Gustave Le Bon: Psihologija množic

GUSTAVE LE BON: PSIHOLOGIJA MNOŽIC - ŠTUDIJA VSAKDANJEGA MIŠLJENJA


Množica označuje združbo posameznikov katerihkoli narodnosti, poklicev ali spola, ki so se znašli skupaj iz nekega določenega razloga.

Ideje in občutja vseh oseb v združbi so naravnana v isto smer, zavestne posebnosti posameznikov pa izginejo.

V kolektivnem umu so intelektualne zmožnosti posameznikov, s tem pa tudi njihova individualnost, oslabljene. Homogenost pogoltne heterogenost in tako so nezavedne lastnosti tiste, ki prevladujejo. Množice nikdar ne morejo izpeljati dejanj, ki zahtevajo višjo stopnjo inteligence. Posameznik, ki je del množice, zaradi dejstva, da množico tvori veliko število ljudi, občutek nepremagljivosti, ki mu dopušča, da se preda nagonom, ki bi jih, če bi bil sam, zagotovo imel pod nadzorom. V množici se posameznik ne bo enako obvladal, kajti množica je anonimna in posledično neodgovorna, zaradi česar v množici povsem izgine občutek za odgovornost, ki sicer vselej nadzoruje posameznika. Vplete se tudi drugi vzrok, nalezljivost, ki določa izražanje posebnih značilnosti množic, pa tudi tokov, ki jim bodo te sledile. V množici je vsakršno občutje ali ravnanje nalezljivo, in sicer tako močno nalezljivo, da posamezniki voljno žrtvujejo svoje lastne interese kolektivnemu. Zavestna osebnost povsem izgine, volja in razsodnost sta izgubljeni.

S tem, ko človek postane del organizirane množice, se spusti več klinov navzdol po civilizacijski lestvi. V izolaciji je morda res kultiviran posameznik, v množici pa postane barbar, bitje, ki ravna zgolj po nagonu.

Spreminjajoče se pobude, ki jim sledijo množice, so lahko glede na naravo dražljajev dobrohotne ali okrutne, junaške ali bojazljive, toda vselej bodo tako gospodovalne, da jih ne bo premagal niti samoohranitveni nagon. Množice so ravno tako nezmožne vztrajnosti kot razmišljanja. Če množice z uporniškim besom nekaj zahtevajo, to še ne pomeni, da bodo svoje besede pretvorile v dejanja.

Nastanek legend, ki s tolikšno lahkoto krožijo v množivah, ni izključno posledica njihove izjemne lahkovernosti. Je tudi rezultat čudežnega sprevračanja, ki so mu dogodki podvrženi v domišljiji množic. Celo najpreprostejši dogodek, ki se znajde pod drobnogledom množice, je nenadoma povsem preobražen. Množica misli v podobah, pri čemer prva podoba nemudoma prebudi serijo sledečih, ki pa s prvo niso več povezane.

Prvo sprevračanje resnice, ki se pojavi pri enem samem posamezniku množice, je začetna točka nalezljivosti neke pobude.

Prav takšen je vselej tudi mehanizem kolektivne halucinacije, ki so v zgodovini tako pogoste. Halucinacije, za katere se zdi, da imajo vse potrebne značilnosti avtentičnega, zlasti ker gre za pojav, ki ga opazi na tisoče ljudi.

Najbolj sumljivi so tisti dogodki, ki jih je opazovali največje število ljudi. Če rečemo, da je neko dejstvo potrdilo na tisoče prič, moramo pravilo priznati, da gre za trditev, ki se dejansko zelo razllikuje od resničnih dejstev. Iz povedanega sledi, da moramo zgodovinopisne knjige dojemati skoraj kot plod čiste domišljije. Gre namreč prav za to: za nabor izmišljij o dogodkih, ki so bili slabo opazovani in ki so bili dodatno popačeni še z nadaljnimi interpretacijami. Zgodovina ne more ovekovečiti drugega kot mite.

Ne glede na to, ali so čustva, ki jih doživlja množica, pozitivna ali negativna, imajo vselej dvojni značaj, in sicer so vselej hkrati zelo poenostavljena in zelo pretirana. Tudi v tem pogledu, kakor v številnih drugih, se posameznik v množici približuje primitivnemu bitju. Množica lahko v trnutku zapade v skrajnosti.

V množici je potencirana tudi silovitost občutkov, zlasti v heterogenih množicah, v katerih se pojavlja pomanjkanje vsakršnega občutka za odgovornost. Prepričanje, da se lahko posamezniki v množici izmaknejo vsakršni kazni, je toliko močnejše, kolikor številčnejša je množica, ter zavedanje velike (začasne) moči, ki jo množica ima prav zaradi svoje številčnosti, napravljata za mogoče tisto, kar je v primeru posameznika nemogoče.

Množice so zmožne tudi junaštva, predanosti in doseganja vzvišenih vrlin, tovrstne kvalitete so sposobne izkazovati celo bolj od izoliranega posameznika.

Govornik, ki želi zavesti množico, se mora posluževati strašnih trditev. Pretiravati, zatrjevati ter ponavljati mora svoje trditve in še pomisliti ne sme, da bi karkoli prikazal z razumnimi razlagami.

Množice poznajo le preproste in skrajne občutke, mišljenja, ideje in prepričanja, ki so jim sugerirana, sprejemajo ali zavračajo v celoti ter jih razumejo kot absolutne resnice ali, nasprotno, absolutne zablode. Posameznik lahko prenese, da se mu nasprotuje in se z njim razpravlja o njegovih zablodah, množica pa te zmožnosti nima.

