Komunizem v baltskih državah 2. del
Od prvega trenutka, ko so zavzeli nove države, so komunisti začeli izločati člane različnih skupin, ki so jih zaprli v kampe za prisilno delo, prevzgojo ali takojšnjo usmrtitev. Začelo se je z dekozakifikacijo v Rusiji in Ukrajini pod Leninom, kasneje z dekulafikacijo v istih državah pod Stalinom. Med prvo sovjetsko okupacijo med 1940 in 1941 je Sovjetsko ljudsko sodišče obsodilo 179 ljudi na smrt, okoli 2200 so jih ubili brez sojenja. Večino je ubila tajna policija NKVD ali bataljoni za uničenje v zaporih Tartu in Kuressaare. Komunisti so 190 trupel skrili v vodnjaku na dvorišču policijske postaje. Nekaj desetletij kasneje, so na istem dvorišču posebej usposobljeni psi lajali proti Estoncem, ki so zahtevali svobodi in končanje komunističnega terorja. Med celotnim sovjetskim obdobjem je bilo prepovedano vsakršno pisanje in poročanje o komunističnih ubojih. Vendar pa je jeseni leta 1988 v javnost prišla novica očividca: „Kolikor vem, so samo tri ustrelili in jih skrili v vodnjak.”Vsi ostali so bili mučeni do smrti. Teh je bilo okoli 100. Nihče ne ve točne številke.” Metode mučenja so bile različne; enemu so odrezali ustnice, drugemu nos, jezik, ušesa,… Veliko jih je imelo poparjene noge, nekatri eno, drugi obe. Nekateri so imeli odstranjeno kožo, nekateri roke zvite na hrbet in zvezane z žico. Ženki so odrezali prsi. Bil sem tam, ko so trupla odstranjevali iz kleti. Prišlo je na tisoče ljudi, iskat svoje najbližje. Veliko jih je našlo. Teror, katerega so izvajali Sovjeti ni izviral v uporu ljudi Baltskih držav, kar so zatrjevali komunisti. Bilo je ravno obratno. Baltska gverila se je borila proti sovjetskim okupacijskim silam zaradi njihovega nasilja nad civilnim prebivalstvom. Jeseni 1939, skoraj leto dni pred okupacijo, je general Ivan Serov podpisal ukaz o množični deportaciji iz Baltskih držav. Proti sovjetski elementi so morali biti odstranjeni in poslani v sovjetske kampe. Med skupinami, ki so bile posebej omenjene so bile vse nekomunistične skupine (Socialni demokrati, socialisti,…), ljudje izključeni iz komunističnih organizacij, vojaki in člani Domače straže, višji vladni uradniki in diplomati, sodniki in tožilci, trgovci in lastniki velikih hiš in hotelov, ljudje, ki so bili zaposleni v tujih družbah ter drugi s stalnimi stiki s tujci, bližnji duhovnikov in tistih, ki so pobegnili na zahod. V 24 urah so iz Estonije deportirali 9250 oseb, iz Latvije 15081 in iz Litve okoli 13600. Skupaj okoli 38000 oseb. Tajna policija ni rabil razloga za aretacijo sredi noči. Družinski člani so morali slediti obtoženemu, tudi dojenčki, starejši in bolani. S tovornjaki so bili prepeljani na najbližjo železniško postajo. Tam so ločili moške od žensk in otrok. Pogosto je trajalo več dni preden so jih prepeljali v koncentracijska taborišča v Sibiriji. Sovjeti in komunisti so ta dejanja opravičevali na različne načine. Trdili so, da je nekomunistična oblas med obema vojnama preganjala komuniste. Tako je bilo edino pošteno ali vsaj logično in razumljivo, da v povračilo isto naredijo njim. Estonci so res leta 1924 aretirali 258 oseb, ki so hoteli odstaviti demokratično izvoljeno vlado. Trdili so tudi, da je države potrebno odstraniti vse anti-sovjetske elemente. Na dan, ko so se začele deportacije, je časopis Pravda objavil novico, ki jo je posredovala agencija TASS, da Nemčija načrtuje napad na SZ. Od vseh deportiranih je bilo samo 21,5% moških starih med 20 in 49, tistih, ki bi bili zares sposobni za boj. Načrt oblasti je bil vse prej kot boj proti anti-komunistov. Skozi celotno zgodovino, so bili Baltski Nemci smatrani kot zgodovinski