 prebivalcev, ki so razpršeni po predmestju. Mesto sestavljata dva dela: Staro mesto, ki je glede na standarde tistega časa zelo veliko in leži na sotočju rek Vilnius in Neris. Danes se na severu stika z Novim mestom, ki so ga začeli graditi v 19. stol.

Glede na legendo, je mesto leta 1323 ustanovil veliki knez Gediminas, prednik dinastije, ki je več kot 250 let vladala združeni Litvi in Poljski. Zgodba pravi, da se je Gediminas po lovu odločil postaviti tabor tam, kjer Vilnius priteče v Neris in se ne vrniti v grad Trakai. Ko je zaspal, je imel čudne sanje o velikem železnem volku na hribu nad njim, kateri je divje tulil skupaj s še 100 volkovi. Poganski duhovnik je te sanje razumel kot sporočilo bogov, da naj Gediminas na mestu, kjer je videl volkove zgradi mesto. To mesto naj bi tako zraslo, da bi njegovo ime tuljenje volkov poneslo okoli celotnega sveta.

Kasneje je na tam res zrastel grad in pod njim mesto. Od obširnega kompleksa gradu se je do danes ohranil Zgornji grad na Gediminasovem hribu in del spodnjega gradu, ki je bil v 16. stoletju preurejen v palačo za Sigmunda st. in postal rezidenca Litovskih knezov. Pod Zgornjim gradom se nahajata Stari in Novi Arsenal, ki danes gostita Narodni muzej Litve, Arheološko zbirko in Muzej uporabnih umetnosti.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zgornji grad

Katedrala stoji na mestu bivšega poganskega verskega centra, ki je originalno ležal znotraj fortifikacij Sopdnjega gradu. Po navideznem pokristjanjenju kralja Mindaugasa okoli 1251 so na tem mestu zgradili prvo cerkev. Ko se je ljudstvo vrnilo k poganski veri  je bil poganski tempelj postavljen v prvotno stanje, toda bil je odstranjen, ko je Litva 1387 sprejela krščansko vero in se združila s Poljsko. Pod Vytautasom velikim je bila zgrajena velika gotska opečnata cerkev, ki je kraljevala stoletja. Med 1783 in 1801 je bila skoraj popolnoma preurejena in obnovljena.

Najpomembnejši del stare katedrale je kapela sv. Casimirja z njegovim sarkofagom. Sv. Casimir je bil pravnuk Barbare Celjske. Na sliki, ki se nahaja v kapeli sv. Casimira, je sv Casimir upodobljen s tremi rokami. V dveh drži rožo. Po legendi naj bi se slikar, ki je naslikal sliko med delom premislil in roko narisal v drugi poziciji. Staro je hotel prekriti, kar je naredil večkrat, vendar se je skozi barvo znova in znova pokazala roka. Slikar je mislil, da je to čudež in na koncu pustil sliko s tremi rokami.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Katedrala sv. Stanislava in Ladislava

Prostrani trg pred katedralo je Katedralski trg.  Od leta 1996 tam stoji spomenik velikemi knezu Gediminasu. Boljšega prostora ne bi mogli najti, kajti stoji v bližini, kjer je sanjal o svojih volkovih. Prikazan je z mečem v svoji levi roki, kar nakazje, da je preferiral diplomacijo pred vojno, čeprav se je v resnici za dosego svojih ciljev posluževal obeh.

Glavna točka trga pa je stolp, kombinacija zvonika in ure. Okrogli stolp je bil zgrajen v 14. stoletju in je bil del fortifikacije Spodnjega gradu ter je edini del Spodnjega gradu, ki je ostal do danes. V 1520-ih je postal del katedrale, v 17. stoletju je bil dodan urni mehanizem, ki se je ohranil do danes.

Predsedniška palača je bila v 14. stoletju zgrajena kot Škofovska palača. Za čas ruske vladavine je bila preurejena za namen bivanja ruskih guvernerjev in generalov. Takoj po osamosvojitvi pa francoska ambasada. Leta 1997 so jo ponovno obnovili in preuredili v predsedniško palačo. Nasproti palače se nahaja zgradba univerze. Zgradba je daleč največja in najbolj prominentna v Starem mestu. Pomembno vlogo v mestu igra že od 1570, čeprav je imela velikokrat težave, predvsem z Rusi ozirom Sovjeti, ki so vplivali na njen program, med leti 1832 in 1919 je bila celo zaprta, za časa Sovjetske zveze pa močno nadzorovana, program pa je bil prirejen leninistični dogmi. 17 zgradb se razteza okoli 17 dvorišč, zgrajena je bila v različnih obdobjih z veliko mero estetike. Univerza vključuje več zgradb oziroma inštitucij: univerzitetno knjižnico, astronomski observatorij, knjigarno, Center za litvanske študije, jezikoslovni oddelek, cerkev sv. Janeza, univerzitetni muzej znanosti in stolp.

Na vzhodnem delu Gediminasovega hriba ob Sereikiškes parku stoji Bernardinska cerkev sv. Frančiška in Bernardina zgrajena v 16. stoletju na mestu pogorele cerkve. Bernardinci so V Vilnius prišli leta 1469. Za tisto obdobje je bila nenormalno velika. Je dvoranska cerkev in ima nekaj detajlev pozne gotike. Danes za cerkev skrbijo Frančiškani. Cerkev sv. Ane je manjša in lepše ohranjena. Sprednja fasada je brez dvoma najmogočnejša v Litvi. Nič manj kot 33 različnih oblik opeke je vgrajenih v to gotsko fasado. Na pogled je simetrična, dvakrat višja kot je široka. Ljudje nikoli niso izvedeli za njeno točno funkcijo, niti kdo jo je zgradil in niti kdaj. Napoleon, ko je bil na svojem pohodu skozi Litvo, je rekel, da če cerkev ne bi bila tako velika, bi jo na dlani odnesel v Francijo.

Poleg stavb, je kot posebnost Vilne treba omeniti tudi Republiko Užupis, predel mesta, ki je star približno štiristo let, nastal je v 16. stoletju. Bil je prvi del Vilne, ki je zrastel zunaj mestnega obzidja. Nekdaj je bil Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje postal najrevnejši predel mesta pa tudi dom umetnikov. Danes Užupis velja za najprestižnejšo četrt, vendar ostaja center nekonvencionalnih idej. Ne samo, da imajo svoje prometne znake, imajo tudi svojo ustavo, predsednika, ministre in ambasadorja v Moskvi ter svoje praznike. Najbolj priljubljen je 1. april, dan neodvisnosti. Na ta dan lahko od straže na meji v potni list dobite republiške žige. Leta 1997 so umetniki razglasili neodvisnost in ustanovili samostojno državo. V njihovi ustavi piše med drugim tudi: ljudje imajo pravico umreti, vendar to ni dolžnost; ljudje imajo pravico biti nepomembni in nepoznani; pes ima pravico biti pes; ljudje imajo pravico biti narobe razumljeni; človek ima pravico živeti ob reki (Vilnia) in reka ima previco teči ob človeku; človek ima pravico skrbeti za psa dokler eden od njiju ne umre itd.

