Sanyaku Gyakuten

Sanyaku Gyakuten je zrcalna slika Sanyaku Koutena. Ta se pojavi, ko po dolgem pozitivnem trendu pride do obrata trenda navzdol. In Sanyaku Gyakuten je eden od pokazateljev obrata trenda. Tudi pri tem opazujemo križanje linij med sabo in preboj sveče. Vendar v obratni smeri kot pri Sanyaku Koutenu. Tudi tu je pomembno zaporedje in sicer:

1. Tenkan križa Kijun Sen navzdol.

2. Chiko Span pride pod tečaje.

3. Ko tečaji prebijejo Kumo navzdol.

Sanyaku Gyakuten1

Sanyaku Kouten in Sanyaku Gyakuten ne prikažeta obrata trenda pri breztrendnem gibanju tečajev.

Sideway
Beno Arnejčič: Tek in beg

Pravzaprav mora biti tekač virtuoz v zavezanosti, pogumu, samodisciplini, motivaciji, odpornosti, razmišljanju, doslednosti, vzdržljivosti.

Glavno življenjsko vodilo ni, koliko časa preživim na planetu, temveč koliko energije vložim v čas, ki mi je na voljo za gibanje.

Včasih se rekreativni tekač med tekmo počuti raztresenega in teče slabše kot na treningu. Ta se zmeraj zgodi na tekmi, na treningu pa ne. V tem primeru je treba s hipnoterapijo ali transcoachingom delovati na njegovo prepričanje, da je sposoben odlično odteči tudi na tekmi. Treba je prepoznati nezavedno prisotne čustvene zavore, ki omejujejo tekačeva prepričanja, kljub dejstvu, da je tehnično odlično pripravljen na tekmo. S hipnozo vplivamo na njegova čustva in vedenje, da osredini svojo pozornost na smiselne sprožilce za izboljšanje nastopa na tekmi. Pri tem so uporabne sugestije, da tekmovalec zablokira vse okolje, ki ga doživlja med tekmo, ter se osredini na ritem telesa v teku, na noge, tekaški korak in dihanje (P. K. Henschen).

Ryan Holiday: Ego je naš sovražnik

Marina Abramović: Ko začneš verjeti v svojo odlličnost, je to smrt tvoje ustvarjalnosti.

Ves čas življenja se ljudje nahajamo v eni od treh faz. Vzpenjamo se, prizadevamo si nekaj storiti - pustiti sled za seboj. Smo na vrhu, za nami je uspeh - morda vellik, morda majhen. Ali pa smo na dnu, kjer je za nami neuspeh - nedavni ali dolgotrajni. Večina od nas prehaja med temi stanji sem in tja.

Vaš ego ni nepremagljiva sila, ki se ji morate ves čas uklanjati. Da se shajati z njim. Da se ga krotiti.

Če moja vera vase ne temelji na dejanskih dosežkih, na čem potlej temelji? Na ničemer. Na egu. Zato tako pogosto videvamo bliskovit vzpon, ki mu sledi nenadno strmoglavljenje. Danes vsepovsod videvamo guruje in vplivne učitelje, ki nas želijo navdihovati s stalnim prepričevanjem, da lahko dosežemo vsak cilj, ki si ga zastavimo. V resnici nam to jemlje moč. Čeprav razmišljamo velikopotezno, moramo ravnati in živeti skromno, da bomo dosegli tisto, za kar si prizadevamo. Če bomo usmerjeni k dejanjem in izobraževanju, ne pa k iskanju prestiža in dviganju statusa, naša ambicija ne bo grandiozna, pač pa postopna.

Edina vez med delom in klepetanjem je, da drugo ubija prvo.

Imeti avtoriteto ni enako kot biti avtoriteta. Imeti pravico v rokah in imeti prav tudi ni enako.

Egocentrična pot prinese s seboj veliko kompromisov. 

Zdaj ne gre več za vprašanje "Kdo želim postati v življenju'", temveč "Kaj želim opraviti v življenju?" Čemu služi moje delo?

Plus, minus, je enako: Vsak borec, ki želi postati šampion, pove Shamrock, potrebuje nekoga, ki je boljši, da se od njega uči, nekoga slabšega, da ga poučuje in nekoga, ki mu je enak in mu zato pomeni izziv. Shamrockova formula je preprosta: neprestano je treba dobivati realističen odziv o tem, kaj vemo in česa ne. Ne moreš se učiti, če misliš, da že znaš. 

Preveč ali premalo investiranega, prenagljeno ukrepanje, premalo previdnosti - večinoma ne gre za zahrbtno usodo, temveč za opijanjenost s strastjo. Če je definicija norosti, da poskušamo isto reč vedno znova in pričakujemo različne rezultate, potem je strast ena od oblik duševne zaostalosti, saj nam namenoma skrha najbolj ključne kognitivne funkcije.  Velika strast je neozdravljiva bolezen, je nekoč izjavil Goethe. 

Kadar začenjate, se morate zavedati nekaterih glavnih dejstev:1.)Še zdaleč niste tako dobri oziroma tako pomembni, kot mislite, da ste; 2.) Vaš odnos do okolice boste morali večkrat korigirati; 3.) Večina vsega kar mislite, da veste, ter znanja iz šol in knjig, je zastarela in zmotna. Kadar želite napraviti nekaj velikega, smiselnega in pomembnega, boste deležni neprijetne obravnave, ki lahko sega od indeferentnosti do neprikrite sabotaže. 

Le kdo si lahko privošči, da ga zanesejo inpulzivne reakcije v prepričanju, da je božji dar človeštvu ali da je preveč pomemben, da bi se sprijaznil z razmerami, ki mu niso všeč? Kdor zmore v takem trenutku potlačiti svoj ego, ve, da ni degradiran on, kadar se drugi neprimerno obnašajo do njega, pač pa oni sami.

Bolj ko smo ustvarjalni, lažje izgubimo vodilno nit. Naša domišljija nam je večino časa v korist, če pa zbezlja, je nevarna. Ne živite v meglici abstraktnega, živite v oprijemljivi resničnosti, tudi če je - ali pa še posebno, če je - neudobna. Bodite del dogajanja. Sodelujte in se prilagajajte. Za nikogar vam ni treba nastopati. Delo mora biti opravljeno in lekcije morajo biti usvojene; samo za to gre. 

Ponos nam otopi prav tisto orodje, ki ga moramo imeti, da bi uspeli: naš um. Naše zmožnoati učenja, prilagajanja, negovanja odnosov, vse to nam ponos skvari. Tisto, na kar si najbolj ponosen, te bo pogubilo.

Brez pravih vrednot je uspeh le kratkotrajen. Ko si zmagovalec, si vsi prizadevejo, da bi te spodnesli. Prav ko si na vrhu, si najmanj lahko privoščiš egocentričnost - ko si v središču pozornosti, je tolerance najmanj. Nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo; hočemo še tisto kar imajo drugi. Radi bi imeli več kot kdorkoli drug. V začetku smo vedeli, kaj je pomembno za nas, toda ko smo nekaj dosegli, so se nam prioritete pomešale. Ego nas je zmotil in ego nas lahko uniči.