Avtoritarnost in nestrpnost sta množicam skrajno jasni, z lahkoto ju razumejo in enako hitro privzemajo, kakor tudi udejanijo, čim sta jim enkrat vsiljeni. Množice slepo spoštujejo silo, medtem ko prijaznost in dobrodušnost na njih delujeta slabše, saj sta zanje obliki slabosti.

Če besedo morala razumemo kot konstantno spoštovanje določenih družbenih konvencij in trajno represijo sebičnih vzgibov, je dokaj jasno, da so množice preveč impulzivne in preveč spremenljive, da bi bile moralne. Če pa vključimo v pojem moralnosti tudi prehodno izražanje določenih značilnosti, kakršne so zatajevanje, požrtvovalnost, brezpogojnost, predanost in pravica po pravičnosti, lahko prav nasprotno trdimo, da množice občasno izkazujejo celo izjemno visoko moralnost.

V običajnih življenjih svojih destruktivnih nagonov ne moremo zadovoljevati na ljudeh, jih zadovoljujemo na živalih. Lovska strast in divjaška dejanja množic imajo isti izvor.

Osebna korist je le redko močan motiv množic, medtem ko je hkrati tako rekoč edini motiv delovanja izoliranega posameznika.

Ideje, ki so množicam dostopne le, če privzemajo zelo preprosto obliko, morajo pogosto skozi najbolj celovito popolno preobrazbo, da postanejo popularne. Še zlasti, ko gre za v nekem pogledu vzvišene filozofske ali znanstvene ideje, vidimo, da bi jih poenostavili tako, da bi bile primerne za intelektualno raven množice. Te prilagoditve so odvisne od narave množic ali naroda, ki mu te pripadajo, toda izhodiščna ideja se vselej oklesti in poenostavi. To pojasnjuje tudi dejstvo, da s sociološkega stališšča v realnosti komajda obstaja kaj takega, kot je hierarhija idej, se pravi idej z večjo ali manjšo vrednostjo. Ne glede na to, kako izjemna ali resnična je morda ideja v izhodišču, je oropana skorajda vsega, kar jo dela tako veliko in izjemno, preprosto zato, ker je prešla na intelektualno raven množic, da je lahko vplivala nanje.

Ko se torej preko različnih postopkov neka ideja naposled ugnezdi v umu množic, pridobi neizmerno moč in privede do celega niza učinkov, ki se jim je treba podvreči.

Mnogo časa je potrebnega, da se neka ideja ugnezdi v umu množice, toda prav tako dolgo traja, da jo iztrebimo. Prav iz tega razloga so množice, vsaj kar zadeva ideje, vselej vsaj nekaj generacij za izobraženci in filozofi.

Značilnost razumskega sklepanja množic sta povezovanje nepodobnih reči, ki imajo komajda navidezne medsebojne povezave (če poješ srce pogumnega moža boš prevzel njegov pogum), in takojšnja posplošitev na podlagi posamičnih primerov.

Množice zaradi svoje nezmožnosti logičnega sklepanja ne zmorejo ločiti resnice od zablode, niti tvoriti natančne, točne presoje katerikoli zadevi. Sodbe, ki jih sprejemajo množice, so le sodbe, ki so jim bile vsiljene, in nikoli sodbe, do katerih bi prišli v razpravi.

Podobno kot pri ljudeh, ki niso zmožni logičnega sklepanja, je tudi prpi množicah zmožnost figurativne domišljije zelo razvita, zelo aktivna in obenem zelo podvržena temu, da se nanjo močno vpliva. Prav zato se dogaja, da najbolj čudežne in legendarne, fantastične plati dogodkov množice najbolj protegnejo. Na množice, ki so zmožne le razmišljanje v podobah, lahko tudi vplivajo le podobe.

Stotine drobnih zločinov ali drobnih nesreč ne bodo niti približno tako vzburile domišljije množice, kot jo bo globoko impresioniral en sam velik zločin ali ena sama velika nesreča, pa čeprav bodo posledice tega dogodka neskončno manj katastrofalne kot združene posledice stotih manjših nesreč. (Epidemija gripe, ki je nekoč v Parizu povzročila smrt pet tisoč oseb, je imela majhen vpliv na ljudsko domišljijo. Te smrti ni utelešala nobena vidna podoba, temveč se je o njih izvedelo le iz statističnih podatkov, ki so bili tedensko objavljeni. Dogodek, ki bi povzročil smrt le petsto ljudi kot posledica jasno vidne nesreče, npr. padca Eifflovega stolpa, bi imel neizmeren vpliv na domišljijo množic.)

Religiozni sentiment ima precej preproste značilnosti, kot na primer slavljenje domnevno superiornega bitja, strah pred močjo, ki jo to bitje poseduje, slepo pokoravnaje njegovim ukazom, nezmožnost, da bi razpravljali o njegovih dogmah in vanje dvomili, želja po širjenju teh dogem in nagnenje k temu, da vsakogar, ki jih ne sprejema, dojamemo kot sovražnika. Ne glede na to, ali se takšen sentiment navezuje na nevidnega boga, ne lesen ali kamnit totem, na junaka ali neko politično idejo, ima vselej religiozno esenco, če izkazuje prej navedene značilnosti. Oseba ni religiozna le, kadar slavi božansko, ampak tudi takrat, ko preda vse svoje umske zmožnosti, vso svojo voljo in vso fanatično vnemo na razpolago vzroku ali posamezniku, ki je postal cilj in vodnik njenih misli in dejanj.