Obala Baltskega morja je poznana po jantarju, ki ga naplavlja morje. Jantar je že stoletja pomembna naravna dobrina za vse tri Baltske države in tudi ruski Kalingrad. Jantar je fosilizirana smola, ki se je tisočletja izločala iz borovih dreves Pinus Succinifera. Najden jantar ima različne oblike, od oblike kapljic medu, do velikosti jajc ali glave. Najbolj vreden jantar je tisti, v katerem je kakšen komar ali druga žuželka. Najbolj vreden je kos jantarja, v katerem je kuščar. Le-tega lahko vidimo v galeriji Gintaro.

Jantar v galeriji Gintaro

Jantar v galeriji Gintaro

Mestna hiša se prvič omenja 1432. Danes se uporablja za reprezentativne, protakolarne namene, predvsem med obiskom tujih predstavnikov in vladarjev. V njej so bili George W. Bush in kraljica Elizabeta II.

Mestni trg se nahaja na koncu Ulice Pilies. Ulica se šteje za najstarejšo v mestu. Včasih je bila to glavna cesta, ki je povezovala grad kot glavno mesto države z južnimi deželami (poljska in Rusija) in se je kasneje (omanja se leta 1530), z rastjo mesta, spremenila v glavno ulico v mestu. Ob ulici so si plemiči in bogati meščani zgradili svoje rezidence. Univerza v Vilniusu je zasedla celotno četrt ob ulici in v ulici so živeli profesorji.

Mestni trg je tradicionalni prostor za dogodke in tržnice v Vilni. Največji semenj, ki se odvija na trgu je Kaziukasov sejem, glavno božično drevo stoji na tem trgu, različni koncerti, državna praznovanja in prireditve ob obiskih pomembnih državnikov se odvijajo na trgu preko celega leta. Do začetka 20. stol. je bil trg obkrožen s trgovinicami. Z razvojem mesta, se je število trgovcev in trgovin povečevalo. Večina od njih je prodajala sol, železo in meso. Teh trgovin zaradi strogih predpisov ni bilo možno prodajati, donirati ali kakor koli drugače prenašati lastništvo. Tudi trgovanje na trgu je bilo močno regulirano. Židi so imeli prepoved prodajati meso, niso smeli postavljati mesnic niti na trgu, niti v ulici Vokiečiu. Bilo je t udi prepovedano kupiti izdelke na ulici in jih kasneje prodati v trgovini za višjo ceno, še posebej, če je bilo takrat pomanjkanje kakega od izdelkov. Vse kršitve so se kaznovale z denarn kaznijo, zaporom in zaplenitvijo obrti. Zaplenjeno so podarili raznim beguncem in bolnišnicam.

Vrata Zore so bila včasih del mestne fortifikacije, ena od 9 vrat v mesto in edina, ki so se ohranila. Kapelo nad vhodnim obokom so zgradili leta 1671, posvečena je bila devici Mariji. Videti jo je mogoče skozi odprto okno. mašo v kapeli lahko spremljamo vsak dan, lahku tudi iz ulice. Zgornji del ulice je bil mišljen kot cerkev na prostem. Domačini verjamejo, da je Marija zaslužna za nekaj čudežev, ki so se zgodili.

Kaunas

Kaunas je drugo največje mestno v Litvi in tretje največje v Baltskih državah. Ima okoli 450.000 prebivalcev. Leta 1920 je postal glavno mesto Litve in to ostal naslednjih 20 let. V mestu so muzeji in glaerije državne pomembnosti.

Staro mesto ni tako obsežno kot tisto v Vilni, vendar se vseeno lahko pohvali z izjemno arhitekturo in nekaterimi izjemnimi zgradbami zgrajenimi iz rdeče opeke in kremastimi fasadami cerkva, ki so zbrane okoli glavnega trga. Vzhodno od trga teče nakupovalna ulica Laisves. V tej ulici je polno restavracij, kavarn in trgovin. Novo mesto zaznamujejo zgradbe, zgrajene v modernističnem in Art deco stilu. S tem so hoteli narediti Kaunas pomembnega in vrednega svoje vloge v državi, biti glavno mesto države.

Kaunas je predstavljal eno od litovskih utrdb, ki so branile južno mejo pred rednimi vpadi teutonskih vitezov. Po bitki pri Žalgirisu, so se vitezi umaknili in mesto se je začelo širiti in bogateti na osnovi trgovine. Zraslo je ob reki Nemunas, kar je mesto povezalo z mrežo pomembnih trgovskih poti. Kaunas je postal tudi pomembno katoliško središče. V seminariju so izučili mnogo narodnih duhovnih vodij. Po prvi svetovni vojni, ko je Kaunas postal glavno mesto Litve, se je spremenil v veliko gradbišče in je postal izložba moderne arhitekture. V začetku drugr svetovne vojne je Kaunas zgubil svojo politično pomembnost, vendar za čas Sovjetske zveze ostal mesto, kjer se je govorilo litvansko. V tem mestu se je leta 1972 zažgal študent Romas Kalanta, ko je protestiral proti nadvladi Sovjetske zveze.

V centru mesta je Mestni trg, ki ga obkrožajo pastelno pobarvane hiše bogatih trgovcev iz 15. in 16. stoletja Na trgu dominira Mestna hiša s 53 m visokim stolpm. Zgradba datira v 16. stoletje vendar ima baročno podobo. V svoji zgodovini je bila uporabljena kot pravoslavna cerkev, gasilski dom, skladišče streliva, zabavišče, gledališče, oddelek univerze, trgovsko združenje, magistrat podzemni zapor in sedež župana. Danes je v njej poročna dvorana in Muzej keramike, kjer si lahko ogledate dela nekaterih modernih umetnikov. Na severni strani trga je Muzej farmacije, kjer si lahko ogledate rekonstrukcijo lekarne iz 19. stol. V njej hranijo prašek proti epilepsiji iz glav mrličev, tinkturo »venerinih las« za povečanje očarljivosti in Erektosan, zeliščni pripravek za izboljšanje moške vitalnosti. 

Na zahodni strani trga, za Mestno hišo se nahaja cerkev sv. trojice iz začetka 17. stoletja, zgrajena v kombinaciji renesančne in gotske arhitekture. Za cerkvijo leži skupina kremasto pobarvanih zgradb, ki pripadajo bernardinskemu seminariju, tradicionalno najbolj pomembnemu katoliškemu učilišču v Litvi in glavni center intelektualnega upora proti carizmu v letih pred prvo svetovno vojno. Na trgu stoji kip v spomin enemu od najbolj pomembnih rektorjev Jonasu Mačiulisu Maironisu (1862-1932), entuziastični patron litvanske kulture, ki je tudi napisal lirično pesnitev Glasovi pomladi, v kateri opeva svojo domovino. So eni največkrat prebranih verzov v Litvi. Za njegovim spomenikom je hiša, v kateri je Maironis živel, ko je bil rektor. V hiši je danes Muzej literature. V pritličju je prikazan kronološki razvoj litvanske literature. V zgornjem nadstropju je odlično ohranjeno stanovanje z lepo ohranjenim pohištvom. Južno od Maironisove hiše stoji še Muzej športa, ki prikazuje popolnoma drugačno stran narodne kulture in zgodovine. Fotografije košarkarskih ekip in zlatih olimpijcev, metalec diska Romas Ubartas (Barcelona 1992) in Virgilius Alekna (Sydney 2000 in Atene 2004). Hranijo tudi različne spominke, ki so jih dobili litvanski športniki na mednarodnih tekmovanjih.