Vsi zapravljamo dragoceni čas z delom, ki ga ne maramo, da bi dokazali ljudem, ki jih ne spoštujemo, in da bi si prislužili stvari, ki jih nočemo. Ego. Ni treba imeti več kot drugi. Gre za to, da smo zvesti sami sebi in da smo pri svojem delu tako dobri, kot je le mogoče, ne da bi pri tem podlegli motnjam, ki nas odvračajo od tega. Treba se je premakniti tja, kamor smo usmerjeni. Izkoristiti svoje zmožnosti v tistem, kar smo izbrali. To je to. Nič več in nič manj. 

Če se ne bomo znali organizirati, nas bo to potopilo. 

Ne da se zaslužiti prvaice do pohlepa ali do prilaščanja zaslug, ki gredo drugim.

Največja ironija pri uspehu je, da nas pretvori v človeka, kakršen nikoli nismo hoteli postati. 

Ko odrinemo ego - četudi le začasno - se nam odprejo nova obzorja. Ko razširimo perspektivo, vidimo več. Prizadevati si moramo, da ohranimo trezno glavo kljub številnim silam, ki vrtinčijo nač ego. Samo to, da vam je nekoč nekaj uspelo, še ne pomeni, da se vam bodo uspehi vrstili še naprej. Preobrati in vračanje proti izhodišču so prav tako del življenja kot vse drugo. 

Po Greenu naše življenje sestavljata dve vrsti časa: mrtev čas, v katerem so ljudje pasivni in čakajo, ter živi čas, v katerem se ljudje učijo, delujejo in izkoriščajo vsako sekundo. Vsako neuspešno obdobje, vsak trenutek in položaj, ki si ga nismo izbrali sami ali nanj nimamo vpliva, nam ponuja izbiro: mrtev čas ali živ čas. V življenju vsi naletimo na mrtev čas. Tega nimamo pod nadzorom. Njegovo izrabo pa imamo. 

Lažje je odlašati, zaostrovati, namenoma odvračati pogled od tistega, kar moramo spremeniti v svojem življenju. Če se kot oseba preveč poistovetimo s svojim delom, kajti potem zapademo v skrbi, da bi poslovni neuspeh vrgel slabo luč na nas kot človeka. Ta strah je pred prevzemanjem odgovornosti, pred priznavanjem, da smo ga polomili. To je zmota potoplenih in nepovratnih stroškov. In zato mečemo dodaten denar v zgrešene projekte in zapravljamo dneve, tedne in mesece življenja. Če ni pravega upanja za ugodno rešitev, ne zabredi še globje. Zberi dovolj pogume, da se ustaviš. Prizadevajno si za dejanski napredek z uporabo discipline, ne temperamenta. 

Po nesreči ali porazu je zelo lahko sovražiti. Sovraštvo prelaga krivdo in odgovornost na nekoga drugega. Obenem nam jemlje pozornost, saj ne moremo početi kaj dosti drugega, kadar smo zaposleni z maščevanjem ali raziskovanjem krivic, ki so se nam zgodile.

Prizadevanje vodi do uspeha (in do nevšečnosti). Uspeh rojeva nasprotnike in težave (potem pa, če gre po sreči, nove ambicije). Težave vodijo do novega prizadevanja in še več uspeha. Gre za cikel brez konca. 

Ne išči ali jemlji le zaradi ega. Uživaj v uspehu brez ega. Premaguj težave z močjo, ne z egom. 

Daniele Bolelli: Razložil je, da je trening kot pometanje tal. Samo to, da ste enkrat pometli, še ne pomeni, da bodo tla večno čista. Prah se spušča neprestano, tla so umazana, zato moramo pometati kar naprej. 

Cene surove nafte in bencina
Cena nafta - bencin

Graf prikazuje povezavo med ceno nafte brent in ceno neosvinčenega bencina 95 na črpalkah v času, ko je bila cena pogonskih goriv regulirana. Podatki na https://www.gov.si/teme/cene-naftnih-derivatov/ so za obdobje med 4.1.2007 in 8.9.2022, s 1.10.2020 pa je začela veljati deregulacija naftnih derivatov. Najnižje in najvišje cene bencina sovpadajo z najnižjimi in najvišjimi cenami surove nafte na svetovnih trgih. Ampak zanimivo je, da cena bencina pri vsakem naslednjem nižjem ali enakem vrhu cene surove nafte, dosega višje cene, prav tako tudi pri zadnji najnižji cene nafte tik pred regulacijo cen.

Vrednost zlata v EUR in USD
XAUEUR_2022-07-13_09-39-19

Če vrednost zlata v evrih in vrednost zlata v US dolarjih začneta leto iz iste štartne pozicije (0%), je danes vrednost zlata v evrih zrasla za nekaj več kot 12%, v dolarjih pa padla za okoli 4,5%. Vendar je v istem obdobju tudi vrednost evra proti dolarju padla za okoli 15,5%.

Niccolo Machiavelli: Vladar

Vse države in vsa gospostva, ki so imela in imajo oblast nad ljudmi, so bile in so ali republlike ali monarhije. Monarhije pa so ali dedne, ki so bili bili v njih predniki njihovega gospoda dlje časa vladarji, ali pa so nove. Nove pa so ali povsem nove, kakor je bil Milan za Francesca Sforzo, ali pa kot udje, priključeni dedni državi vladarja, ki si jih pridobi, kot, na primer, Neapeljsko kraljestvo za španskega kralja. Tako pridobljena gospostva po navadi živijo ali pod vladarjem ali so svobodna, do njih pa se pride bodisi s pomočjo tujega, bodisi lastnega orožja, po srečnem naključju ali s preudarno podjetnostjo.

O dednih monarhijah: Pravim torej, da so v dednih državah, v katerih so na vladarjev rod navajeni, težave, da oblast obdržiš, dosti manjše kakor pri novih. Zadošča že to, da vladar ne zamenja izročila prednikov in da ravna v skladu z okoliščinami. Če je ta vladar vsaj povprečno sposoben in delaven, se bo vedno obdržal na oblasti, razen če je ne iztrga iz rok kaka nenavadna in prehuda sila. Če pa že bo obnjo, jo bo ob prvi oviri, ki bo nanjo naletel zavojevalec, spet osvojil.

O mešanih vladavinah: Z novimi vladavinami pa je križ. Zlasti, kadar ni povsem nova, temveč nekak priključeni člen. V njej pride do pretresov predvsem zaradi običajnih težav, ki spremljejo vse nove vladavine. Te težave so v tem, da ljudje rade volje menjajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na boljše; zavoljo te vere zgrabijo za orožje proti prejšnjemu. Pri tem se seveda motijo, kajti kasneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli na slabše. Spričo tega te zasovražijo vsi, ki si jih užalil, ko si si vlado prisvojil, pa tudi tistih, ki so ti do nje pripomogli, ne boš obdržal za prijatelje, ker ne moreš ustreči njihovim pričakovanjem in ker proti njim ne moreš uporabiti močnih zdravil, saj si v mnogočem njihov dolžnik, kajti naj bo to ta ali oni vojaško še tako močan, pri vkorakanju v kako deželo potrebije naklonjenost prebivalcev tiste dežele. 

