Hrup

Daniel Kahneman: Hrup: Zakaj tako slabo presojamo

Kjer pride do kakšne odločitve, je tudi hrup. Presoja je težavna, saj je svet zapleten in nedoločen. Stopnja nesoglasij je večja, kot bi si mislili. Sistemski hrup pri presojah, ki bi morale biti identične, če bi bil svet idealen, lahko povzroči neobvladljivo nepravičnost, velike gospodarske stroške in vsakovrstne napake. Hrup je mogoče zmanjšati, potrebujemo pravila in smernice. To je eden od več pristopov za zmanjšanje hrupa. Napori zmanjševanja hrupa pogosto trčijo ob nasprotovanja in se znajdejo v resnih težavah. Za sistemski hrup je značilno, da je nezaželen, ob tem pa moramo poudariti, da variabilnost in spremenljivost presoje ni vedno nezaželeno. Primer so različni okusi ali preference (npr. da delaš in trgu ponujaš nekaj kar je tebi všeč, drugim pa ne). To se izraža tudi v konkurenci med podjetji, ko se podjetja podobnih problemov lotevajo na različne načine. 

Sistemski hrup je težava sistemov, ki so organizacije, ne trgi. Ko borzni trgovci ocenjujejo vrednost delnic, dobimo veliko različnih ocen. Zato lahko eni zaslužijo, drugi pa ne. Takšno nesoglasje poganja trg. 

V hrupnih sistemih se napake ne izničijo, ampak se seštevajo. Ko kaznjenca dobita eden 3 leta zapora drugi pa 7 ne pomeni, da je v povprečju zadoščeno pravici.

Delamo ob predpostavki, da bi tudi katerikoli drugi izvedenec podobno presodil. Sistemski hrup je petkrat večji, kot smo mislili in s tem tudi petkrat večji, kot ga lahko prenesemo. Z revizijo hrupa se je razblinila iluzija soglasja. Kjer je presojanje, je tudi hrup. Presojo lahko opišemo kot meritev pri kateri je merilna naprava človeški um. Čeprav je cilj točnost, popolne točnosti ne dosežemo niti pri znansvenih meritvah, kaj šele pri presoji. Vedno je prisotna napaka, delno kot pristranskost, delno kot hrup. Nikoli ne moremo biti prepričani, da je presoja resnično pravilna. Presoja, vključno s profesionalno presojo, leži nekje med dejstvom in izračunom na eni strani ter okusom ali mnenjem na drugi. Po definiciji gre za pričakovanje omejenega nesoglasja.

Presoje lahko ocenjujemo tudi drugače. Ta pristop velja tako za preverljive kot za nepreverljive presoje, gre pa za ocenjevanje postopka presoje. Ko govorimo o dobrih ali slabih presojah, lahko s tem mislimo ali na izid (število, do katerega smo prišli) ali na postopek (to kar ste počeli, da ste prišli do tistega števila). O postopku presoje se lahko vprašamo, ali se podreja načelom logike ali verjetnostnega računa.

Ljudje, na katere vplivajo vrednotne presoje pričakijejo, da so vrednosti, ki jih te presoje odražajo, vrednosti sistema, ne presojevalcev.

Sistemski hrup, torej, ko različni posamezniki presojajo isti primer, ima dve glavni sestavini:

1. Nivojski hrup - variabilnost povprečne stopnje presoje pri različnih sodnikih (sodniki razsojajo z različnimi stopnjami strogosti).

2. Vzorčni hrup - variabilnost pri odzivu sodnikov na konkretne primere (ko se sodniki med seboj ne strinjajo glede tega, kateri obtoženci si zaslužijo strožjo ali milejšo obravnavo) - del vzorčnega je situacijski hrup.

Variabilnost pri metih določenega igralca je vrsta hrupa. Steph Curry zadane 90% vseh prostih metov, Shaquille O'Neal pa 53%. Koš je vedno na enaki višini, enako oddaljen od črte in žoga je vedno enake teže. Na met vpliva nešteto različnih dejavnikov: utrujenost, pritiski, navijači,.. Prosti meti so loterija.

variabilnost uma ni tako lahko opazovati. Vsi se hdaj premislimo, tudi, če nimamo novih podatkov. Film zaradi katerega smo se včeraj smejali, danes ni več smešen. Situacijskega hrupa ni lahko meriti, če si je primere lahko zapomniti. Če učitelj za esej da neko oceno, bo čez nekaj dni za isti esej dal isto oceno, če si bo zapomnil, kakšno je dal prvič. 