sovražnik, ko pa so doživeli ta šok, so jih, potem, ko so jih okupirali Nemci, smatrali za osvoboditelje. Toda kmalu so se izkazali kot enako neusmiljeni kot komunisti. Med deportiranimi je bilo okoli 400 Judov. Judi so bili večkrat bolj preganjani kot druge skupine. V Estoniji je židovska populacija predstavljala 0,4% celotne populacije, toda 4% vseh deportiranih je bilo Židov. V Litvi jih je bilo 1/12 populacije in 1/5 vseh deportiranih. Prvi deportaciji naj bi sledili še druga in tretja. Druga je bila planirana mesec kasneje, julija 1941, vendar je bil prodor Nemcev tako hiter, da je bataljonom za uničenje ni uspelo začeti. Otok Saaremaa je Nemcem uspelo zavzeti kasneje, zato so Sovjeti tam že začeli z drugo deportacijo. Glede na dogajanje na otoku, naj bi bili 2. in 3. veliko bolj intenzivni in števičnejši. Eden od deprtirancev je bil mlad fant, ki je v dnevnik zabeležil vse, kar se je taborišču dogajalo vse do dneva leta 1944, ko mu je zmanjkalo papirja. Fanta in mati so ločili od očeta. Opisoval je vse, kar se je zgodilo v njegovem življenju tam. Kako so prijatelji eden za drugim umirali zaradi lakote, kako je nekdo ukradel kormpir in so ga za kazen zaprli v ječo, kako sta z materjo jedla juho iz kopriv,… Vsak tretji ali četrti zapis se je končal z vprašanjem: “Oče, kje si?” Med deprtiranimi je bilo 8 bivših predsednikov in 38 ministrov iz Estonije, 3 bivši predsedniki in 15 ministrov Latvije ter predsednik, 5 predsednikov vlad in 24 ministrov Litve. Med Nacistično okupacijo Baltskih držav je bilo ubitih okoli 6600 Estoncev, med njimi skoraj 1000 Židov in 243 Romov. Ubili so tudi več kot 36000 sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so jih ujeli med boji za Estonijo. V Latviji je bilo ubitih okoli 80000 ljudi, od tega skoraj 70000 Židov, ki so ostali v državi. Komunistični in nacistični okupatorji so mobilizirali skoraj 250000Latvijcev, od tega jih je 100000 umrlo v bojih. V Litvi je bilo ubitih skoraj 100000 Židov. Delež židovskega prebivalstva je padel iz predvojnih 8% celotne populacije na 1%. Samo 20000 jih je preživelo holokaust. Pred drugo sovjetsko okupacijo jeseni 1944 je okoli 300.000 Baltov pobegnilo na Zahod. Večina Estoncev jih je šla preko morja na Švedsko in Finsko, večina Litvancev in Latvijcev pa v Nemčijo. Na tisoče so jih države poslale nazaj v okupirano domovino. Protikomunistična gverilska vojna v Litvi je bila najdaljša in najbolj razširjena v povojni Evropi. Vendar je malkdo izven Litve vedel zanjo. Sovjeti so v proti-gverilskem boju ubili okoli 25.000 Litvancev. Da bi končali gverilsko vojno so Sovjeto maja 1948 več kot 41.000 Litvancev deportirali. Marca 1949 se je zgodba predvojnih deportacij začela ponavljati. Skupno število žrtev komunistične represije je bil naslednji: Skoraj 192.000 ljudi arteiranih, usmrčenih ali deportiranih v Latviji, kar je okoli 15% populacije leta 1959. Številka je verjetno višja, saj aretacije in deportacije v začetnih letih okupacije niso štete.Okoli 360.000 žrtev je bilo v Litvi. V Estoniji okoli 130.000 umrlih, 80.000 mobiliziranih ali evakuiranih in poslanih v Rusijo, 70.000 ljudi, ki so živeli na področjih, ki so bili ločeni od Estonije in priključeni Rusiji. Medtem, ko je bilo veliko Estoncev, Latvijcev in Litvancev deportiranih, se je v te države priselilo veliko Rusov, Belorusov in Ukrajincev, verjetno proti svoji volji. Posledica je bila močno zmanjšanje domače populacije. Leta 1938 je bilo v Estoniji 93% vse populacije estonske; 60 let kasneje je delež padel na 60%. Nobena druga evropska država ni doživela takšne izgube domače populacije kot Estonija. Do 1990ih še niso dosegli predokupacijskega števila Estoncev. Za čas komunizma je morala sprejeto več kot 7 mio imigrantov, večinoma Rusov, ki se nikoli niso vživeli v družbo, niti se niso naučili jezika. Situacija v Latviji se v veliki meri ni razlikovala od estonske. V začetku 1990ih je v Latviji živelo 100.000 Latvijcev manj kot pred 2. svetovno vojno. Delež Latvijcev se je zmanjšal iz 82 na 52%. V Rigi vsak tretji meščan ni bil Latvijec, v drugem največjem mesti Daugavpils pa samo vsak osmi.