Pravim torej, da države, ki jih ob prisvojitvi priključijo kaki starejši državi osvajalca, lahko pripadajo isti deželi in istemu jeziku, ali pa ne. Kadar pripadajo, jih je sila lahko obdržati, posebno kadar niso navajene živeti v svobodi. Kdor si take dežele pridobi in bi jih rad obdržal, mora paziti na dvoje: najprej, da spravi s poti njihovega starega vladarja, drugič pa, da ne prenaredi ne njihovih zakonov ne njihovih dajatev, tako da nova dežela in stara država v čim krajšem času postaneta eno telo. 

Kadar pa si prisvojiš posest v deželah, ki govore drugačen jezik in imajo drugačne navade in ureditev, tedaj pride do težav. Eno od najučinkovitejših in najbolj krepčilnih sredstev je v tem, da gre tisti, ki si te kraje prisvoji, tja prebivat. Tako bi bila ta posest zanj varnejša in trajnejša. Drugo dokaj učinkoviti sredstvo je, da pošlješ v en kraj ali dva koloniste, ki postanejo nekakšni vezni členi te države. Če tega ne storiš, moraš tam vzdrževati precej oborožene konjenice in pehote. Če ima tam namesto kolonistov vojščake, so izdatki znatno večji, ker je za vzdrževanje posadke treba porabiti vse dohodke države. 

V deželi z drugačnim jezikom in navadami, mora postati voditelj in branilec manj močnih sosedov; mora si prizadevati, da oslabi njene veljake, in skrbno paziti, da ne bi po kakšnem si že bodi naključju vdrl vanjo tako mogočen tujec, kakor je sam. Vedno se bo namreč dogajalo, da bodo tujca privedli v deželo tisti, ki so v njej nezadovoljni, bodisi zaradi prevelike častihlepnosti, bodisi zavoljo strahu. Na svetu je pač tako, da na stran mogočnega tujca, ki pride v kako deželo, brž stopijo tamkajšnji manjši mogotci, in sicer iz zavisti proti tistemu, ki je imel čeznje oblast. S temi manjšimi mogotci se mu potemtakem ni treba prav nič truditi, da bi bili zanj, kajti vsi skupaj se pri priči rade volje povežejo z zmagovalcem, ki si je prilastil njihovo državo. Samo to maora paziti, da si ne prisvoje preveč moči in oblasti.

Zakaj se Darejevo kraljestvo, ki ga je bil Aleksander zasedel, po Aleksandrovi smrti ni uprlo njegovim naslednikom: Državam se, kar jih pomnimo, vlada na dva različna načina: ali tako, da je vladar eden, vsi drugi pa služabniki, ki kot ministri po njegovi milosti in z njegovim dovoljenjem pomagajo pri vladi tistega kraljestva; ali jim vladajo vladar in plemiči, ki ne uživajo te časti po vladarjevi milosti, temveč zavoljo starodavnosti rodu. Te vrste plemiči imajo lastne države in podložnike, ki jih priznavajo za gospodarje in so jim po naravi vdani. V državah, ki jim vladajo vladar in služabniki, uživa vladar več ugleda, kajti v vsej njegovi deželi ni nikogar, ki bi priznal za predstojnika drugega kot njega. Kot zgleda teh dveh različnih vladavin nam za naših dni veljata turški sultan in francoski kralj. Vsej sultanovi državi vlada en sam gospod, drugi pa so njegovi služabniki. Kraljestvo ima razdeljeno na sandžakate in tja pošilja različne upravnike, menjava in spreminja pa jih po mili volji. Francoski kralj pa vlada sredi množice veljakov, katerih oblast je stara in ki jih v njihovi državi podložniki priznavajo za gospode in so jim srčno vdani. Omenjeni veljaki imajo svoje posebne pravice, ki jim jih kralj ne more vzeti, ne da bi pri tem nevarno tvegal. Kdor torej razmisli o prvi in drugi teh držav, bo ugotovil, da je Sultanovo državo težko osvojiti, a na moč lahko obdržati, če je, postavim, premagana. Nasprotno pa boste ugotovili, da je, po svoje, Francosko državo lažje zasesti, a sila težko obdržati. 

Kako je treba upravljati mesta in države, ki so pred zasedbo živele po svojih postavah: Kadar so države, ki si jih pridobiš, navajene živeti po svojih zakonih in v svobodi, si jih, če to hočeš, obdržiš na tri načine: prvič, če jih razdeneš; drugič, če greš osebno tja prebivat; tretjič, če jim dovoliš živeti po njihovi postavi, jemlješ od njih davek in osnuješ oligarhično vlado, ki skrbi za ohranitev njihovega prijatelstva. Ker je namreč vladar sam osnoval to vlado maloštevilnih, le-ta dobro ve, da se brez njegovega prijateljstva in podpore ne more obdržati, zato se mora na moč truditi, da si ju ne zapravi. Mnogo lažje kot kakor koli drugače pa obdržiš na svobodno življenje navajeno mesto s pomočjo njegovih meščanov, če mu kajpak hočeš prizanesti.

Ljudje domala zmeraj hodijo po utrtih poteh in v dejanjih posnemajo druge in ker se poti drugih ni mogoče docela držati, do vrlin tistih, ki jih posnemaš, pa se tudi ni mogoče povzpeti, se mora preudaren človek zmeraj držati poti, ki so jih utrli veliki možje, in posnemati tiste najimenitnejše, kajti tudi če spričo premajhnih možnosti zgleda ne doseže, nanj vsaj od daleč spomni. Pri tem mora ravnati kot pametni lokostrelci, ki tedaj, ko se jim zazdi, da je cilj, ki ga hočejo zadeti, predaleč, a vedo, do kam nese njihov lok, naravnajo muho precej višje od namenjenega mesta, a ne zavoljo tega, ker bi hoteli tako visoko sprožiti puščico, temveč zato, da bi s pomočjo tako visoko naravnane muhe zadeli zastavljeni cilj.

O novih državah, ki se pridobe s tujim orožjem in tujo srečo: Tisti, ki samo po srečnem naključju postanejo iz zasebnikov vladariji, se z majhnim trudom povzpno na oblast, a sprecejšnjim obdrže na njej. Spotoma ne nalete na nobeno težavo, ker jih samo nese tja; do vseh mogočih težav pride, kadar se ustoličijo. S takimi vladarji imamo opraviti, ko komu podele kako državo bodisi za denar, bodisi po milosti tistega, ki jo podeljuje. Ti so kratko in malo odvisni od volje in sreče tistega, ki jim je državo podelil, to pa je dvoje sila spremenljivih in nestalnih reči, zato visokega položaja ne znajo in ne morejo obdržati. Vrh tega pa države, ki se nanagloma vzpno, podobno kakor vse druge stvari v naravi, ki hitro poženejo in zrastejo, ne morejo imeti ustreznih korenin in vej, pa jih prvo neurje uniči.

Ljudje žalijo bodisi iz strahu, bodisi iz sovraštva.

Osvajač mora, kadar si prilašča kako državo, v duhu pretehtati vse žalitve, ki se jim ne more izogniti, in prizadeti vse hkrati. Tako mu jih ne bo treba dan za dnem ponavljati in bo lahko, ker jih ne bo obnavljal, pomiri ljudi in si jih pridobil z dobrotami. Kdor bodisi iz boječnosti, bodisi iz hudobije ravna drugače, mora hočeš nočeš zmeraj držati nož v rokah, kajti nikoli se ne more zanesti na podložnike, ker se ti zavoljo svežih in ponavljajočih se krivic ne morejo čutiti varni pred njim.  Krivice se morajo prizadeti vse hkrati, da jih ljudje manj občutijo in jih zato manj užalijo, dobrote pa je treba deliti zlagoma, kajti tako se boljše okušajo.