V nasprotnem vogalu trga stoji katedrala sv. Petra in Pavla iz rdeče opeke. Datira v čas vladanja Vytautasa velikega (15. stoletje), do danes je bila večkrat obnovljena. Skupno je v cerkvi, skupaj z glavnim, ki ga krasi kip, 9 oltarjev. Katedrala je zadnji dom dveh pomembnih litvancev: pesnika in rektorja semenišča Maironisa in škofa Motiejusa Valančiusa (1801-1875), ki je med caristično prohibicijo tiskanja knjig v litvanskem jeziku le-te tiskal v tujini in jih ilegalno distribuiral po Litvi. Njegov spomenik stoji na Mestnem trgu pred semeniščem. Na zunanji steni je Maironisov nagrobni kamen.  Nekaj stoletij pred izgradnjo katedrale, je bil zgrajen grad. Malo je znanega o tem, kaj je stalo na tem mestu pred izgradnjo kamnitega gradu. Prvi kamniti grad je bil zgrajen v 13. stoletju. Teutonski vitezi so ga na svojem križarskem pohodu leta 1362 poškodovali. Kmalu po obnovi so Teutonski vitezi izgubili svojo zadnjo bitko z združenimi poljsko-litvanskimi silami pri Žalgirisu in grad je začel počasi propadati. Nekatere zgradbe so bile v 18. stoletju uporabljene kot zapor. Obnovljenih je samo nekaj delov obzidja in stolp.

Grad Kaunas

Grad Kaunas

Zraven je impresivna gotska cerkev sv. Jurija iz 15. stoletja. Cerkev je bila zgrajena za bernardinske menihe. Cerkev je dvakrat uničil požar, nakar je bila notranjost obnovljena v baročnem stilu. Cerkev so poškodovali tudi Rusi v 17. stoletju in leta 1812 napoleonova vojska, ki so jo uporabili kot skladišče.

Od trga proti reki je hiša Perkunas, hiša iz rdeče opeke s hišnim čelom iz začetka 16. stoletja. Bila naj bi kjer so se trgovci Hanseatske lige sestajali na srečanjih  ali mogoče tudi jezuitska kapela, zgrajena na posvečenem mestu Perkunasa, poganskega boga groma (njegov kip so našli tu v 19. stoletju). Za čas Sovjetske zveze je bila uporabljena kot skladišče, danes je zopet last jezuitov. Nižje ob reki stoji Vytautusova cerkev. Zgradil jo je Vytyutas veliki, potem ko so se leta 1413 v Svetem rimskem imperiju odločili, da ozemlje na desnem bregu Nemunasa pripada (na veliko jezo Teutonskih vitezov) Veliki vojvodini Litvi. V času svojega obstoja je služila raznim funkcijam kot so skladišče orožja ali regovina krompirja in tudi, kot mnogo litvanskih cerkva, pravoslavno svetišče. Leata 1930 so v steno vgradili medaljon, ki spominja na 500 obletnico smrti Vytautasa.

Preden se začne Laisves aleja je sredi parka bivša predsedniška palača, ki je služila svojemu namenu v obdobju, ko je bil Kaunas glavno mesto Latvije. Danes je v njem muzej o štirih medvojnih predsednikih: Antanas Smetona (prvi predsednik 1919-20, 1926-40), Jonas Staugaitis (1926), Aleksandras Stulginskis (drugi predsednik 1920-26) in Antanas Merkys (1940). Skupaj je bilo v medvojnem času 7 predsednikov. Smetona je bil na predsedniškem stolu najdlje in tudi njegova zbirka v muzeju je največja. Najbolj spoštovana relikvija v muzeju je košarkarska nagrada za zmago na evropskem prvenstvu iz leta 1939. Nasproti palače je cerkev sv. Gertrude. Cerkev iz rdeče opeke je bila zgrajena v 14. stoletju. Laisves aleja je 1,6 km dolga ulica, kjer se nahajo hoteli, restavracije, muzeji, kavarne in druge za državo pomembne inštitucije. Do leta 2000 je bilo na tej ulici prepovedano kaditi, vendar so mestne oblasti popustile interesom ljudi. Na začetku Laisves aleje je Zoološki muzej. Za muzejem je Sinagoga, ki je ostala edino židovsko svtišče v mestu. Zraven je glavna pošta. Nasproti je mestni vrt, v katerem je Glasbeno gledališče, Lutkovno gledališče, stari stolp in ostanki mestnega obzidja. Na mestnem vrtu je 14.5.1972 študent Romas Kalanta naredil samomor z zažigom v protest proti sovjetski prevladi. Dejanje je sprožilo obsežne proti-sovjetske demonstracije, rezultat je bil 500 zaprtih ljudi. V spomin na Kalantovo dejanje je v parku postavljen spomenik »Področje žrtvovanja«. Nasproti mestnega vrta je na trgu spomenik Vytautasu velikemu, velikemu vojvodi iz 15. stoletja, ki je prestavil meje Litve vse do Črnega morja. Za spomenikom se nahaja Filharmonična dvorana, kjer je zasedal litvanski parlament (Seimas) med 1919 in 1926.

Če pri vodnjaku zavijemo levo, pridemo do Trga enotnosti in Vojaškega muzeja. Spomenik na trgu predstavlja Svobodo, ki gleda proti večnemu ognju. Muzej je siva, oglata medvojna zgradba dokončana 1937. Meči, ježevke in modeli utrjenih trdnjav prikazujejo vojaško moč srednjeveške Litve, medtem ko je boj za neodvisnost med leti 1918 in 1929 prikazan z zbirko uniform in orožja. Muzej služi tudi kot mesto spomina na litvanska pilota Dariusa in Girenasa, katera sta umrla v letalski nesreči na čezoceanskem letu. Prikazane so slike iz njune zadnje večerje v New Yorku, raztrgane in krvave obleke in letalo Lituanica, ki izgleda bolj kot inštalacija moderne umetnosti. Darius in Girenasa sta litvanska pilota, ki sta se v zgodnjih letih preselila v ZDA in se kot pilota borila v WW1. Darius je hotel brez postanka leteti iz New Yorka do Kaunasa. S pomočjo denarja litvanske skupnosti v New Yorku sta kupila rabljeno letalo in ga poimenovala Lituanica. Vzletela sta 15.7.1933 in samo po dveh dneh strmoglavila v vzhodnem pruskem gozdu. Vzrok nesreče je neznan. Ljudje so jih z dobrodošlico čakali na letališču v Kaunasu. Ko jo prišla novica do njih, se je žalovanje hitro razširilo po celotni državi. Postala neke vrste mučenika. Del iste zgradbe je tudi Umetnostni muzej M.K. Čiurlionisa. Razstavljena so dela največjega litvanskega umetnika. Bil je slikar in skladatelj. Za muzejem M.K. Čiurlionisa je Hudičev muzej. Razstavljena so različna dela (2000 kosov) litvanske umetnosti, zgodovine in etnografski predmeti, ki so kakor koli povezani s hudičem ali njemu podobni. Vse so povezane s hudičem, podarili so jih različni umetniki iz celotnega sveta. Hitler in Stalin, uprizorjena kot hudiča plešeta na Litvi, izdelani iz lobanj. Na vzhodnem delu aleje je cerkev sv. Mihaela nadangela. Originalno je bila pravoslavna cerkev, ki jo je v 1880-ih zgradil caristični garnizon. Neo-baročna cerkev je tudi kasneje ohranila povezavo z vojsko. Med prvo svetovno vojno je bila protestantska cerkev nemške vojske, ki je po vojni postala katoliška cerkev litvanske vojske. Revno okrašena notranjost je posledica dejstva, da je bila cerkev za čas Sovjetske zveze umetnostna galerija.