(hjalmarsonstiftelsen.se)
Lakes of Austria and Slovenia Part 1
Klagenfurt and Wörthersee 

Klagenfurt is a capital of Austrian province  Corinthia. With about 100.000 inhabitants is the sixth largest in Austria. The city is situated in Klagenfurt basin close to Wörthersee on the river Glan. By the legend the city was built by brave men. It was in the time when duke Karast ruled from Karnburg Castle. The complete area between Wörthersee and Drau river was covered in damp moss, bushes and trees. Everybody who dared to go there never returned. Sometimes even cows, which grazed there, disappeared with no trace. Nobody ever saw the beast hiding in swamp and fog, only a snarl or howl could be heard from there. The Duke requested his bravest men to find this monster and kill it. The prize for slaughtering the monster was high and alluring: receiving the tower with the land, where this monster lives and whole land from river Glan and river Drau. If the man is a slave, he will be set free. A strong observation tower was soon erected on the edge of the swamp. A bull was tied to a chain and a hook was attached to it. Soon after swamp begun to bubble, water became rough. Winged monster jumped out of the water, grabbed frightened animal and tried to dip back into the swamp. It couldn’t. The hook has stuck in its muzzle. At this point brave men jumped and slaughtered the beast with cudgels and axes. Soon after everything was over and country was safe from the monster. A peace-loving village grew on the spot where the fight against the Lindwurm took place and the Duke built a castle where the tower was once situated. Over the centuries this castle and tower developed into a town, the current capital of the region, the attractive and pleasant city of Klagenfurt. From a historical point of view the city was founded by duke Bernhard von Speinheim in 13th century. His statue stands on Dr. Arthur Lemisch Platz. Dragon Lindwurm is today a symbol of the city and it has found its place on the New Square. On the other side of the square the statue of Austrian empress Maria Theresa stands. Today we remember her after reforms she implemented to strengthen Austria’s military and bureaucratic efficiency. One of the reforms was also reform of education system. In new school system every child from the ages of six to twelve had to attend school. Taking Kramergasse, the first pedestrian zone closed for traffic in Austria, you come to the Old Square. On Kramergasse you pass by The little man of the lake Wörthersee. Once upon a time on the place of present Wörthersee there was a splendind, big and rich town. On the eve of Easter they were celebrating a feast with dance, music and lot of drinks. Suddenly the door of the hall opened and a little man entered, reminded them about the feast and threatened with punishment if they don’t end this embarrassing drinking immediately. But all people laughed about the old man. Soon after he appeared again, nobody listened to him, all laughed again to him. He opened the spigot of a small barrel he was carrying with him. A terrible thunderstorm begun and endless floods of water