O meščanski vladavini: Nanjo se povzpneš ali z naklonjenostjo ljudstva ali z naklonjenostjo velikašev. V vsakem mestu je namreč najti ta dva različna tokova, in sicer zaradi tega, ker ljudstvo ne mara, da bi mu velikaši ukazovali in ga tlačili, medtem ko žele velikaši ljudstvu ukazovati in ga zatirati. Iz omenjenih dveh različnih teženj se v mestih izcimi eno od trojega: ali samodrštvo ali svoboda ali razpašnost. Kdor se povzpne na oblast s pomočjo velikašev, se precej težje obdrži na njej kakor tisti, ki zavlada s podporo ljudstva, kajti kot vladar ima okoli sebe mnoge, ki se mu zdijo kot vrstniki in jim spričo tega ne more ukazovati, ne jih uprabiti, kakor bi rad. Kdor pa pride na oblast z naklonjenostjo ljudstva, se tam znajde sam in nima okoli sebe nikogar ali prav redke, ki ne bi bili pripravljeni ubogati. 

Vladar se pred sovražnim ljudstvom nikoli ne more zavarovati, ker je ljudstva preveč, pred velikaši pa se lahko zavaruje, ker jih je malo. 

Tisti, ki postane vladar s pomočjo naklonjenosti ljudstva, mora njegovo prijateljstvo ohraniti; to mu bo lahko, saj ljudstvo ne terja drugega, kot da ga ne zatirajo. Kdor pa postane vladar proti volji ljudstva, mora predvsem poskušati, da si pridobi ljidstvo. Vladar se mora potruditi za prijateljstvo ljudstva, drugače mu v stiskah ni pomoči. Vladar si mora izmisliti način vladanja, spričo katerega bodo njegovi državljani vedno, naj bodo časi taki ali drugačni, potrebovali državo in njega. V tem primeru mu bodo zvesti. 

O cerkvenih državah: Pridobivajo se alli s podjetnostjo ali srečo, ohranjajo pa se brez prve in druge, ker se vzdržujejo z ustanovami, ki so bile tako mogočne in take narave, da svoje vladarje drže na površju, pa naj ravnajo in žive, kakor se jim zljubi. Ti edini imajo države, ki jih ne branijo, podložnike, pa jim ne vladajo. In četudi so države nebranjene, jim jih nihče ne vzame. 

Človek, ki hoče vsepovsod veljati, bo med množico tistih, ki niso dobri, hočeš nočeš propadel. 

O radodarnosti in varčnosti: Kadar namreč trošiš po pameti in tako, kot je treba, takrat ta tvoja lastnost ne bo znana, pa te bodo celo grdili, da si stiskač, kajti če hočeš med ljudmi obveljati za radodarnega, se moraš kar naprej košatiti s svojo potratnostjo. Podobnega kova vladar pa bo s takim košatenjem zmeraj zapravil vse svoje bogastvo in bo nazadnje, če si bo hotel ohraniti sloves radodarnega človeka, prisiljen naložiti ljudstvu dodatna bremena, biti neizprosen in narediti vse tisto, kar se lahko naredi, da se pride do denarja. Vladar troši ali svoje ali podložnikovo premoženje, ali pa tuje. V prvem primeru mora biti varčen, v drugem ne sme opustiti nobene priložnosti za radodarnost. Vladar, ki hodi z vojsko na pohode in se rdi od plena, ropov in vojnih dajatev, ima opraviti s tujim premoženjem, pa mu je radodarnost potrebna, ker bi drugače vojaki ne šli za njim. S tistim, kar ni tvoje alli tvojih podložnikov, lahko po mili volji razsipaš. Če zapravljaš tuje imetje, si ugleda ne zapraviš temveč ga še povečaš; škodo si delaš samo, kadar zapravljaš lastno premoženje.

Vedeti namreč morate, da sta dva načina boja: prvi z zakoni, drugi s silo. Prvi je lasten človeku, drugi živalim, toda ker prvi mnogokrat ne zadošča, se je treba zateči k drugemu. Zategadelj je za vladarja potrebno, da zna dobro rabiti žival in človeka. Ker je torej vladarju neogibno potrebno, da zna uporabljati živalski način boja, mora med živalmi posnemati lisico in leva, kajti lev se ne ubrani zank, lisica pa se ne ubrani volkov.

Kadar koli občestvu ljudi ne jemlješ ne imetja ne časti, žive zadovoljno in se moraš boriti le s strmuštvom nekaterih, ki ga po več poteh in zlahka obrzdaš. Dobro urejene države in modri vladarji so si na moč prizadevali, da velikašev niso spravljali na rob obupa in da so ustregli ljudstvu in skrbeli za njegovo zadovoljstvo, kajti to je ena od najpomembnejših vladarjevih skrbi. Kadar je tista skupnost, alil lljudstvo ali vojaki ali velikaši, ki ti je po tvoji sodbi potrebna, da se obdržrš, sprijena, moraš hočeš nočeš upoštevati njene muhe in ji ustreči; v tem primeru so dobra dejanja tvoj sovražnik.

Imamo tri vrste pameti: prva razume vse sama, druga dojame, kar razume kdo drug, tretja pa ne razume ne sebe ne drugih - prva je izvrstna, druga dobra, tretja odveč. 

Vladar se mora vedno posvetovati, ampak tedaj, ko sam to hoče, ne pa kadar hočejo drugi. Še več: poskrbeti mora, da se mu nihče ne drzne svetovati, kadar ga nihče nič ne vpraša. Sam pa mora vsekakor mnogo spraševati in glede vprašanega potrpežljivo poslušati resnico.

Machiavellijevo delo Vladar (Il Principe) je prvič izšlo v tiskani obliki pet let po avtorjevi smrti, in sicer leta 1532 v Rimu, nekaj mesecev pozneje istega leta pa je izšla še druga izdajav avtorjevem rojstnem mestu Firence. Spis je avtor napisal v nekaj tednih, najverjetneje v "črni jeseni" leta 1513, potem ko so despotsko oblast v Firencah spet prevzeli Medičejci in je bilo konec republiške vlade. Machiavelli, ki je v republiški vladi oopravljal službo sekretarja (nekakšen notranji in zunanji minister), je bil odstavljen, sprvacelo zaprt in zaradi suma sodelovanja pri zaroti, ki sta jo pripravljala dva pristaša prejšnje oblasti tudi enkrat mučen, po veseli novici, ki je leta 1513 prišla iz Rima in govorila o imenovanju Giovannija de' Medici za papeža Leona X., pa prpimoran k dokončnemu umiku iz političnega dogajanja v mestu. Z družino se je umaknil v vilo Albergaccio na podeželju, nekaj kilometrov iz mesta, in se ves predal pisanju.

Stolček
Stokrle1a
Stokrle2a
Zakaj takšna inflacija?

Zakaj je takšna razlika v stopnji inflacije med Nemčijo in Japonsko? Ali Japonci ne živijo v istem filmu kot mi? Ali na Japonskem ne dobivajo nafte iz istih držav kot Evropa? Japonska nima problemov z dobavnimi verigami? Mogoče, ker je Japonska daleč in čisto na drugem koncu sveta. Stopnja inflacije v območju evra ni dosti drugačna, je samo nekaj desetink višja. Primer Nemčije sem vzel zato, ker podatki zajemajo daljše časovno obdobje.