Moč naroda je tolikšna, da ne more noben element preiti od ljudi enega k ljudem drugega naroda, ne da bi vmes zapadel kar najglobji preobrazbi.

Tradicija so ideje, potrebe in občutja preteklosti. So sinteza naroda in pritiskajo na nas z vso svojo neizmerno silo. Narod je organizem, ki ga ustvarja preteklost, in kot vsakega drugega ga je mogoče spremeniti le s počasnimi ganetskimi prilagoditvami. Brez tradicij ne bi bili mogoči niti nacionalni geniji niti civilizacija sama. Posledično ima človek že odkar obstaja dve osrednji skrbi: ustvarjati mrežo tradicij ter jo kasneje, ko se njeni koristni, dobrodejni učinki iztrošijo, poskušati uničiti. Civilizacija ni mogoča brez tradicij in napredek je nemogoč brez rušenja teh tradicij. Prav množice so tiste, ki se najbolj vztrajno oklepajo tradicionalnih idej in z največ svojeglavosti nasprotujejo njihovim spremembam (kaste).

Čas je edini pravi stvaritelj in edini pravi uničevalec. Od njega so odvisne tudi velike sile, kakršne so narodi, ki ne morejo nastati brez časa. Čas je tisti, ki botruje rojstvu, rasti in smrti vseh pričakovanj in verovanj. Z delovanjem časa pridobivajo moč in jo, po drugi strani, z njegovo pomočjo tudi izgubljajo.

Narod si svojih institucij ne izbira nič bolj po svoji volji kot na primer barvo las ali oči. Institucije in vlade so produkt naroda. Niso ustvarjalke nekega obdobja, temveč obdobje ustvari njih. Da se vzpostavi politični sistem, so potrebna stoletja, in prav tako so potrebna stoletja tudi za to, da se takšen sistem spremeni. Institucije same po sebi niso niti dobre niti slabe. Tiste, ki so v nekem trenutku dobre za neke določene ljudi, bodo morda izjemno kvarne za nek drug narod.

Moč besed je povezana s podobami, ki jih vzbujajo, in je precej neodvisna od njihovega resničnega pomena. Prav besede, katerih pomen je najbolj nejasen, imajo včasih največji vpliv. Na primer demokracija, socializem, enakost, svoboda,.... Besede imajo spremenljive in prehodne pomene, ki variirajo od obdobja do obdobja ter od ljudi do ljudi. Če bi radi v množici spodbudili vpliv, ki ga lahko imajo nekatere besede, moramo poznati pomen, ki ga množica tem besedam v danem trenutku pripisuje, ne pa pomena, ki ga je beseda imela v preteklosti ali ga morda še vedno ima za posameznika, ki imajo drugačen mentalni ustroj.

Vse odkar je zasijala prva zora civilizacije, so množice zapadale vplivu iluzij (bogovi, junaki, pesniki, znanost, socializem,...), in prav tem tvorcem iluzij so zgradile največ svetišč, kipov in oltarjev. Ne glede na to, ali gre za religiozne iluzije preteklosti ali filozofske in družbene iluzije sodobnosti, te mogočne sovražne sile je bilo vselej mogoče najti na čelu vseh civilizacij, ki so se druga za drugo razcvetele na našem planetu.

Izkušnja je edini učinkovit proces, preko katerega se lahko resnica zatrdno uveljavi v umu množic in uniči iluzije, ki so družbi postale prenevarne. Da bi se to zgodilo, je nujno, da ima izkušnja široko podlago in da se pogosto ponavlja. Izkušnje, ki jim je zapadla ena generacija, so skorajda brez izjeme neuporabne za naslednjo, in v tem je razlog, da nima nobenega pomena opozarjanje na zgodovinska dejstva, ki naj bi služila kot zgled. Njihova edina dejanska vrednost je pravzaprav v tem, da kažejo, do kolikšne mere se morajo neke izkušnje iz dobe v dobo ponavljati, da bi dosegle kakršenkoli učinek ali da bi bile uspešne vsaj pri tem, da nekoliko pretresejo napačno mnenje, ki je trdno zasidrano v umu množic.

Brez dvoma človeški razum ne bi mogel povleči človeštva na pot civilizacije s takšnim žarom in smelostjo, s kakršno so ga pognale iluzije.

V duši množice ne prevladuje potreba po svobodi, temveč potreba po hlapčevstvu. Množice so tako zavezane k poslušnosti, da se instinktivno podredijo komurkoli, ki se razglasi za njihovega gospodarja. Kadar je treba množici vsepiti določene ideje in prepričanja, morajo poseči po metodah, ki se odvijajo po treh jasno definiranih postopkih: afirmacija, ponavljanje in razširjanje. Idejam, ki se tekom časa razširijo s pomočjo afirmacije, ponavljanja in nalezljivosti, daje veliko moč skrivnostna sila, poznana kot prestiž. Prestiž je v resnici oblika dominacije, ki jo nad nami izvaja posameznik, delo ali ideja. Ta dominacija povsem parlaizira naše zmožnosti kritičnega mišljenja in nam napolni dušo z osuplostjo in spoštovanjem. Prestiž lahko naraste in hitro izgine. Prestiž, ki ga uniči neuspeh, hitro izgine.