Hrib križev

Hrib križev je majhen hrib, posejan s tisoči križev: majhnih in velikih, dragih in cenenih, lesenih ali železnih. Večji križi so okrašeni z desetinami manjših križev, na majhne križe je privezana vrvica, s katero so obešeni na velike križe. Nekateri so čisto enostavni, drugi pa so prave umetniške stvaritve. Nekateri so spominski, na njih so slike ali razni napisi, na nekaterih so samo kakšna verska sporočila.

Hrib križev

Hrib križev

O tem, kako se je na tem hribu nabralo toliko križev, kroži veliko legend. Nekateri trdijo, da so jih postavile užaloščene družine in hrabri vojaki v treh dneh in treh nočeh v veliki bitki. Drugi povejo, da se je vse začelo, ko je raztresen oče v velikem boju z boleznijo svoje hčere postavil križ na vrhu. Pogani govorijo o svetem požaru, ki je bil začet tukaj in ki so ga vzdrževale nebeške device.

Originalno je bila tu fortifikacija, 8 do 10 m visok hrib je bil grad, ki so ga Livonci omenjali v 1348. Kmalu zatem so ga uničili križarji. Očitno je bilo tukaj že za časa poganstva neke vrste sveto mesto, ki so ga pogani častili, ali pa je bilo sveto mesto litvanskih zgodnjih krščanov. Križe so začeli postavljati na tem mestu v 14. stoletju, potem pa šele v proti-ruskem uporu letih 1831 in 1863-64 v spomin na umrle ali deportirane v Sibirijo. Tako je postal hrib simbol trpljenja, upanja in neustavljive volje Litvancev. Fotografije kažejo, da je bilo ob koncu 19. stoletja tam 130 križev.

Za časa Sovjetov, so bili križi simbol ne samo krščanstva, ampak tudi litvanskega nacionalizma. Razlog za postavitev križa na hrib, je bila aretacija KGB-ja. V 1950-ih so se ljudje tukaj zbrali in postavili križ vsem tistim, ki jih je Stalin poslal v Sibirijo.

Hrib je bil zbuldožiran vsaj trikrat. Leta 1961 je Rdeča armada uničila križe, zprla cesto in pešpoti, ki so vodile na hrib. Leseni križi so bili zažgani, kovinski pa pretaljeni. To je bil razlog, da so tu postavili še več križev. Sovjeto so našli vsak, še tako majhen razlog, da so podrli in uničili križe, vendar Litvanci so jih vedno znova zaželi postavljati in jih postavili še več. Po padcu komunizma se je število križev še vedno povečevalo. Začeli so jih postavljati ljudje iz vsega sveta. Danes se dnevno pojavljajo novi križi. Hrib res izgleda kot gost gozd križev.

Predsoba /Anteroom

Klop2 Klop1 OLYMPUS DIGITAL CAMERA Predsoba3 Predsoba2 Predsoba1 OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Plunge to Neretva river in Mostar

This is how a plunge in to the river Neretva in Mostar, Bosnia and Herzegovina looks like. Mostar

Promotional video of Lake Bled



Češki Krumlov

Češki Krumlov je eno najlepših mest v Evropi, z dobro ohranjenim zgodovinskim centrom, ki je bil leta 1992 uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Ime izhaja iz Krumben Ouwe, kar pomeni trata v obliki kljuke, kasneje se je ime toliko spremenilo, da smo dobili današnji Krumlov. Grad je drugi največji na Češkem, takoj za Praškim gradom ter prav tako dominanten na hribu nad reko Vltavo. Mesto je postalo zelo skomercializirano z velikim številom trgovin s steklom in porcelanom ter raznimi spominki in oblekami, bari in restavracijami, ki jih obiskujejo v glavnem avstrijski in nemški turisti.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Grad Češki Krumlov

Legenda pravi, da v srednjem veku na mestu, kjer je danes Krumlov ni bilo ne mesta niti gradu. Po dolini Vltave so bili samo temni gozdovi. V teh gozdovih so se skrivali roparji, imenovani Lotri. Oropali so vsakega trgovca, ki je iz Avstrije tod mimo prečkal proti notranjosti Češke. Nekega dne herojski vitez Vitek odkrije njihovo skrivališče in ga zažge. Na tem mestu so zgradili grad, da bo večno stražil pot ob Vltavi, v spomin na Lotre pa so poimenovali najdaljšo ulico v mestu, ki vodi iz starega dela mesta na drugo stran reke pod gradom. Poimenovana je Latran.

Zgodovinsko gledano pa začetek izgradnje gradu ob Vltavi sega v konec 13. stol. Tod mimo je vodila pomembna pot iz Avstrije v Bohemijo. V letu 1302 so postali lastniki gradu Rosenbergi. Pod njimi se je začel gospodarski razvoj mesta. Graditi so začeli nove cerkve, samostane in hiše. Nov zakon je dovoljeval izgradnjo novih trgov, odpiranje novih obrtniških delavnic ter trgovanje s sosednjimi mesti. To je trajalo do leta 1601, ko so morali posestvo prodati cesarju Rudolfu II. Habsburškemu. Cesar Rudolf II. ga je dal svojemu sinu. Med 1719 in 1945 je grad pripadal Schwarzenbergom. Večina arhitekture mesta in gradu je iz obdobja med 14. in 17. stol., večinoma gotika, renesansa in barok. Center mesta leži na zavoju Vltave, z manjšim delom (Latran) tudi na drugi strani reke pod gradom. Mesto je postalo del Avstrijskega imperija v 1806. Leta 1910 je imelo 8662 prebivalcev, od tega 7367 Nemcev in 1295 Čehov. Po 1. svetovni vojni v letih 1918 in 1919 je mesto pripadlo zgornji Avstriji, po tem ga zavzame češka vojska. Med 1938 in 1945 je bil priključen Nemčiji kot del Sudetov. Nemško govoreči del prebivalcev je bil po 2. svetovni vojni izgnan.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Češki Krumlov iz gradu