covered the city together with its inhabitants. The city was devastated. Still today at the south bank of lake Wörthersee at Maiernigg you can hear bells of this sunken city ringing. The core of the oldest part of Klagenfurt is the long street known as Alter Platz or Old Square surrounded by many Baroque buildings. Among these is Old Town Hall (built around 1600) with three-storied arcaded courtyard. Its notable features include the arcaded courtyard and the coat of arms of the Rosenberg family above the main entrance as well as Fromiller’s painting of Justitia, the goddess of justice, with the coat of arms of Klagenfurt and Carinthia. Trinity column was originally made of wood and standing on Heiligengeistplatz. After victory over the Turks at Vienna in 1683, a half-moon and cross were added. In 1965 it was relocated to Alter Platz. Close to New Square and Old Square is another for Klagenfurt significant square Landhaushof. Probably more significant from the square is the building encircling the square. Landhaus was commissioned by the Estates and built by Freymann and Verda between 1574 and 1594. It replaced the town’s first castle.The coat-of-arms hall has 665 coats of arms of the Carinthian Provincial Estates, provincial governors, members of the cathedral chapter and provincial administrators. And for the end something sweet. Strudel is most often associated with Austrian cuisine, but is also a traditional pastry in the area formerly belonging to the Austro-Hungarian Empire. It is true that it gained international success via the Viennese cuisine, but the origin of the apple strudel is to be found in what was known as “the Orient”. When the Turks occupied Hungary, the Hungarians got to know the strudel which then became quite popular in Hungary. From there the strudel found its way into the Viennese cuisine. The oldest known Strudel recipe is from 1696, a handwritten recipe housed at Wiener Stadtbibliothek.

Wörtherseemandl
19604115
Spomenik žrtvam nemške invazije v Budimpešti
Spomenik žrtvam nacistične okupacije stoji na vzhodnem delu Trga svobode (Szabadsag ter). Spomenik predstavlja Madžarsko, ki je upodobljena kot nadangel Gabrijel, kateri v roki drži štefanovo krono in jo napada nemški imperialistični orel. Spomenik, ki naj bi bil namenjen vsem židovskim in nežidovskim Madžarom, je sprožil veliko polemik in protestov, ki so bili uperjeni proti postavitvi spomenika oziroma njegovi odstranitvi. Če hočemo razumeti zakaj toliko polemik, moramo pogledati nazaj v madžarsko zgodovino, natančneje v čas pred in med 2. svetovno vojno. Madžarska je bila po 1. svetovni vojni na strani poražencev. S podpisom Trianonske pogodbe so izgubili 66 odstotkov predvojnega ozemlja. Najprej se zgodi Krizantemska revolucija, marca 1919 pa v revoluciji oblast prevzame socialistično – komunistična koalicija pod vodstvom Bele Kuna in nastane Sovjetska republika. Imela kratko življenjsko dobo. Že junija 1919 se režim sesuje. Na oblast pride admiral Miklos Horthy, častnik v avstro-ogrske mornarice in vodja konzervativno-nacionalistične koalicije. Kot regent Madžarske je uradno predstavljal kralja Karla IV., apostolskega kralja Madžarske. Horthy je vladal naslednjih 24 let, avtoritarno, vendar vseeno pustil delovanje parlamenta in opozicije. Tisti, ki so bili v opoziciji so bili radikalni nacionalisti in fašisti in zahtevali bolj odločne korake pri reševanju židovskega vprašanja. Pod njihovim pritiskom je Madžarska vedno bolj padala pod vpliv nacističnega režima. Ko je Nemčija v Evropi začela risati nove meje, je Madžarska z njihovo pomočjo in pomočjo Italije, ponovno pridobila