Ni težko navdahniti uma množice z nekim mimobežnim mnenjem, ji je pa toliko težje vcepiti trajno prepričanje. Po drugi strani je tudi res, da je tako prepričanje, ko ga enkrat uveljavimo, enako težko izkoreniniti. Navadno ga je mogoče spremeniti le za ceno nasilnih revolucij, pa tudi revolucije so lahko koristne le, kadar je neko prepričanje že skorajda povsem izgubilo svojo moč nad človeškim umom. V tem primeru služijo revolucije kot sredstvo, ki dokončno pomete s tistim, kar je bilo že pred tem odrinjeno na rob in že nekoliko rešeno primeža navad. Začetek revolucije je v resnici konec nekega prepričanja. Celo ko je neko prepričanje močno omajano, institucije, ki so se porodile iz njega, ohranjajo svojo moč in le počasi izginjajo. Ko prepričanje končno povsem izgubi svojo moč, se kaj kmalu zruši tudi vse, kar je bilo zgrajeno na njem.

Komunistični manifest

Karl Marx in Friderich Engels: Komunistični manifest

Zgodovina vse dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.

Svobodnjak in suženj, patricij in plebejec, fevdalni gospod in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralci in zatirani so bili med seboj v večnem nasprotju, nenhno so vodili, zdaj prikrit, zdaj očiten boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov.

Za našo dobo, dobo buržuazije, je zančilno, da so se razredna nasprotovanja samo poenostavila. Vsa družba se čedalje bolj razhaja v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno nasprotujoča si razreda: v buržuazijo in proletariat.

Iz srednjeveških tlačanov so se razvili svobodni meščani v prvih mestih in iz tega svobodnega meščanstva so se razvili prvi elementi buržuazije. Odkritje Amerike in morskih poti okoli Afrike sta ustvarili porajajoči se buržuaziji nov življenjski prostor.

Dotedanji fevdalni način obratovanja iindustrije ne zadošča več rastočemu povpraševanju novih trgov. Nadomesti ga manufaktura. Industrijski srednji stan spodrine cehovske mojstre; delitev dela med posameznimi korporacijami izgine spričo delitve dela v posamezni delavnici.

Toda s še vedno rastočimi trgi narašča tudi povpraševanje. Tudi manufaktura ne zadošča več. Tedaj pride s paro in stroji v proizvodnji do industrijske revolucije. Manufakturo izpodrine moderna velika industrija, industrijski srednji stan izpodrinejo industrijski milijonarji, šefi celih industrijskih armad, moderni buržuji.

Veleindustrija si ustvari svetovni trg, ki ga je pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg povzroči v trgovini, pomorski plovbi in v kopenskem prometu neizmeren razvoj in s tem širitev industrije. Prav tako, kot se razvijajo industrija, trgovina, plovba in železnice, pa se razvija buržuazija in množi svoj kapital ter potiska v ozadje vse, iz srednjega veka podedovane razrede.

Povsod, kjerkoli je prišla na oblast (buržuazija), je razdejala vse fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega "naravnega" predstojnika. Razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini", ni pustila buržuazija več nobene vezi med ljudmi. Pobožno zanesenost, viteško navdušenje in malomeščansko sentimentalnost je utopila v ledeno mrzli vodi egoistične preračunljivosti. Iz osebnega dostojanstva je naredila menjalno vrednoto in neštete skrbno zapisane ter trdo pridobljene svoboščine je zamenjala z eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijamo, je postavila odkrito, neposredno in nesramno, golo izkoriščanje.

Buržuazija ne more obstajati, ne da bi nenehno izpoppolnjevala proizvodna sredstva in proizvodne odnose, s tem pa tudi vse družbene odnose. Trajno spreminjanje proizvodnje, neprestani pretresi vseh družbenih odnosov ter večna negotovost in stalno gibanje loči buržuazno dobo od vseh ostalih.

Potreba po vedno večjem tržišču za prodajo svojih proizvodov podi buržuazijo po vsej zemeljski obli. Povsod se mora ugnezditi, povsod obdelovati, povsod ustvarjati zveze.

Buržuazija je s svojim izkoriščanjem svetovnega trga oblikovala vso produkcijo in potrošnjo vseh dežel popolnoma kozmopolitansko. Na največjo žalost vseh nazadnjakov je spodkopala tla pod nogami vsem nacionalnim industrijam. Prastare nacionalne industrije je uničila in jih še vedno uničuje dan za dnem. Nadomešča jih z novimi industrijami, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane narode življenjskega pomena; z industrijami, ki ne predelujejo več le domačih surovin, temveč surovine iz najbolj oddaljenih področij in katerih izdelki niso namenjeni samo domačemu tržišču, temveč vsem trgom sveta. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali domači izdelki, stopajo nove potrebe, ki zahtevajo proizvode izi najoddaljenejših dežel in podnebij. Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestranski promet, vsestranska medsebojna odvisnost narodov. In kar velja za področje materialne, velja v isti meri tudi področje duhovne produkcije. Duhovni proizvodi narodov postajajo splošna dobrina. Nacionalna edinstvenost in omejenost postaja vse bolj nemogoča, iz mnogih nacionalnih literatur se poraja svetovna literatura.

Buržuazija vse bolj odpravlja razdrobljenost proizvodnih sredstev, posesti in prebivalstva. Prebivalstvo se je nakopičilo v mestih, proizvodna sredstva so se centralizirala in lastnina se je skoncentrirala v rokah le nekatrih posameznikov. Nujna posledica tega je politična centalizacija. Neodvisne, med seboj le povezane pokrajina, z različnimi interesi, zakoni, vladami in carinami so se prisiljene združiti v eno samo nacijo, ki je podrejena eni vladi, enemu zakonu, eni carinski meji, enemu samemu nacionalnemu interesu.