Inflacija v Nemčiji

Inflacija v Nemčiji (vir: tradingeconomics.com)

Inflacija Japonska

Inflacija na Japonskem (vir: tradingeconomics.com)

Kaj pa potem Švica? Švica ni daleč in čisto na drugem koncu sveta. Med Nemčijo in Švico je samo ena navidezna črta, ki ju ločuje pa vendar je inflacija v Švici veliko nižja. V Švico celo blago prihaja skozi ista pristanišča kot za druge evropske trge.  

inflacija Svica

Inflacija v Švici (vir: tradingeconomics.com)

Gustave Le Bon: Psihologija množic

GUSTAVE LE BON: PSIHOLOGIJA MNOŽIC - ŠTUDIJA VSAKDANJEGA MIŠLJENJA


Množica označuje združbo posameznikov katerihkoli narodnosti, poklicev ali spola, ki so se znašli skupaj iz nekega določenega razloga.

Ideje in občutja vseh oseb v združbi so naravnana v isto smer, zavestne posebnosti posameznikov pa izginejo.

V kolektivnem umu so intelektualne zmožnosti posameznikov, s tem pa tudi njihova individualnost, oslabljene. Homogenost pogoltne heterogenost in tako so nezavedne lastnosti tiste, ki prevladujejo. Množice nikdar ne morejo izpeljati dejanj, ki zahtevajo višjo stopnjo inteligence. Posameznik, ki je del množice, zaradi dejstva, da množico tvori veliko število ljudi, občutek nepremagljivosti, ki mu dopušča, da se preda nagonom, ki bi jih, če bi bil sam, zagotovo imel pod nadzorom. V množici se posameznik ne bo enako obvladal, kajti množica je anonimna in posledično neodgovorna, zaradi česar v množici povsem izgine občutek za odgovornost, ki sicer vselej nadzoruje posameznika. Vplete se tudi drugi vzrok, nalezljivost, ki določa izražanje posebnih značilnosti množic, pa tudi tokov, ki jim bodo te sledile. V množici je vsakršno občutje ali ravnanje nalezljivo, in sicer tako močno nalezljivo, da posamezniki voljno žrtvujejo svoje lastne interese kolektivnemu. Zavestna osebnost povsem izgine, volja in razsodnost sta izgubljeni.

S tem, ko človek postane del organizirane množice, se spusti več klinov navzdol po civilizacijski lestvi. V izolaciji je morda res kultiviran posameznik, v množici pa postane barbar, bitje, ki ravna zgolj po nagonu.

Spreminjajoče se pobude, ki jim sledijo množice, so lahko glede na naravo dražljajev dobrohotne ali okrutne, junaške ali bojazljive, toda vselej bodo tako gospodovalne, da jih ne bo premagal niti samoohranitveni nagon. Množice so ravno tako nezmožne vztrajnosti kot razmišljanja. Če množice z uporniškim besom nekaj zahtevajo, to še ne pomeni, da bodo svoje besede pretvorile v dejanja.

Nastanek legend, ki s tolikšno lahkoto krožijo v množivah, ni izključno posledica njihove izjemne lahkovernosti. Je tudi rezultat čudežnega sprevračanja, ki so mu dogodki podvrženi v domišljiji množic. Celo najpreprostejši dogodek, ki se znajde pod drobnogledom množice, je nenadoma povsem preobražen. Množica misli v podobah, pri čemer prva podoba nemudoma prebudi serijo sledečih, ki pa s prvo niso več povezane.

Prvo sprevračanje resnice, ki se pojavi pri enem samem posamezniku množice, je začetna točka nalezljivosti neke pobude.

Prav takšen je vselej tudi mehanizem kolektivne halucinacije, ki so v zgodovini tako pogoste. Halucinacije, za katere se zdi, da imajo vse potrebne značilnosti avtentičnega, zlasti ker gre za pojav, ki ga opazi na tisoče ljudi.

Najbolj sumljivi so tisti dogodki, ki jih je opazovali največje število ljudi. Če rečemo, da je neko dejstvo potrdilo na tisoče prič, moramo pravilo priznati, da gre za trditev, ki se dejansko zelo razllikuje od resničnih dejstev. Iz povedanega sledi, da moramo zgodovinopisne knjige dojemati skoraj kot plod čiste domišljije. Gre namreč prav za to: za nabor izmišljij o dogodkih, ki so bili slabo opazovani in ki so bili dodatno popačeni še z nadaljnimi interpretacijami. Zgodovina ne more ovekovečiti drugega kot mite.

Ne glede na to, ali so čustva, ki jih doživlja množica, pozitivna ali negativna, imajo vselej dvojni značaj, in sicer so vselej hkrati zelo poenostavljena in zelo pretirana. Tudi v tem pogledu, kakor v številnih drugih, se posameznik v množici približuje primitivnemu bitju. Množica lahko v trnutku zapade v skrajnosti.

V množici je potencirana tudi silovitost občutkov, zlasti v heterogenih množicah, v katerih se pojavlja pomanjkanje vsakršnega občutka za odgovornost. Prepričanje, da se lahko posamezniki v množici izmaknejo vsakršni kazni, je toliko močnejše, kolikor številčnejša je množica, ter zavedanje velike (začasne) moči, ki jo množica ima prav zaradi svoje številčnosti, napravljata za mogoče tisto, kar je v primeru posameznika nemogoče.

Množice so zmožne tudi junaštva, predanosti in doseganja vzvišenih vrlin, tovrstne kvalitete so sposobne izkazovati celo bolj od izoliranega posameznika.

Govornik, ki želi zavesti množico, se mora posluževati strašnih trditev. Pretiravati, zatrjevati ter ponavljati mora svoje trditve in še pomisliti ne sme, da bi karkoli prikazal z razumnimi razlagami.

Množice poznajo le preproste in skrajne občutke, mišljenja, ideje in prepričanja, ki so jim sugerirana, sprejemajo ali zavračajo v celoti ter jih razumejo kot absolutne resnice ali, nasprotno, absolutne zablode. Posameznik lahko prenese, da se mu nasprotuje in se z njim razpravlja o njegovih zablodah, množica pa te zmožnosti nima.

Avtoritarnost in nestrpnost sta množicam skrajno jasni, z lahkoto ju razumejo in enako hitro privzemajo, kakor tudi udejanijo, čim sta jim enkrat vsiljeni. Množice slepo spoštujejo silo, medtem ko prijaznost in dobrodušnost na njih delujeta slabše, saj sta zanje obliki slabosti.

Če besedo morala razumemo kot konstantno spoštovanje določenih družbenih konvencij in trajno represijo sebičnih vzgibov, je dokaj jasno, da so množice preveč impulzivne in preveč spremenljive, da bi bile moralne. Če pa vključimo v pojem moralnosti tudi prehodno izražanje določenih značilnosti, kakršne so zatajevanje, požrtvovalnost, brezpogojnost, predanost in pravica po pravičnosti, lahko prav nasprotno trdimo, da množice občasno izkazujejo celo izjemno visoko moralnost.