Po ulici Horni, kjer je bil v srednjem veku eden glavnih vhodov, pridemo na glavni trg. Na začetku ulice je bil dvižni most in mestna vrata na umetno zgrajenem rečnem kanalu, ki je bil prav tako namenjen obrambi mesta. Drugi pomemben vhod je bil skozi Budjeviška vrata v Latran. Takoj pri vhodu v mesto po ulici Horni je Regionalni muzej z zbirko ljudske umetnosti iz Šumave ter umetnostne obrti, arheološko zbirko, zgodovinsko zbirko, zbirko pohištva in zbirko orožja. Največja znamenitost muzeja je za sobo velik keramični model Krumlova, kot je bil leta 1800. Nekoliko nižje po ulici proti glavnemu trgu stoji Latinska šola – Jezuitski kolegij iz leta 1588, danes Hotel Ruže, za njim pa karedrala sv. Vita iz 14. stol. Katedrala ima baročno notranjost s freskami na severni ladji in grobnico Wiliama iz Rožmberka. Glavni trg v mestu je Trg svornosti z Marianskim stolpom, postavljenim v spomin na kugo, ki je prizadela mesto v letih 1680 do 1682, postavljen leta 1716. Nekatere hiše imajo bogate štuko dekoracije in prenekatere gotske oboke (Mestna hiša Radnice). Preko mosta pridemo v Latran. V tem delu mesta se na skali nad Vltavo bohoti največja znamenitost mesta, grad.

Skala nad Vlatavo je bila naseljena že davno preden je bil zgrajen najstarejši del gradu. Prvi gotski grad so tu zgradili pred 1250, točna letnica ni poznana. Prvi lastniki so bili Witigoni, družina iz Krumlova. ko je leta 1302 umrl zadnji dedič Witigonov, so grad podedovali njihovi sorodniki Roženberki. Roženberki so imeli sedež na gradu do leta 1602. Ime Rožnberkov in njihova tristoletna vladavina sta povezani z velikim razvojem mesta. Utrdbo so razširili v drugi največji grad v Bohemiji. V drugi polovici 16. stol. so grad preuredili v lepo renesančno rezidenco.

Leta 1602 je gospostvo Krumlova kupil cesar Rudolf II. Habsburški. Cesar Ferdinand II je kraljevo posestvo podaril Ulrichu iz Eggenberga, ki je bil predstavnik Avstrijske kraljeve dinastije. Eggenbergi so v 1680ih letih ponovno postavili mesto na noge, potem ko je bilo močno prizadeto zaradi 30 letne vojne. krumlov so obnovili v baročnem stilu. Potem ko so leta 1719 Eggenbergi izumrli, so Krumlov podedovali Schwarzenbergi. Tudi Schwarzenbergi so nadaljevali z gospodarskim in kulturnim razvojem gradu in mesta. Proti koncu 18. stol. in začetku 19. stol. je grad izgubil vlogo glavne rezidence Schwarzenbergov ter od takrat ni bil nikoli več stalno naseljen. Leta 1947 je posestvo Schwarzenbergov, tudi Krumlov, postalo last Češke, kasneje Češkoslovaške države.

1. Prvo dvorišče: Del originalno namenjen obrambi, takoj za fortifikacijo je bil kasneje predelan v kmečki in obrtniški del gradu (16. stol.). Glavni vhod na 1. dvorišče je skozi lesena Rdeča vrata (ime zaradi barve). Zgornji del vrat z grbom družine Schwarzenberg delno predstavlja originalna vrata iz 1861. Rekonstruirana v 1988. V 14. stol. je bilo obzidje dozidano s hišami.

  • Takoj desno za Rdečimi vrati je Hiša soli originalno gotska. Od 1511 je bilo to skladišče za slad, kasneje skladišče za žito (konec 16. stol.) od 1723 pa skladišče soli.

Ljudje, ki so kasneje živeli v tej hiši, potem ko je bila predelana v stanovanjski objekt, marsikatero noč niso spali zaradi hrupa. Povzročala sta ga dva duhova, ki sta imela neporavnane medsebojne dolgova. Bila sta namreč čuvaja soli v času skladišča soli. Ker jima je bilo takrat velikokrat dogčas, sta se zapletala v kockarske dvoboje. Udarjala sta z rokami po mizi in glasno preklinjala. Nekega dne sta se na smrt sprla in se med sabo pobila. Od takrat se po hiši še vedno razširja ta hrup.

  • Takoj levo za vrati je Lekarna z renesančno zgrafito fasado iz 1556. Zgradba iz 14. stol. Prej je bila to rezidenca dvornega zdravnika, lekarna pa je bila v hiši za skladiščem soli.
  • Levo naprej od Nove lekarne je bil hlev, danes dvorana stebrov. V njem je bilo 50 konjev. Danes so v dvorani razstave.
  • Naprej od hleva je bila hiša okrajne administracije.
  • Vodnjak v parku je iz leta 1561. Park je bil verjetno prostor za živino.
  • Kovačija stoji desno za Rdečimi vrati v vogalu. Na gradu sta bila včasih dva kovača.
  • Pivovarna je bila v hiši naprej od kovača.
  • Naprej od kovača, zadaj v vogalu je bila še bolnica (1561).
  • Medvedji jarek na prehodu iz 1. na 2. dvorišče je bil del grajske fortifikacije. Medvede so začelli rediti v njem v 16. stol. vse do leta 1707.

Čez kamniti most, včasih lesen dvižni most, pridemo na 2. dvorišče. Okrašen je s kipi device Marije in sv. Janeza. Pod mostom je medvedji jarek, prvotno namenjen obrambi, kasneje za vzrejo medvedov. Prehod s Schwarzenbergovim grbom na vrhu vodi na 2. dvorišče.

2. Drugo dvorišče: Imenujejo ga tudi spodnji grad. Okoli njega dominirajo stanovanjske palače s stolpom imenovanim Mali grad (stavba pod grajskim stolpm), kateri je najstarejši del v grajskem kompleksu (2. polovica 13. stol). Okoli vhoda na 2. dvorišče stoji utrdba, ki je bila del grajske fortifikacije, zgrajena leta 1620. Na začetku 30. letne vojne so zgradili obzidje. Na vrhu utrdbe sta dva grba – levi od Josepha Adama Schwarzenberga in desni od njegove žene Marije Terezije von Lichtenstein. Kamniti most je  leta 1647 nadomestil lesenega, v sredini 18, stol. sta bila dodana kipa.