V trgovinskih krizah se ne uniči samo velik del že ustvarjenih proizvodov, temveč tudi velik del proizvodnih sil. Ob teh krizah izbruhne družbena epidemija, ki je bila prejšnjim dobam povsem neznana in bi se jim zdela popolnoma brezumna - epidemija hiperprodukcije. Družba je v tem trnutku prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva: zdi se, kakor da sta lakota in vsesplošna uničevalna vojska pogoltnila vsa življenjska sredstva, industrija in trgovina se zdita uničeni. Zakaj? Zato, ker je družba nenadoma preveč civilizirana, ker ima preveč življenjskih sredstev in industrije ter preveč trgovine. Proizvodne sile, ki so ji na razpolago, ne pospešujejo več buržuazne civilizacije in buržuaznih lastninskih razmerij; nasprotno, postale so premočne za te odnose in ti odnosi jih le ovirajo; kakor hitro premagajo to oviro, sparvijo vso buržuazno družbo v nered in njen obstaneke je v nevarnosti. Buržuazni odnosi postanejo pretesni za bogastvo, ki so ga ustvarili. S čim buržuazija premaguje krize? Deloma z uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, deloma pa z osvajanjem vedno novih in temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še hujše in še večje krize in da zmanjšuje sredstva za preprečevanje tako nastalih kriz.

Prav v isti meri kot se razvija buržuazija, to je kapital, se razvija tudi proletariat, razred modernih delavcev, ki žive le tako dolgo, dokler imajo delo, in ki imejo le tako dolgo delo, dokler njihovo delo množi kapital. Ti delavci, ki se prodajajo in kupujejo po kosu, so trgovsko blago kakor vsi ostali artikli, s katerimi se trguje in so prav tako izpostavljeni vsem vplivom konkurence, nihanjem na trgu.

Delo proletarca je z uvedbo strojev in z delitvijo dela izgubilo slehrno samostojnost in s tem za delavca vso svojo privlačnost. Delavec je postal zgolj privesek stroja, ki mora izvrševati najenostavnejša, najbolj monotona ročna del, najbolj enoslični, najlažje priučljiv prijem. Stroški, ki jih povzroča delavec, so omejeni skorajda izključno samo na življenjske potrebščine, ki jih potrebuje za svoje prehranjevanje in za razplod svojega plemena. Cena vsakega blaga, torej tudi dela, pa je enaka proizvodnim stroškom. Čim bolj raste zoprnost dela, tem bolj pada mezda. Še več! Čim bolj se množijo stroji in večja je delitev dela, tem bolj raste tudi količina dela za posameznega delavca, bodisi s povečanjem števila delavnih ur, bodosi z višanjem delavne norme, s pospeševanjem delovanja strojev,...

Moderna industrija je spremenila delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. Delavske množice, natlačene v tovarne, so organizirane po vojaško. kot prostaki industrijske vojske so delavci podrejeni nadzorstvu popolne hierarhije podčastnikov in častnikov; ne le da hlapčujejo buržuaznemu razredu, buržuazni državi, temveč vsak dan, vsako uro hlapčujejo stroju, nadzorniku in predvsem posameznemu buržuju, to je tovarnarju.

Tovarnarjevo izkoriščanje delavca se za trnutek konča takrat, ko delavec prejme svojo mezdo v gotovini, takrat pa planejo po njem ostali deli buržuazne družbe: hišni posestnik, trgovec, zastavljalničar,....

Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijalci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi postopoma drsijo v delavski razred, deloma zaradi tega, ker njihov mali kapital ne zadošča več za obratovanje velike industrije in zato podlega konkurenci velike industrije, večjega kapitala, deloma tudi zato, ker zaradi novih proizvodnih načinov izgublja njihov način dela svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

A z industrijskim razvojem se proletariat ne le množi; vedno bolj je natlačen, v vedno večjih masah po vedno večjih tovarnah, njegova moč raste in vedno bolj se je zaveda. Interesi, življenjske razmere znotraj proletariata se vedno bilj izenačujejo, ker stroji vedno bolj in bolj odpravljajo razlike v delu in potiskajo mezdo navzdol in vsepovsod na enako nizko raven.

Komunistično teorijo lahko v nekaj besedah opredelimo kot: odprava zasebne lastnine. Kapital ni osebna, temveč je družbena moč. Če se torej kapital spremeni v skupno, vsem članom družbe pripadajočo lastnino, tedaj se ne spremeni zgolj osebna lastnina v družbeno. Družbeni značaj lastine se spremeni in lastnina izgubi razredni značaj. Komunizem nikomur ne jemlje moči za prisvajanje družbenih proizvodov, pač pa jemlje moč, da si s tem prisvajanjem podjarmi tuje delo.

V naprednejših državah pridejo v poštev precej na splošno sledeči ukrepi:

  1. - Zemljiška razlastitev in uporaba zemljiške rente za državne izdatke.

  2. - Močno progresivni davek.

  3. - Odprava dedne pravice.

  4. - Zaplemba lastnine vseh emigrantov in upornikov.

  5. - Centralizacija kredita v roke države s pomočjo narodne banke z državnim kapitalom in izključnim monopolom.

  6. - Državna centralizacija transportnega sistema.

  7. - Povečanje števila nacionalnih tovarn, proizvodnih sredstev. Krčenje in izboljševanje zemlje.

  8. - Enaka delovna obveznost za vse; ustanovitev industrijskih armad, zlasti v poljedelstvu.

  9. - Združevanje industrijskih in kmetijskih obratov; zbliževanje med mestom in deželo.

  10. - Javna in brezplačna vzgoja vseh otrok. Odprava otroškega dela v tovarnah v današnji obliki. Združitev vzgoje z materialno proizvodnjo, itd.