ozemlja. Novembra 1940 se pridružijo silam osi in tako s svojo vojsko sodelujejo v napadu na Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Leta 1941 je na Madžarskem (vključno s pridobljenimi ozemlji) živelo 825.000 Židov, okoli 6 odstotkov celotne populacije. Vključenih je tudi 100.000 Židov, ki so sprejeli krščansko vero, vendar so bili po zakonih iz let med 1938 in 1941 klasificirani kot Židi. Razveljavljen je bil enakovredni status z Madžari, ki je bil sprejet leta 1867. Prepovedane so bil poroke Židov in nežidov. Zanje je bilo prepovedano opravljanje nekaterih poklicev, delo v javnih službah, služenje v vojski, opravljati pa so morali prisilna dela pod nadzorom madžarske vojske. Do nemške okupacije marca 1944 je zaradi mraza in slabe zdravniške oskrbe umrlo 27.000 Židov. Poleti 1941 so madžarske oblasti deportirale 20.000 Židov, večino iz Podkarparske Rutenije. Januarja 1942 je madžarska vojska pobila 3.000 Židov in Srbov v Novem Sadu. Ko pa so nemške oblasti zahtevale izročitev Židov, madžarskih državljanov, je, kljub velikemu pritisku radikalcev, predsednik vlade Miklos Kallay to zavrnil. S tem je ohranil življenje mnogim madžarskim Židom. Po drugi strani pa lahko beremo tudi (Budapest Telegraph), da je bil Eichmann navdušen nad sodelovanjem Madžarske pri reševanju židovskega vprašanja. Potem ko je madžarska vojska leta 1943 na reki Don utrpela hude izgube, se je vlada nameravala začeti pogajati z zavezniki o predaji. Vendar pa so Nacisti na vsak način želeli, da Madžarska še naprej ostane v vojni in se bori na strani sil osi. Tako so 15. oktobra 1944 zamenjali horthiyev režim s pro-nemškim. Nacistična agresija je bila povod v deportacijo več kot 430.000 madžarskih Židov v koncentracijska taborišča. Spomenik posvečen žrtvam nacistične agresije med drugo svetovno vojno so delavci postavili v nedeljo 20. julija 2014 ponoči, dva dni po zmagi Fidesz-a na volitvah. Trg je zaprlo in varovalo 100 policistov. Zjutraj so opozicijski politiki in še okoli 200 drugih protestnikov podrli ograjo in spomenik obmetavali z jajci. Budipeštanci svoje nestrinjanje izražajo tudi s prižiganjem sveč in puščanjem raznih predmetov pred spomenikom. Pripadniki opozicije spomeniku napovedujejo kratko življenjsko dobo. Takoj po menjavi oblasti po padel tudi ta spomenik. Postavitev spomenika so kritizirali Židovska skupnost in opozicija. Menijo, da vlada želi s tem režim admirala Horthya in takratne Madžarske države oprati krivde za sodelovanje v holokavstu in s tem popolnoma prevaliti krivdo na Nemce, zanemarja pa dejstvo, da je bil odgovoren za smrt milijona Madžarov, od tega je bilo dve tretjini Židov.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Komunizem v baltskih državah 1. del
Varnost Baltskih in ostalih Nordijskih dežel je bila v času med obema vojnama odvisna od ravnotežja med velesilami. Ko sta Nemčija in SZ postali totalitarni državi, se je možnost za vojno močno povečalo in s tem grožnja proti prebivalcem pribaltskih in drugih dežel. Ni pomagalo, da so Baltske dežele podpisale sporazum, Briand-Kelloggov pakt, ki je prepovedal vojne. Leta 1932 so podpisali tudi pakt o nenapadanju s SZ in ga 2 leti kasneje podaljšali za naslednjih 10 let. Ker so pogajanja med zahodnimi državami in SZ poleti 1939 propadla, so se komunisti začeli dogovarjati z Nacisti. Stalin in Hitler sta se dogovorila o nenapadanju in k dogovoru dodala tajne protokole. Nacistično-komunistični dogovor je poznan kot Molotov-Ribbentropov pakt. Poimenovan je po sovjetskem zunanjem ministru Molotovi in njegovem nacističnem kolegu Ribbentropu, ki sta 23. avgusta 1939 podpisala sporazum. V tajnem dogovoru sta se dogovorila o razdelitvi Finske, Baltskiih držav in Poljske. To je bil začetek 2. svetovne vojne, ki se je potem dejansko začela z nemško in sovjetsko invazijo in razdelitev Poljske. 