  • Grajski stolp: Najstarejši je JZ del. Severni del je že iz renesanse. V 1. nadstropju je koridor, ki gre preko Medvedjega jarka v Minoritski samostan. Stavba nad vhodom na 2. dvorišče je Nova hiša okrajne administracije.
  • Hiša administracije je bila zgrajena leta 1578. Sedež grajske administracije, v kleti so bili zapori, danes je tam knjižnica s 40.000 deli klasične in znanstvene literature. V tej zgradbi je bila ena prvih kmetijskih šol v Bohemiji ustanovljena leta 1800. Danes je tu arhiv z dokumenti od 13. stol. do danes.
  • Kovnica denarja najnovejša zgradba na dvorišču iz leta 1642. V njej je danes arhiv, v 1. nadstropju razstave.
  • Med 2. in 3. dvoriščem je bil še en jarek. V gotiki je bil ta vhod zaprt. Vhod je bil skozi na novo zgrajen stolp, ki je bil s stopniščem in lesenim mostom povezan s palačo. Danes je ta stolp poznan kot Mlekarna, ki je v renesansi služila za izdelavo mlečnih izdelkov za potrebe grajske kuhinje. Lesen most je bil odstranjen v sredini 17. stol.
  • Vodnjak na 2. dvorišču iz leta 1641.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Grajski stolp iz 2. dvorišča

3. Tretje in četrto dvorišče: Imenovan tudi Zgornji grad. Originalni center gotskega gradu, zgrajen na vrhu skale, iz ene strani zaščiten z reko Vltavo, iz druge pa s potokom Polečnico. V notranjosti gradu lahko vidimo razvoj zgradbe od 14. do 19. stol., kako so se menjali lastniki, arhitekturni stili in gradbena moda. Nekaj slikarij je ohranjenih. Prikazujejo planete, Jupiter in Sonce.

4. Peto dvorišče: Pokriti most povezuje 5. dvorišče in vrtove s 4. dvoriščem. Nenavadna in impresivna zgradba, 3 nadstropni pokriti koridor. Originalni srednjeveški dvižni most je bil nadomeščen s tem prehodom. Zgrajen je bil v štirih etapah med leti 1689 in 1765. Najnižje nadstropje gosti grajsko gledališče, povezovalni koridor v najvišjem nadstropju pa omogoča prehod na vrtove.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Prehod iz 4. na 5. dvorišče

5. Vrt je bil zgrajen v 17. stol. Velik je 150×750 m, obsega približno 10.900 ha površine. Razdeljen na tri dele: prostor za jahanje, spodnji del s fontano in zgornji del 500 m dolg iz baroka. V njem se nahajajo:

  • Šola jahanja
  • Rastlinjak s pomarančami in Hiša ananasov
  • Kaskadni vodnjak iz rokokoja
  • Letno gledališče
  • Ballarie, letna hiša iz 1708
  • Glasbeni paviljon
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Grajski vrt

Map of Europe 1000 AD to present with timeline



Lakes of Austria and Slovenia (part 10)

From Adergas to Ljubljana

The last day we have been observing Kamnik-Savinja Alps from far. Today we continue our ride at the foot of them. At the beggining of today’s ride we see Devil’s Forest on the slope of Mt. Zaplata. The last day we have been observing Kamnik-Savinja Alps from far. Today we continue our ride at the foot of them. At the beggining of today’s ride we see Devil’s Forest on the slope of Mt. Zaplata. Legend has it that two brothers from the plains below Mt Zaplata were quarrelling over a forested plot of land near their farm when one of them bemoaned “to hell with it!” at which point the Devil himself picked up the forest and carried it on his back up the mountain. However, before he reached the top the day broke, causing him to lose his strength and drop the six hectare patch of forest where it still rests today. 

First bigger town today is Kamnik. The first time it was mentioned as a town was in 1229, when it was an important trading post on the road between Ljubljana and Celje. This makes the town one of the oldest in Slovenia.The town was one of the the most influential centres of power of the Bavarian counts of Andechs in the region of Carniola at the time. The only remnant of the Bavarian nobility are the two ruined castles which are both strategically built on high ground near the town centre, one on the hill on the other side of the Kamniška Bistrica river and one practically in the town centre, on the lower hill above the main street.

Izpit TV 146 Kamnik Mali grad

Little Castle in Kamnik

In Kamnik Rudolf Maister was born. He is another notable Slovene. He was a Slovene military officer, poet and political activist. In 1918, near the end of the war when it was obvious that Austria-Hungary was losing, the city council of Maribor proclaimed the annexation of Maribor to Austria. Maister organized Slovene volunteer forces of 4000 soldiers and 200 officers and in the night of 23 November 1918 seized control of the city of Maribor and the surrounding region of Lower Styria. At the beginning of next year, to Maribor came American peace delegation, to see the ethnic structure in the city. Germans wanted this visit to turn to advantage and organized mass gathering. Data shows, that in Maribor at the time lived 80% of Germans. Lot of Germans joined the gathering. In shooting, that followed on Main Square, 13 Germans were killed by the army and 60 were wunded. Witnesses of the event dr. Maks Pohar, testified that the Austrians (some still in the uniforms of the pro-Austrian paramilitary organization called the Green Guard) attacked the Slovene soldiers guarding the city hall. He said, Austrian fired a revolver in the direction of the Slovenian soldiers, who responded spontaneously by firing into the civilian crowd. The event is known as Maribor Bloody Sunday.

Izpit TV 159 Kamnik

Kamnik

We end the day and the tour in Ljubljana. Ljubljana, the capital of Slovenia, is a lively Central European city lying in a basin at the confluence of the Sava and Ljubljanica rivers, between the Alps and the Adriatic Sea, at 295 metres above sea level. It covers 273 square kilometres and has a population of about 300.000.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ljubljana

Ljubljana lies at the crossroads of important transport routes from Northern Europe to the Adriatic Sea, and from Western Europe to Eastern Europe, the Balkans and the Near East. Its geographical position overlaps with that of the so called Ljubljana Gateway, a one kilometre-wide natural passage between Central Europe and the Mediterranean leading through the very heart of the city, between the Golovec, Castle and Šišenski hrib hills. As Ljubljana is located in the immediate vicinity of both the Alps and the Adriatic Sea, a stay in the city allows you to enjoy skiing high in the mountains and swimming in the sea in a single day.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Market in Ljubljana

Legend has it that Ljubljana was founded by the Greek mythological hero Jason and his companions, the Argonauts, who had stolen the golden fleece from King Aetes and fled from him across the Black Sea and up the Danube, Sava and Ljubljanica rivers. They stopped at a large lake in the marsh near the source of the Ljubljanica, where they disassembled their ship to be able to carry it to the Adriatic Sea, put it together again, and return to Greece. The lake where they made a stop was the dwelling place of a monster. Jason fought the monster, defeated it and killed it. The monster, now referred to as the Ljubljana Dragon, found its place atop the castle tower on the Ljubljana coat of arms.