Takoj, ko bodo tekom razvoja izginila nasprotja in bo proizvodnja centralizirana v rokah združenih posameznikov, bo javna oblast izgubila svoj politični značaj. Politična oblast v pravem pomenu besede je organizirana oblast vladajočega razreda za zatiranje drugega razreda. Ko se proletariat v boju proti buržuaziji nujno združi v razred, ko se revolucijo uveljavi kot vladajoči razred in kot tak s silo odpravi stare proizvodne odnose, odpravi s temi proizvodnimi odnosi tudi pogoje za obstoj razrednih nasprotij in razrede nasploh ter s tem tudi svojo lastno razredno vladavino.

Odvisnost Evrope od ruskega plina

Koliko plina Evropa kupi od Rusije? Ocena letnega uvoza ruskega plina je okoli 155 milijard kubičnih metrov, kar znese 0,42 milijarde kubičnega metra na dan. Če to prevedemo v kubične čevlje na dan (35,3 kubičnega čevlja je v enem kubičnem metru)  je ta številka 15 bcf/d (milijard kubičnih čevljev na dan). Torej mora Evropa, če se hoče popolnima odpovedati ruskemu plinu, zapolniti vrzel, ki znaša 15 bcf/d.

Zemljevid plinovodov iz Rusije proti Evropi (vir: National Geographic, Doomberg)

Danes ZDA proizvede 96 bcf/d plina. Od tega ga izvozi okoli 12 bcf/d. Torej uvoz plina iz Rusije v Evropo predstavlja 125% vsega ameriškega izvoza LNG plina. 

vir: Doomberg

Do nedavnega so imeli v ZDA šest glavnih terminalov, ki so obratovali na zgornjih mejah kapacitet. Načrtujejo nekaj novih projektov, tako da se bodo do leta 2025 kapacitete za izvoz povečale za okoli 3,2 bcf/d.

ZDA še zdaleč niso največji proizvajalec plina na svetu. Katar in Avstralija proizvedeta približno toliko plina kot ZDA. Skupaj obvladujejo nekaj več kot polovico svetovnega trga. Zaradi povečanega svetovnega povpraševanja po plinu tudi Katar v naslednjih nekaj letih povečuje svoje kapacitete za izvoz iz 11 bcf/d na 17 bcf/d. Po podatkih S&P Global, je celoten globalni izvoz LNG plina leta 2021 znašal okoli 377 milionov metričnih ton. Če to prevedemo v bcf/d (v enem milijonu metričnih ton je 48,7 milijard kubičnih čevljev) dobimo številko 50 bcf/d. Ruski izvoz plina v Evropo torej predstavlja 30% celotnega globalnega izvoza plina. 

Poleg tega, da si mora Evropa zagotoviti dodatne vire za uvoz plina, mora zagotoviti tudi kapacatitete terminalov za skladišščenje in distribucijo dodatno uvoženega plina. Reuters je pred rusko invazijo na Ukrajino zapisal: "Večina evropskih LNG terminalov deluje na polni zmoglivosti, vprašanje je kolikšne količine plina so, za nemoteno delovanje, sposobni sprocesirati na SZ Evrope, kjer se nahajajo velike ekonomije Britanija, Francija in Nemčija." "Španija ima največje kapacitete na kontinentu, imajo šest terminalov. Nemčija nima nobenega. Izkoriščenost španskih terminalov je bila januarja samo 45%." "Problem Španije je, da je slabo povezana s preostalimi deli Evrope. Iz Španije v Francijo teče samo en plinovod."

Nemčija je nedavno napovedala, da bo zgradila nekaj novih LNG uvoznih terminalov, trije projekti se odvijajo po hitrem postopku. Terminal v Brunsbuettel bo imel kapaciteto 0,8 bcf/d, projekt Stade 1,3 bcf/d ter ponovno oživljeni projekt Wilhelmshaven pa 1,0 bcf/d. Ti projekti bodo nadomestili 20% ruskega uvoza. V uporabo bodo predani v letih 2025-2026. Evropska komisija si zavzema za dodaten uvoz 50 bcm na leto, kar je okoli 5 bcf/d ali okoli eno tretjino ruskega uvoza. Vendar za to ne bodo potrebni meseci ampak leta. 

Situacija nemiguje na povečanje kapacitet za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, premoga in nafte (zopet velika odvisnost od Rusije), povečanja proizvodnje bio plina, zmanjšanje porabe ter hranjenje električne energije. Obstaja pa še ena rešitev, preporod jederske energije. Če v Nemčiji, na Švedskem in v Belgiji ne zaprejo jederskih kapacitet, ki jih nameravajo, bi Evropa lahko nadomestila še dodatnega 1,4 bcf/d ruskega plina. Če pa Francija posodobi svoje že obstoječe jedrske kapacitete pa je to še dodatna 2,5 bcf/d, kar je še dodatnih 17% uvoza iz Rusija.

Vir: doomberg@substack.com; Measure Twice: Sizing Europe's Natural Gas Crisis

Hrup

Daniel Kahneman: Hrup: Zakaj tako slabo presojamo

Kjer pride do kakšne odločitve, je tudi hrup. Presoja je težavna, saj je svet zapleten in nedoločen. Stopnja nesoglasij je večja, kot bi si mislili. Sistemski hrup pri presojah, ki bi morale biti identične, če bi bil svet idealen, lahko povzroči neobvladljivo nepravičnost, velike gospodarske stroške in vsakovrstne napake. Hrup je mogoče zmanjšati, potrebujemo pravila in smernice. To je eden od več pristopov za zmanjšanje hrupa. Napori zmanjševanja hrupa pogosto trčijo ob nasprotovanja in se znajdejo v resnih težavah. Za sistemski hrup je značilno, da je nezaželen, ob tem pa moramo poudariti, da variabilnost in spremenljivost presoje ni vedno nezaželeno. Primer so različni okusi ali preference (npr. da delaš in trgu ponujaš nekaj kar je tebi všeč, drugim pa ne). To se izraža tudi v konkurenci med podjetji, ko se podjetja podobnih problemov lotevajo na različne načine. 