V običajnih življenjih svojih destruktivnih nagonov ne moremo zadovoljevati na ljudeh, jih zadovoljujemo na živalih. Lovska strast in divjaška dejanja množic imajo isti izvor.

Osebna korist je le redko močan motiv množic, medtem ko je hkrati tako rekoč edini motiv delovanja izoliranega posameznika.

Ideje, ki so množicam dostopne le, če privzemajo zelo preprosto obliko, morajo pogosto skozi najbolj celovito popolno preobrazbo, da postanejo popularne. Še zlasti, ko gre za v nekem pogledu vzvišene filozofske ali znanstvene ideje, vidimo, da bi jih poenostavili tako, da bi bile primerne za intelektualno raven množice. Te prilagoditve so odvisne od narave množic ali naroda, ki mu te pripadajo, toda izhodiščna ideja se vselej oklesti in poenostavi. To pojasnjuje tudi dejstvo, da s sociološkega stališšča v realnosti komajda obstaja kaj takega, kot je hierarhija idej, se pravi idej z večjo ali manjšo vrednostjo. Ne glede na to, kako izjemna ali resnična je morda ideja v izhodišču, je oropana skorajda vsega, kar jo dela tako veliko in izjemno, preprosto zato, ker je prešla na intelektualno raven množic, da je lahko vplivala nanje.

Ko se torej preko različnih postopkov neka ideja naposled ugnezdi v umu množic, pridobi neizmerno moč in privede do celega niza učinkov, ki se jim je treba podvreči.

Mnogo časa je potrebnega, da se neka ideja ugnezdi v umu množice, toda prav tako dolgo traja, da jo iztrebimo. Prav iz tega razloga so množice, vsaj kar zadeva ideje, vselej vsaj nekaj generacij za izobraženci in filozofi.

Značilnost razumskega sklepanja množic sta povezovanje nepodobnih reči, ki imajo komajda navidezne medsebojne povezave (če poješ srce pogumnega moža boš prevzel njegov pogum), in takojšnja posplošitev na podlagi posamičnih primerov.

Množice zaradi svoje nezmožnosti logičnega sklepanja ne zmorejo ločiti resnice od zablode, niti tvoriti natančne, točne presoje katerikoli zadevi. Sodbe, ki jih sprejemajo množice, so le sodbe, ki so jim bile vsiljene, in nikoli sodbe, do katerih bi prišli v razpravi.

Podobno kot pri ljudeh, ki niso zmožni logičnega sklepanja, je tudi prpi množicah zmožnost figurativne domišljije zelo razvita, zelo aktivna in obenem zelo podvržena temu, da se nanjo močno vpliva. Prav zato se dogaja, da najbolj čudežne in legendarne, fantastične plati dogodkov množice najbolj protegnejo. Na množice, ki so zmožne le razmišljanje v podobah, lahko tudi vplivajo le podobe.

Stotine drobnih zločinov ali drobnih nesreč ne bodo niti približno tako vzburile domišljije množice, kot jo bo globoko impresioniral en sam velik zločin ali ena sama velika nesreča, pa čeprav bodo posledice tega dogodka neskončno manj katastrofalne kot združene posledice stotih manjših nesreč. (Epidemija gripe, ki je nekoč v Parizu povzročila smrt pet tisoč oseb, je imela majhen vpliv na ljudsko domišljijo. Te smrti ni utelešala nobena vidna podoba, temveč se je o njih izvedelo le iz statističnih podatkov, ki so bili tedensko objavljeni. Dogodek, ki bi povzročil smrt le petsto ljudi kot posledica jasno vidne nesreče, npr. padca Eifflovega stolpa, bi imel neizmeren vpliv na domišljijo množic.)

Religiozni sentiment ima precej preproste značilnosti, kot na primer slavljenje domnevno superiornega bitja, strah pred močjo, ki jo to bitje poseduje, slepo pokoravnaje njegovim ukazom, nezmožnost, da bi razpravljali o njegovih dogmah in vanje dvomili, želja po širjenju teh dogem in nagnenje k temu, da vsakogar, ki jih ne sprejema, dojamemo kot sovražnika. Ne glede na to, ali se takšen sentiment navezuje na nevidnega boga, ne lesen ali kamnit totem, na junaka ali neko politično idejo, ima vselej religiozno esenco, če izkazuje prej navedene značilnosti. Oseba ni religiozna le, kadar slavi božansko, ampak tudi takrat, ko preda vse svoje umske zmožnosti, vso svojo voljo in vso fanatično vnemo na razpolago vzroku ali posamezniku, ki je postal cilj in vodnik njenih misli in dejanj.

Moč naroda je tolikšna, da ne more noben element preiti od ljudi enega k ljudem drugega naroda, ne da bi vmes zapadel kar najglobji preobrazbi.

Tradicija so ideje, potrebe in občutja preteklosti. So sinteza naroda in pritiskajo na nas z vso svojo neizmerno silo. Narod je organizem, ki ga ustvarja preteklost, in kot vsakega drugega ga je mogoče spremeniti le s počasnimi ganetskimi prilagoditvami. Brez tradicij ne bi bili mogoči niti nacionalni geniji niti civilizacija sama. Posledično ima človek že odkar obstaja dve osrednji skrbi: ustvarjati mrežo tradicij ter jo kasneje, ko se njeni koristni, dobrodejni učinki iztrošijo, poskušati uničiti. Civilizacija ni mogoča brez tradicij in napredek je nemogoč brez rušenja teh tradicij. Prav množice so tiste, ki se najbolj vztrajno oklepajo tradicionalnih idej in z največ svojeglavosti nasprotujejo njihovim spremembam (kaste).

Čas je edini pravi stvaritelj in edini pravi uničevalec. Od njega so odvisne tudi velike sile, kakršne so narodi, ki ne morejo nastati brez časa. Čas je tisti, ki botruje rojstvu, rasti in smrti vseh pričakovanj in verovanj. Z delovanjem časa pridobivajo moč in jo, po drugi strani, z njegovo pomočjo tudi izgubljajo.

Narod si svojih institucij ne izbira nič bolj po svoji volji kot na primer barvo las ali oči. Institucije in vlade so produkt naroda. Niso ustvarjalke nekega obdobja, temveč obdobje ustvari njih. Da se vzpostavi politični sistem, so potrebna stoletja, in prav tako so potrebna stoletja tudi za to, da se takšen sistem spremeni. Institucije same po sebi niso niti dobre niti slabe. Tiste, ki so v nekem trenutku dobre za neke določene ljudi, bodo morda izjemno kvarne za nek drug narod.

Moč besed je povezana s podobami, ki jih vzbujajo, in je precej neodvisna od njihovega resničnega pomena. Prav besede, katerih pomen je najbolj nejasen, imajo včasih največji vpliv. Na primer demokracija, socializem, enakost, svoboda,.... Besede imajo spremenljive in prehodne pomene, ki variirajo od obdobja do obdobja ter od ljudi do ljudi. Če bi radi v množici spodbudili vpliv, ki ga lahko imajo nekatere besede, moramo poznati pomen, ki ga množica tem besedam v danem trenutku pripisuje, ne pa pomena, ki ga je beseda imela v preteklosti ali ga morda še vedno ima za posameznika, ki imajo drugačen mentalni ustroj.