Lakes of Austria and Slovenia (part 9)

From Bled to Adergas

The village of Kropa, the cradle of Slovene iron-forging, lies in a narrow valley beneath the Jelovica Plateau. It is one of the most important Slovenia’s historic places due to its preserved architecture and technical heritage and has been protected as a cultural monument since 1953. It started to develop in the 14. century when the forest ironwork industry started to move from iron ore deposits on the Jelovica plateau towards the valleys and brooks.It has been established that over 100 different types of nails were for sale at home and abroad. In the 18. and the beginning of the 19. century, the time of the greatest production of the Kropa ironworks, there were also seven iron foundries in addition to two forges, that took care of producing semi-manufactured goods and 19 nail factories that jointly provided a living for a little over 1000 people. At the end of the 19. century, due to the crisis, competition from abroad and lack of ore, producers united into nail production cooperative. It later became the screw factory Plamen and artistic iron works UKO, which still operates today. The Iron Forging Museum in Kropa demonstrates the entire iron working process: from iron ore to a spike. It shows the economic, social and cultural conditions in Kropa and nearby ironworking location since the 15. century. The collection of nails has 94 types of preserved nails, from the smallest, used in shoemaking, to those that are 70cm long which were used in dam building. It is said, that even Venice is built by Kropa nails. Famous people from Kropa:

  • Dušan Petrač, physicist, works at Jet Propulsion Laboratory, California Institute of Technology, at NASA in Pasadena

  • Janez Potočnik, economist, commissioner in the EU

Kropa

Kropa

When you will ride up the hill from Kropa, remember the man, who won the 2012 Monte Carlo des enegies nouvelles. He lives and works in the village of Češnjica. Monte Carlo raly was 1380km long. On the first day the most important was crossing the finnish line in time, the volume of energy spent was not the issue. The second day the track was 430km long with 5000m of vertical climb and 480km with 2500m of vertical climb on the third day. If we translate the energy into the money: Andrej spent about 12 EUR to complete the race. How much energy spent the best in the rally Monte Carlo:

  1. place: Andrej Pečjak and Frederic Mlynarczyk (Dacia sandero); total spent energy 149,45 kWh
  2. place: James Morlaix and Sebastien Chol (Tesla roadster), total spent energy: 151,50 kWh
  3. place: Jean-Paul Oger and Benjamin Lardans (Tesla roadster S), total spent energy: 160,76 kWh

On the rally also took part a team in Ferrari 458 spider. For the same track they spent 154,10 l of fuel, what is 977,30 kWh of energy. They finished the race on 80. place.

Bitnje is a typical colonized village. Colonizers came from Bavaria in 12. and 13. century, in the times, when bishops of Freising (Bavaria) owned Škofja Loka and its land. They received a narrow and long stretch of land to work. At the time of arrival the land was completely forested. They had to chop the trees first and prepare the land for cultivation. The strethes were about 50m wide and 2km long. On one one side they were connected with a road, by the road was a house, barn and storrages. In base the ground plan stayed unchanged until today.

Škofja Loka, a thousand-year-old city at the confluence of the Poljanska Sora and Selška Sora rivers, was the center of the Loka dominion owned for 830 years by the Bishops of Freising, who placed an indelible stamp on the city. There is a Negro with a crown in all symbols of Loka, which relates to the legend about the land lord Abraham and his servant. The legend says that they were travelling along the Poljanska dolina valley and they met a big bear in dark woods. Bishop Abraham stopped, but the Negro drew a bow and shot the bear. Abraham had the head of the Negro pictured in the town coat-of-arms in order to thank the servant for having saved his life. The old city core boasts numerous points of interest from the past, and the Loka Castle, built before 1202, reigns above the city. Škofja Loka is considered the most beautifully preserved medieval city in Slovenia.

Izpit TV 098 Mestni trg

Town or Upper Square in Škofja Loka

You can enter the old city crossing the Stone or Capuchin’s bridge. The bridge was built by bishop Leopold in the middle of the 14. century. The fate wanted that the same bishop, riding across the fenceless bridge, together with his startled horse fell from the bridge and got drowned in the water. The bridge was built from carved stone in the semicircular form. It was restored in the year 1888 and equipped with iron fence. In the middle of the bridge stands the statue of St. John of Nepomuk with the seal of Škoja Loka, already mentioned Negro.

The heart of the town is Town Square. There were all important buildings of the medieval town. Mainly the buildings have two stories, different coulours and three windows. If any building had four windows, the owner had to pay an extra tax for a forth window. On the stone fountain you can notice town’s seal again, the Negro. Lower Square or Lontrg runs parallel with Upper Square or Town Square. Lontrg was more like coountryside-looking square. There were farmers and craftsmen, who wanted to become middle class citizen. In groundflors were shops and workshops, in frst stories they lived. Groheč house still has an old outlook, from middle ages. It is the only one storey building built from wood.

Izpit TV 079 Lontrg

Lontrg with Groheč house in Škofja Loka

There are another two important buildings in Škofja Loka: the castle and parish church of St. Jacob. The castle was mentioned for the first time in 1215. It housed the administrative seat of the vast feudal estate that encompassed the river basins of the Selca Sora and the Poljane Sora, and the plain of Sorško polje; the land belonged to the diocese of Freising, Bavaria, for as long as 830 years (973-1803).

The castle today houses the musum, which shows life in Škofja Loka and surrounding villages (cultural history, archeology, art history, natural science, ethnology, recent history,…).

The parish church of St. Jacob is a magnificent, late-Gothic, hall-like building that was erected in the 15th century on the foundations of a church at least 200 years older than the present one. In the past century, the interior of the church was renovated in accordance with the plans of the architect Jože Plečnik; chandeliers and a new baptistery were added at that time, too. The church tower, which bears the date 1532, is one of the features that makes the panoramic view of the town so distinctive.

The most important event in Škofja Loka is Passion play, which was recently brought back to town streets. If we look back in our history we can see that the play was written during the time when Slovenia was affected by a disastrous plague which killed a lot of people. Those who survived became very scared. They tried everything to stop this terrifying disease. They organized processions during Easter time when they performed the suffering of Jesus-Christ. These processions were proposed by the bishoph Tomaž Hren from Ljubljana who asked the Jesuits to organize them. The processions took place in the streets of Ljubljana. Behind them walked people who carried crosses or who flogged themselves. Many times the chief officer of a district of Škofja Loka Mr. Anton the noble Ecker suggested to organize a procession in the honour of the suffering of Jesus-Christ. In 1720 the Capuchin Romuald Marušič was elected in order to prepare everything that was necessary for the procession. At first he found volunteers from the city and farmers from the villages around and both valleys. Then he wrote the text and the play was performed in 1721. Later on the play was performed only twice; in 1727 and in 1728. After the Baroque period the Passion Play vanished for almost three centuries. It was renewed only in 1999 and 2000. It was a great success because about 53000 visitors came to see it. To run parallel with the Passion Play some visitors were offered special food and drink typical for the Baroque, others visited the monuments of Škofja Loka as well as those in the surroundings. There was an interruption of eight years after the year 2000. Then the authorities in Škofja Loka community decided to renew the Passion Play because they wanted it to become traditional. It will be possible to see it again this spring. It is worth to be seen because it has preserved all Medieval and Baroque elements that make Škofja Loka Passion Play unique and a very important European play. The latest Passion was performed in 2009 (800 actors, 80 horsemen, 24,000 spectators in 8 days) and will be re-staged again only in 2015.