Sistemski hrup je težava sistemov, ki so organizacije, ne trgi. Ko borzni trgovci ocenjujejo vrednost delnic, dobimo veliko različnih ocen. Zato lahko eni zaslužijo, drugi pa ne. Takšno nesoglasje poganja trg. 

V hrupnih sistemih se napake ne izničijo, ampak se seštevajo. Ko kaznjenca dobita eden 3 leta zapora drugi pa 7 ne pomeni, da je v povprečju zadoščeno pravici.

Delamo ob predpostavki, da bi tudi katerikoli drugi izvedenec podobno presodil. Sistemski hrup je petkrat večji, kot smo mislili in s tem tudi petkrat večji, kot ga lahko prenesemo. Z revizijo hrupa se je razblinila iluzija soglasja. Kjer je presojanje, je tudi hrup. Presojo lahko opišemo kot meritev pri kateri je merilna naprava človeški um. Čeprav je cilj točnost, popolne točnosti ne dosežemo niti pri znansvenih meritvah, kaj šele pri presoji. Vedno je prisotna napaka, delno kot pristranskost, delno kot hrup. Nikoli ne moremo biti prepričani, da je presoja resnično pravilna. Presoja, vključno s profesionalno presojo, leži nekje med dejstvom in izračunom na eni strani ter okusom ali mnenjem na drugi. Po definiciji gre za pričakovanje omejenega nesoglasja.

Presoje lahko ocenjujemo tudi drugače. Ta pristop velja tako za preverljive kot za nepreverljive presoje, gre pa za ocenjevanje postopka presoje. Ko govorimo o dobrih ali slabih presojah, lahko s tem mislimo ali na izid (število, do katerega smo prišli) ali na postopek (to kar ste počeli, da ste prišli do tistega števila). O postopku presoje se lahko vprašamo, ali se podreja načelom logike ali verjetnostnega računa.

Ljudje, na katere vplivajo vrednotne presoje pričakijejo, da so vrednosti, ki jih te presoje odražajo, vrednosti sistema, ne presojevalcev.

Sistemski hrup, torej, ko različni posamezniki presojajo isti primer, ima dve glavni sestavini:

1. Nivojski hrup - variabilnost povprečne stopnje presoje pri različnih sodnikih (sodniki razsojajo z različnimi stopnjami strogosti).

2. Vzorčni hrup - variabilnost pri odzivu sodnikov na konkretne primere (ko se sodniki med seboj ne strinjajo glede tega, kateri obtoženci si zaslužijo strožjo ali milejšo obravnavo) - del vzorčnega je situacijski hrup.

Variabilnost pri metih določenega igralca je vrsta hrupa. Steph Curry zadane 90% vseh prostih metov, Shaquille O'Neal pa 53%. Koš je vedno na enaki višini, enako oddaljen od črte in žoga je vedno enake teže. Na met vpliva nešteto različnih dejavnikov: utrujenost, pritiski, navijači,.. Prosti meti so loterija.

variabilnost uma ni tako lahko opazovati. Vsi se hdaj premislimo, tudi, če nimamo novih podatkov. Film zaradi katerega smo se včeraj smejali, danes ni več smešen. Situacijskega hrupa ni lahko meriti, če si je primere lahko zapomniti. Če učitelj za esej da neko oceno, bo čez nekaj dni za isti esej dal isto oceno, če si bo zapomnil, kakšno je dal prvič. 

Množica enega: S pomočjo več neodvisnih ocen (ali meritev) dobimo novo oceno, ki je manj hrupna od posamičnih ocen, čeprav ne tudi manj pristranska. Ali se je mogoče pravi vrednosti bolj približati z združevanjem dveh ocen iste osebe, tako kot se zgodi pri združevanju ocen različnih ljudi? Da. na vprašanje koliko tehta bik, poda vsak svojo oceno teže. Povprečje teh se lahko zelo približa dejanski teži.

Vir situacijskega hrupa je razpoloženje. Tako kot igralčeve mišice (pri prostem metu) nikolli ne izvedejo povsem enakih gibov, naši nevroni nikoli ne delujejo vestno na povsem enak način. 

Presoja je podobna prostemu metu: če se še tako potrudimo, da bi jo natančno ponovili, nikoli ne bo povsem enaka. Presoja je odvisna od našega razpoloženja, odvisna je tudi od vremena in od tega, kar smo se pravkar pogovarjali. Ob različnih časih nismo isti človek. Čeprav morda niste ista oseba kot ste bili prejšnji teden, se manj razlikujete od sebe prejšnjega tedna kakor od koga drugega danes.

Ali lahko vidni pogledi drugih ljudi nenadoma vplivajo na večjo priljubljenost pri demokratih in manjšo pri republikancih ali nasprotno? Lahko. Neodvisnost je predpogoj za modrost množic. Če ljudje do presoj ne prihajajo sami, temveč se zanašajo na mnenje drugih, množica morda ni več niti najmanj modra. Modrost množic pravi, da se s povprečjem neodvisnih presoj različnih oseb točnost v splošnem poveča. 