10 dni po sovjetskem napadu na Poljsko, so komunisti in nacisti v Moskvi podpisali nov sporazum. Vseboval je še en tajni protokol s katerim je Stalin prepustil Varšavo z okolico in še nekatere poljske regije nacistom v zameno za takrat še vedno neodvisno Litvo. Niti Litvanci, niti Poljaki niso bili vprašani za mnenje. Stalin se je odločil, da bo s pritiskom na vlade Baltskih držav dosegel dogovor o skupni pomoči. Sporazum z Estonijo je bil podpisan 28.9.1939. S tem je Stalin dobil zeleno luč za namestitev 25.000 vojakov v pomorski vojaški bazi v Paldiskem v Finskem zalivu in zračno bazo v notranjosti Estonije in otokih. 5.10. je bila Latvija prisiljena v podpis podobnega sporazuma in sprejela 30.000 vojakov, 10.10. pa še Litva z 20.000 vojaki. Komunisti so v dogovorih poudarjali da bodo spoštovali politično neodvisnost, ustavo, ekonomski in politični sistem ter vojaško neodvisnost. Toda sovjetski generali so na svoje zemljevide že navajali, da so Baltske države že označene kot sovjetske republike. Ko je bil podpisan zadnji sporazum o skupnem sodelovanju, je minister za varnost general Ivan Serov podpisal tajni dokument, s katerim je ukazal registracijo in deportacijo „anti-sovjetskih elementov“ iz še vedno neodvisnih Estonije, Latvije in Litve. Mesec kasneje so komunisti napadli Finsko. Ko se je finsko-sovjetska vojna (1939-40) končala in ko so se zahodne države borile na zahodni fronti (ko je 14.6.1940 padel Pariz), so ruski komunisti izkoristili priložnost in v Litvi postavili pro-sovjetsko vlado. Litvo je Rdeča armada okupirala naslednji dan. V naslednjih dneh je sovjetska vlada zahtevala, da tudi Latvija in Estonija postavita novi vladi, ki bosta odkrito podpirali sporazum o medsebojni pomoči in dovolila prihod neomejenega števila sovjetskih vojakov. Estonski in Latvijski so bili brez moči, 17.6.1940 sovjetska vojska okupira Estonijo in Latvijo.
Z okupacijo Litve, Latvije in Estonije so Sovjeti kršili vsaj 15 mednarodnih sporazumov. Od mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan po Veliki vojni (ko je Leninova vlada obljubila, da bo spoštovala neodvisnost Baltskih držav), do sporazumov o nenapadanju, ki so bili podpisani pred 2. svetovno vojno, kot tudi statuti Lige narodov. To zavzetje so Sovjeti kasneje označili kot veliko zmago za baltske narode. Splošne volitve so bile mesec kasneje. Samo komunistični kandidati so lahko kandidirali. V Estoniji je pomotoma kandidiral nekomunistični kandidat, ki je bil takoj po volitvah aretiran in obtožen prevare. Ko se je izkazalo, da volitve ne bodo v skladu s pričakovanji, so jih podaljšali za en dan. Tisti, ki so zahtevali tajno glasovanje, so bili takoj odpeljani v prostore tajne policije in obtoženi kot antikomunisti in sovražniki ljudstva. Glede na uradne rezultate, je blok delavnih ljudi dobil 92,8% podporo v Estoniji, 97,6% v Latviji in 99,19 v Litvi. Sovjetska agencija TASS je objavila rezultate volitev 12 ur preden so se volišča zaprla. Odgovorni verjetno niso vedeli, da so bile bolitve zaradi slabe volilne udeležbe podaljšane. Tako so volilci v Baltskih državah vedeli kako so volili še preden so volili. Novo izvoljeni parlamenti so se odločili, da Baltske države preimenujejo v Sovjetske socialistične republike in zaprosijo za priključitev SZ. Vrhovni sovjet je 3.8. sprejel Litvo, 5.8. Latvijo in 6.8. Estonijo. Teren za nov sovjetski genocid je bil tako pripravljen. 
(hjalmarsonstiftelsen.se)