Izpit TV 104 Adergas

Church and monastery in Adergas

Lakes of Austria and Slovenia (part 8)

To Bohinj

Bohinj is a valley that stretches from Soteska to Ukanc. The entrance to the basin is very narrow. Turks and Napoleon with his army turned around and not tried to invade it. They thought, there is the end of the world. This narrow gorge strethes between forested Jelovica and Pokljuka high plateaus. At the narrowest place is place only for road, railway and Sava Bohinjka river. Bohinj basin is much wider. It is caught between Lower Bohinj Mountain Range on the south and Triglav on the north. The basin is dividen into two valleys: Upper and Lower valleys. Through Bohinj we make round tour. Through the Lower valley by the Sava Bohinjka river to the lake and back through the Upper valley. The Lower valley was traditionally more farming part of Bohinj, the Upper valley was more industrial. Stara Fužina and Bistrica were strong ironwork centres. That’s already a history. The last blast furnace was closed in the middle of 19. century and business moved to Jesenice.

DSC08954

Vogel and Triglav, between is Bohinj

Today one of the main sources for living of the locals is tourism. When God’s been distributing the world among his people, he wanted to leave this part of the world for himself. But when he saw last people standing in the row, and there was no other place to give them, he decided to give them this paradise, Bohinj. The paradise attract visitors from all over the world. Lake caught between high mountains, which rise above the lake for 1500m and more. Lake Bohinj is 4,2km long and 1km wide at its maximum width. It is a glacial lake dammed by a moraine. And it’s also the largest natural permanent lake in Slovenia. Its largest feeder is stream Savica flowing into the lake from the west side. The largest effluent is Jezernica, later Sava Bohinjka river. It is interesting, that outflow from Bohinj is larger that inflow. That means, that lot of water comes from underground springs.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Lake Bohinj

Bohinj was also an important rear of Austrian army during Soča Front in World War 1. The railway through the valley, that was opened in 1906, was extended to Ukanc on the other side of the lake. From there all material, equipment and arms were transported on the backs of horses and mules. It is said, that a train engine is still in the lake, covered by mud. Nobody has found it yet.

Waterfall Savica is one of the most famous and popular waterfalls in Slovenia. It is where Krst pri Savici (The Baptism on the Savica), the masterpiece of France Prešeren, takes place. Official height is 78m. Water from the Black Lake sink 500m higher in the mountains and come through the underground channels to the waterfall. One part of the water sink in a tunnel again and come out as a 25m high waterfall, left part of the Savica waterfall.

Dolic 015 Slap Savica

Waterfall Savica

Triglav National Park is the only national park in Slovenia. It stretches from Bled to the border with Italy and from Sava Dolinka river to Tolmin. It covers almost complete Slovenian part of Julian Alps, the area of 838 km2. Its highest point is Triglav with 2864m, the lowest is Tolminka river with 180m.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Triglav from Debela Peč

The first proposal for conservation dates from the year 1908, and was realised in 1924. Then, on the initiative taken by the Nature Protection Section of the Museological Society of Slovenia together with the Slovene Alpine Society, a twenty year lease was taken out on the Triglav Lakes Valley area, some 1400 hectares: It was destined to become an “Alpine Protection Park”, however permanent conservation was not possible, in 1961, after many years of effort, the protection was renewed this time on a permanent bases and somewhat enlarged, embracing some 2000 hectares. The protected area was officially designated as “The Triglav National Park”. Under this act, however, all objectives of a true national park were not attained and for this reason over the next two decades, new proposals for the extension and rearrangement of the protection were put forward. Finally, in 1981, a rearrangement was achieved and the park was given a new concept and enlarged to 838 square kilometres the area which it continues to cover to this day.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Triglav Lakes Valley in Triglav National Park

The park is named after Mt.Triglav (2864m), symbol of the Slovenia, which is situated almost in the middle of the protected territory. From it the valleys spread out radial, supplying water to two large river Systems which have their sources in the Julian Alps: the Soca river and the Sava river flowing to the Adriatic and Black Sea respectively.

In the past the narrow valleys of the Julian Alps did not offer favourable conditions for settlement. However traces of older settlements can be found, particularly in the Bovec basin, the Bohinj area and the Upper Sava river valley. The mountain way of life has given an indelible stamp to this mountainous region. A great part was played by cattle-breeding and very early on the inhabitants pastured their cattle in the mountains (the pastures on the slope of Krn were first mentioned in 1178), and established seasonal hamlets in the high mountain pastures. From very early times people were also engaged in producing iron, they found ore in the vicinity of their residences, smelted and then traded iron products. This economic activity reached its climax in the 15. and 16. centuries when the ironworks beside the rivers in the Trenta valley, in the Bohinj area and in the Jesenice basin were established. At the same time, the forests were thinned extensively to obtain charcoal from wood for the needs of the iron working industry. On account of a lack of ore and timber the ironworks of Trenta was closed in 1778, while obsolete technology and arrival of the railway, led to the closing of the ironworks of Bohinj in 1868.

A characteristic feature of the Slovene Alps was development of mountaineering. It is one of the oldest and most popular activities in the country which led to the foundation of the famous Slovene Alpine Society. This Society played a special role in the awakening of the Slovene national consciousness during the period of Austro-Hungarian rule. In these times there was a race between Slovenes, Austrians and Germans who will climb more and more difficult. It was the time when mountain huts begin to grow, when new mountain tracks have been marked and when new climbing route have been climbed. If you don’t climb Triglav at least once in your lifetime, you are not a Slovene. Today we have a network of 1661 mountain tracks in a total distance of about 9000km and 176 mountain huts, refuges bivouacs. Mountain tracks are well marked. If you have a proper map and you follow the yellow-red marks, you’ll hardly miss your way.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Jalovec from Sleme in Triglav National Park

 The biggest achievements in Slovenian mountaineering:

  • Valentin Stanič is considered as the first Slovenian alpinist and one of the pioneers of European alpinism. In 1800 he climbed Grossglockner (the highest mountain of Austria) one day after the first ascenders and installed the summit cross. Few weeks later he climbed Watzmann (the second highest mountain in Germany) as the first ascender. In the year 1808 he climbed Triglav and measured his real hight.
  • Firs documented climb to Triglav happened in 1778. Four Brave Men climb it from Bohinj.
  • In 1975 Marjan Manfreda and Stane Belak as first Slovenes stood on the mountain highest than 8000m. Marjan climbed it with no additional oxygen as the first man in the world.
  • First climb to Mt. Everest was in 1979.
  • In 1998 Tomaž Humar performed 3. solo climb (or 1. solo by non American) of the route Reticent Wall (marked A4-A5) in El Capitan (Yosemite)
  • In 2000 Davo Krničar became the first man in the world, who successfully made an interrupted descent on skies from the top of Mt. Everest to the base camp on 5350m
  • In 2005 Tomaž Humar attempt to solo climb Rupal Face of Nanga Parbat. At about 7000m of hight he was stopped by bad weather and rescued by the famous helicopter action of the Pakistani air forces.