Prvi odločevalec se odloči za nekaj. Drugi se tudi odloči za ta isti nekaj, ker zaupa prvemu odločevalcu ali sam nima nekih argumentov za odločitev. Za koga se bo odločil tretji. Ni rečeno, da je ta nekaj najboljša izbira (Kaskade)

Ljudje v skupini potem, ko se pogovarjajo med seboj, pogosto pridejo do skrajnejšega pogleda, kot so ga imeli na začetku. Če večina ljudi v skupini misli, da je pametno odpreti poslovalnico v Parizu, bodo po razpravi prepričani, da je to fantastičen predlog (Skupinska polarizacija).

Tako zaradi neizbežne negotovosti (tega, česar nikakor ni mogoče vedeti) kot zaradi nepopolne informiranosti (tega, kar bi lahko vedeli, a ne vemo) je brezhibno napovedovanje nemogoče. Te neznanke niso posledica pristranskosti ali hrupa pri naši presoji, temveč objektivna značilnost naloge. To objektivno nepoznavanje pomembnih neznanih podatkov močno omejuje točnost, ki jo je sploh mogoče doseči. Negotovost smo nadomestili z nevednostjo oz. nepoznavanjem. Tako skušamo preprečiti zmešnjavo med negotovostjo, ki govori o svetu in prihodnosti, ter hrupom, ki pomeni variabilnost pri presojah, ki bi morale biti enake. Objektivna nevednost se vztrajno kopiči, čim dlje v prihodnost zremo.

Korelacija ne pomeni vzorčne zveze, vzorčna zveza pa pomeni določeno korelacijo. Pri vzorčnem razmišljanju povezujemo določene dogodke, ljudi in predmete, ki vplivajo drug na drugega. 

Včasih kaj konkretnega dejavno pričakujemo, včasih nas kaj preseneti. Večinoma pa se stvari dogajajo n široki dolini normalnosti, kjer dogajanj niti povsem ne pričakujemo, niti niso presenetljiva. 

Ko nam ne uspe najti  očitnega vzroka, najprej skušamo priti do razlage tako, da zapolnimo vrzel v svojem modelu sveta. Tako sklepamo na podatek, ki ga prej nismo poznali. Šele potem, ko nikakor ne moremo modela sveta toliko prirediti, da pridemo do izida, izid proglasimo za presenetljiv in začnemo iskati bolj dodelano razlago. Do pravega presenečenja pride le tedaj, ko ne uspemo z običajnim vzratnim pogledom. 

Pri vzorčnem razmišljanju pri posamičnih primerih prihaja do predvidljivih napak. Napakam se lahko izognemo s statističnim pogledom.

Ray Dalio: The Changing World Order: The New Paradigm
  • Svetovni red se spreminja, kar se je v zgodovini že velikokrat zgodilo. Paradigme, okolja v katerem živimo, se navadno spreminjajo približno na deset let z občasnimi vmesnimi velikimi korekcijami. Ponavadi je ena paradigma nasprotna naslednji. Vesela 1920ta leta so nasledila depresivna 1930ta. In inflacijskim 1970tim so sledila deflaciijska 1980ta. V različnih situacijah želiš imeti različne stvari in stvari, ki jih nočeš imeti: v 1920ih je bil čas za delnice in izogibanje obveznicam, v 1930ih je bilo čisto nasprotno, v 1970ih bi si želel zlato in se izogibal obveznicam in v 1980ih je bil čas za delnice, obveznice, gotovino vendar ne za zlato in ostale plemenite kovine.
  • Trnutno paradigmo zaznamuje vodilna država (ZDA):
  • - troši veliko več denarja kot ga zasluži,
  • - ima velike premoženjske, vrednotvene in politične razlike, kateri vodijo v konflikte in
  • - je v upadu glede na drugo najmočnejšo državo.
  • Zadnjič, ko smo videli kombinacijo takih dogodkov, je bilo med leti 1930 in 1945.
  • V nadaljevanju se osredotoča na tri stvari:
  • 1. Visok dolg in monetizacija dolga, še posebej v državi s svetovno rezervno valuto.
  • 2. Notranji konflikti glede razlik v premoženju.
  • 3. Zunanji konflikti, še posebej vzpon nove države (Kitajska), ki izziva obstoječo (ZDA).
dolg m0 obresti

Visok dolg in monetizacija dolga

yields

Tiskanje denarja in kupovanje dolga sta pripeljala obresti tako nizko, da kupovati obveznic nima smisla

nr of years1

Koliko let potrebuje neka investicija v obveznice, gotovino ali delnice, da se povrne? Za gotovino med 100 let in nikoli, za obveznice med 50 let in nikoli in za delnice do 25 let

debt and credit usa

Da nekdo dolg kupi, ga mora nekdo prodati; kaj, če bi tisti nekdo začel dolg prodajati, ker si ga ne želi več imeti

fin asset

Delež finančnih sredstev v primerjavi z realnimi je visok

wealth and value gaps

V takšnih časih je nemogoče varčevati v gotovini

ideological position usa

Ameriški republikanci so bolj desno usmerjeni in demokrati so bolj levo usmerjeni, razlika je velika

tax rate usa

Trošenje vlade se bo povečalo; davki se bodo dvignili, toda to še vedno ne bo dovolj za pokritje vseh izdatkov

empires

Od leta 1500 si sledijo nizozemski, britanski in ameriški imperiji, ameriškega že lovi kitajski

reserve empire
Vir: https://www.linkedin.com/pulse/changing-world-order-new-paradigm-ray-dalio/?published=t