Vse odkar je zasijala prva zora civilizacije, so množice zapadale vplivu iluzij (bogovi, junaki, pesniki, znanost, socializem,...), in prav tem tvorcem iluzij so zgradile največ svetišč, kipov in oltarjev. Ne glede na to, ali gre za religiozne iluzije preteklosti ali filozofske in družbene iluzije sodobnosti, te mogočne sovražne sile je bilo vselej mogoče najti na čelu vseh civilizacij, ki so se druga za drugo razcvetele na našem planetu.

Izkušnja je edini učinkovit proces, preko katerega se lahko resnica zatrdno uveljavi v umu množic in uniči iluzije, ki so družbi postale prenevarne. Da bi se to zgodilo, je nujno, da ima izkušnja široko podlago in da se pogosto ponavlja. Izkušnje, ki jim je zapadla ena generacija, so skorajda brez izjeme neuporabne za naslednjo, in v tem je razlog, da nima nobenega pomena opozarjanje na zgodovinska dejstva, ki naj bi služila kot zgled. Njihova edina dejanska vrednost je pravzaprav v tem, da kažejo, do kolikšne mere se morajo neke izkušnje iz dobe v dobo ponavljati, da bi dosegle kakršenkoli učinek ali da bi bile uspešne vsaj pri tem, da nekoliko pretresejo napačno mnenje, ki je trdno zasidrano v umu množic.

Brez dvoma človeški razum ne bi mogel povleči človeštva na pot civilizacije s takšnim žarom in smelostjo, s kakršno so ga pognale iluzije.

V duši množice ne prevladuje potreba po svobodi, temveč potreba po hlapčevstvu. Množice so tako zavezane k poslušnosti, da se instinktivno podredijo komurkoli, ki se razglasi za njihovega gospodarja. Kadar je treba množici vsepiti določene ideje in prepričanja, morajo poseči po metodah, ki se odvijajo po treh jasno definiranih postopkih: afirmacija, ponavljanje in razširjanje. Idejam, ki se tekom časa razširijo s pomočjo afirmacije, ponavljanja in nalezljivosti, daje veliko moč skrivnostna sila, poznana kot prestiž. Prestiž je v resnici oblika dominacije, ki jo nad nami izvaja posameznik, delo ali ideja. Ta dominacija povsem parlaizira naše zmožnosti kritičnega mišljenja in nam napolni dušo z osuplostjo in spoštovanjem. Prestiž lahko naraste in hitro izgine. Prestiž, ki ga uniči neuspeh, hitro izgine.

Ni težko navdahniti uma množice z nekim mimobežnim mnenjem, ji je pa toliko težje vcepiti trajno prepričanje. Po drugi strani je tudi res, da je tako prepričanje, ko ga enkrat uveljavimo, enako težko izkoreniniti. Navadno ga je mogoče spremeniti le za ceno nasilnih revolucij, pa tudi revolucije so lahko koristne le, kadar je neko prepričanje že skorajda povsem izgubilo svojo moč nad človeškim umom. V tem primeru služijo revolucije kot sredstvo, ki dokončno pomete s tistim, kar je bilo že pred tem odrinjeno na rob in že nekoliko rešeno primeža navad. Začetek revolucije je v resnici konec nekega prepričanja. Celo ko je neko prepričanje močno omajano, institucije, ki so se porodile iz njega, ohranjajo svojo moč in le počasi izginjajo. Ko prepričanje končno povsem izgubi svojo moč, se kaj kmalu zruši tudi vse, kar je bilo zgrajeno na njem.

Komunistični manifest

Karl Marx in Friderich Engels: Komunistični manifest

Zgodovina vse dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.

Svobodnjak in suženj, patricij in plebejec, fevdalni gospod in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralci in zatirani so bili med seboj v večnem nasprotju, nenhno so vodili, zdaj prikrit, zdaj očiten boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov.

Za našo dobo, dobo buržuazije, je zančilno, da so se razredna nasprotovanja samo poenostavila. Vsa družba se čedalje bolj razhaja v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno nasprotujoča si razreda: v buržuazijo in proletariat.

Iz srednjeveških tlačanov so se razvili svobodni meščani v prvih mestih in iz tega svobodnega meščanstva so se razvili prvi elementi buržuazije. Odkritje Amerike in morskih poti okoli Afrike sta ustvarili porajajoči se buržuaziji nov življenjski prostor.

Dotedanji fevdalni način obratovanja iindustrije ne zadošča več rastočemu povpraševanju novih trgov. Nadomesti ga manufaktura. Industrijski srednji stan spodrine cehovske mojstre; delitev dela med posameznimi korporacijami izgine spričo delitve dela v posamezni delavnici.

Toda s še vedno rastočimi trgi narašča tudi povpraševanje. Tudi manufaktura ne zadošča več. Tedaj pride s paro in stroji v proizvodnji do industrijske revolucije. Manufakturo izpodrine moderna velika industrija, industrijski srednji stan izpodrinejo industrijski milijonarji, šefi celih industrijskih armad, moderni buržuji.

Veleindustrija si ustvari svetovni trg, ki ga je pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg povzroči v trgovini, pomorski plovbi in v kopenskem prometu neizmeren razvoj in s tem širitev industrije. Prav tako, kot se razvijajo industrija, trgovina, plovba in železnice, pa se razvija buržuazija in množi svoj kapital ter potiska v ozadje vse, iz srednjega veka podedovane razrede.

Povsod, kjerkoli je prišla na oblast (buržuazija), je razdejala vse fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega "naravnega" predstojnika. Razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini", ni pustila buržuazija več nobene vezi med ljudmi. Pobožno zanesenost, viteško navdušenje in malomeščansko sentimentalnost je utopila v ledeno mrzli vodi egoistične preračunljivosti. Iz osebnega dostojanstva je naredila menjalno vrednoto in neštete skrbno zapisane ter trdo pridobljene svoboščine je zamenjala z eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijamo, je postavila odkrito, neposredno in nesramno, golo izkoriščanje.

Buržuazija ne more obstajati, ne da bi nenehno izpoppolnjevala proizvodna sredstva in proizvodne odnose, s tem pa tudi vse družbene odnose. Trajno spreminjanje proizvodnje, neprestani pretresi vseh družbenih odnosov ter večna negotovost in stalno gibanje loči buržuazno dobo od vseh ostalih.

Potreba po vedno večjem tržišču za prodajo svojih proizvodov podi buržuazijo po vsej zemeljski obli. Povsod se mora ugnezditi, povsod obdelovati, povsod ustvarjati zveze.

Buržuazija je s svojim izkoriščanjem svetovnega trga oblikovala vso produkcijo in potrošnjo vseh dežel popolnoma kozmopolitansko. Na največjo žalost vseh nazadnjakov je spodkopala tla pod nogami vsem nacionalnim industrijam. Prastare nacionalne industrije je uničila in jih še vedno uničuje dan za dnem. Nadomešča jih z novimi industrijami, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane narode življenjskega pomena; z industrijami, ki ne predelujejo več le domačih surovin, temveč surovine iz najbolj oddaljenih področij in katerih izdelki niso namenjeni samo domačemu tržišču, temveč vsem trgom sveta. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali domači izdelki, stopajo nove potrebe, ki zahtevajo proizvode izi najoddaljenejših dežel in podnebij. Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestranski promet, vsestranska medsebojna odvisnost narodov. In kar velja za področje materialne, velja v isti meri tudi področje duhovne produkcije. Duhovni proizvodi narodov postajajo splošna dobrina. Nacionalna edinstvenost in omejenost postaja vse bolj nemogoča, iz mnogih nacionalnih literatur se poraja svetovna literatura.

Buržuazija vse bolj odpravlja razdrobljenost proizvodnih sredstev, posesti in prebivalstva. Prebivalstvo se je nakopičilo v mestih, proizvodna sredstva so se centralizirala in lastnina se je skoncentrirala v rokah le nekatrih posameznikov. Nujna posledica tega je politična centalizacija. Neodvisne, med seboj le povezane pokrajina, z različnimi interesi, zakoni, vladami in carinami so se prisiljene združiti v eno samo nacijo, ki je podrejena eni vladi, enemu zakonu, eni carinski meji, enemu samemu nacionalnemu interesu.

V trgovinskih krizah se ne uniči samo velik del že ustvarjenih proizvodov, temveč tudi velik del proizvodnih sil. Ob teh krizah izbruhne družbena epidemija, ki je bila prejšnjim dobam povsem neznana in bi se jim zdela popolnoma brezumna - epidemija hiperprodukcije. Družba je v tem trnutku prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva: zdi se, kakor da sta lakota in vsesplošna uničevalna vojska pogoltnila vsa življenjska sredstva, industrija in trgovina se zdita uničeni. Zakaj? Zato, ker je družba nenadoma preveč civilizirana, ker ima preveč življenjskih sredstev in industrije ter preveč trgovine. Proizvodne sile, ki so ji na razpolago, ne pospešujejo več buržuazne civilizacije in buržuaznih lastninskih razmerij; nasprotno, postale so premočne za te odnose in ti odnosi jih le ovirajo; kakor hitro premagajo to oviro, sparvijo vso buržuazno družbo v nered in njen obstaneke je v nevarnosti. Buržuazni odnosi postanejo pretesni za bogastvo, ki so ga ustvarili. S čim buržuazija premaguje krize? Deloma z uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, deloma pa z osvajanjem vedno novih in temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še hujše in še večje krize in da zmanjšuje sredstva za preprečevanje tako nastalih kriz.

Prav v isti meri kot se razvija buržuazija, to je kapital, se razvija tudi proletariat, razred modernih delavcev, ki žive le tako dolgo, dokler imajo delo, in ki imejo le tako dolgo delo, dokler njihovo delo množi kapital. Ti delavci, ki se prodajajo in kupujejo po kosu, so trgovsko blago kakor vsi ostali artikli, s katerimi se trguje in so prav tako izpostavljeni vsem vplivom konkurence, nihanjem na trgu.

Delo proletarca je z uvedbo strojev in z delitvijo dela izgubilo slehrno samostojnost in s tem za delavca vso svojo privlačnost. Delavec je postal zgolj privesek stroja, ki mora izvrševati najenostavnejša, najbolj monotona ročna del, najbolj enoslični, najlažje priučljiv prijem. Stroški, ki jih povzroča delavec, so omejeni skorajda izključno samo na življenjske potrebščine, ki jih potrebuje za svoje prehranjevanje in za razplod svojega plemena. Cena vsakega blaga, torej tudi dela, pa je enaka proizvodnim stroškom. Čim bolj raste zoprnost dela, tem bolj pada mezda. Še več! Čim bolj se množijo stroji in večja je delitev dela, tem bolj raste tudi količina dela za posameznega delavca, bodisi s povečanjem števila delavnih ur, bodosi z višanjem delavne norme, s pospeševanjem delovanja strojev,...

Moderna industrija je spremenila delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. Delavske množice, natlačene v tovarne, so organizirane po vojaško. kot prostaki industrijske vojske so delavci podrejeni nadzorstvu popolne hierarhije podčastnikov in častnikov; ne le da hlapčujejo buržuaznemu razredu, buržuazni državi, temveč vsak dan, vsako uro hlapčujejo stroju, nadzorniku in predvsem posameznemu buržuju, to je tovarnarju.

Tovarnarjevo izkoriščanje delavca se za trnutek konča takrat, ko delavec prejme svojo mezdo v gotovini, takrat pa planejo po njem ostali deli buržuazne družbe: hišni posestnik, trgovec, zastavljalničar,....

Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijalci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi postopoma drsijo v delavski razred, deloma zaradi tega, ker njihov mali kapital ne zadošča več za obratovanje velike industrije in zato podlega konkurenci velike industrije, večjega kapitala, deloma tudi zato, ker zaradi novih proizvodnih načinov izgublja njihov način dela svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

A z industrijskim razvojem se proletariat ne le množi; vedno bolj je natlačen, v vedno večjih masah po vedno večjih tovarnah, njegova moč raste in vedno bolj se je zaveda. Interesi, življenjske razmere znotraj proletariata se vedno bilj izenačujejo, ker stroji vedno bolj in bolj odpravljajo razlike v delu in potiskajo mezdo navzdol in vsepovsod na enako nizko raven.

Komunistično teorijo lahko v nekaj besedah opredelimo kot: odprava zasebne lastnine. Kapital ni osebna, temveč je družbena moč. Če se torej kapital spremeni v skupno, vsem članom družbe pripadajočo lastnino, tedaj se ne spremeni zgolj osebna lastnina v družbeno. Družbeni značaj lastine se spremeni in lastnina izgubi razredni značaj. Komunizem nikomur ne jemlje moči za prisvajanje družbenih proizvodov, pač pa jemlje moč, da si s tem prisvajanjem podjarmi tuje delo.

V naprednejših državah pridejo v poštev precej na splošno sledeči ukrepi:

  1. - Zemljiška razlastitev in uporaba zemljiške rente za državne izdatke.

  2. - Močno progresivni davek.

  3. - Odprava dedne pravice.

  4. - Zaplemba lastnine vseh emigrantov in upornikov.

  5. - Centralizacija kredita v roke države s pomočjo narodne banke z državnim kapitalom in izključnim monopolom.

  6. - Državna centralizacija transportnega sistema.

  7. - Povečanje števila nacionalnih tovarn, proizvodnih sredstev. Krčenje in izboljševanje zemlje.

  8. - Enaka delovna obveznost za vse; ustanovitev industrijskih armad, zlasti v poljedelstvu.

  9. - Združevanje industrijskih in kmetijskih obratov; zbliževanje med mestom in deželo.

  10. - Javna in brezplačna vzgoja vseh otrok. Odprava otroškega dela v tovarnah v današnji obliki. Združitev vzgoje z materialno proizvodnjo, itd.

Takoj, ko bodo tekom razvoja izginila nasprotja in bo proizvodnja centralizirana v rokah združenih posameznikov, bo javna oblast izgubila svoj politični značaj. Politična oblast v pravem pomenu besede je organizirana oblast vladajočega razreda za zatiranje drugega razreda. Ko se proletariat v boju proti buržuaziji nujno združi v razred, ko se revolucijo uveljavi kot vladajoči razred in kot tak s silo odpravi stare proizvodne odnose, odpravi s temi proizvodnimi odnosi tudi pogoje za obstoj razrednih nasprotij in razrede nasploh ter s tem tudi svojo lastno razredno vladavino.

1 2 3 4