Množica enega: S pomočjo več neodvisnih ocen (ali meritev) dobimo novo oceno, ki je manj hrupna od posamičnih ocen, čeprav ne tudi manj pristranska. Ali se je mogoče pravi vrednosti bolj približati z združevanjem dveh ocen iste osebe, tako kot se zgodi pri združevanju ocen različnih ljudi? Da. na vprašanje koliko tehta bik, poda vsak svojo oceno teže. Povprečje teh se lahko zelo približa dejanski teži.

Vir situacijskega hrupa je razpoloženje. Tako kot igralčeve mišice (pri prostem metu) nikolli ne izvedejo povsem enakih gibov, naši nevroni nikoli ne delujejo vestno na povsem enak način. 

Presoja je podobna prostemu metu: če se še tako potrudimo, da bi jo natančno ponovili, nikoli ne bo povsem enaka. Presoja je odvisna od našega razpoloženja, odvisna je tudi od vremena in od tega, kar smo se pravkar pogovarjali. Ob različnih časih nismo isti človek. Čeprav morda niste ista oseba kot ste bili prejšnji teden, se manj razlikujete od sebe prejšnjega tedna kakor od koga drugega danes.

Ali lahko vidni pogledi drugih ljudi nenadoma vplivajo na večjo priljubljenost pri demokratih in manjšo pri republikancih ali nasprotno? Lahko. Neodvisnost je predpogoj za modrost množic. Če ljudje do presoj ne prihajajo sami, temveč se zanašajo na mnenje drugih, množica morda ni več niti najmanj modra. Modrost množic pravi, da se s povprečjem neodvisnih presoj različnih oseb točnost v splošnem poveča. 

Prvi odločevalec se odloči za nekaj. Drugi se tudi odloči za ta isti nekaj, ker zaupa prvemu odločevalcu ali sam nima nekih argumentov za odločitev. Za koga se bo odločil tretji. Ni rečeno, da je ta nekaj najboljša izbira (Kaskade)

Ljudje v skupini potem, ko se pogovarjajo med seboj, pogosto pridejo do skrajnejšega pogleda, kot so ga imeli na začetku. Če večina ljudi v skupini misli, da je pametno odpreti poslovalnico v Parizu, bodo po razpravi prepričani, da je to fantastičen predlog (Skupinska polarizacija).

Tako zaradi neizbežne negotovosti (tega, česar nikakor ni mogoče vedeti) kot zaradi nepopolne informiranosti (tega, kar bi lahko vedeli, a ne vemo) je brezhibno napovedovanje nemogoče. Te neznanke niso posledica pristranskosti ali hrupa pri naši presoji, temveč objektivna značilnost naloge. To objektivno nepoznavanje pomembnih neznanih podatkov močno omejuje točnost, ki jo je sploh mogoče doseči. Negotovost smo nadomestili z nevednostjo oz. nepoznavanjem. Tako skušamo preprečiti zmešnjavo med negotovostjo, ki govori o svetu in prihodnosti, ter hrupom, ki pomeni variabilnost pri presojah, ki bi morale biti enake. Objektivna nevednost se vztrajno kopiči, čim dlje v prihodnost zremo.

Korelacija ne pomeni vzorčne zveze, vzorčna zveza pa pomeni določeno korelacijo. Pri vzorčnem razmišljanju povezujemo določene dogodke, ljudi in predmete, ki vplivajo drug na drugega. 

Včasih kaj konkretnega dejavno pričakujemo, včasih nas kaj preseneti. Večinoma pa se stvari dogajajo n široki dolini normalnosti, kjer dogajanj niti povsem ne pričakujemo, niti niso presenetljiva. 

Ko nam ne uspe najti  očitnega vzroka, najprej skušamo priti do razlage tako, da zapolnimo vrzel v svojem modelu sveta. Tako sklepamo na podatek, ki ga prej nismo poznali. Šele potem, ko nikakor ne moremo modela sveta toliko prirediti, da pridemo do izida, izid proglasimo za presenetljiv in začnemo iskati bolj dodelano razlago. Do pravega presenečenja pride le tedaj, ko ne uspemo z običajnim vzratnim pogledom. 

Pri vzorčnem razmišljanju pri posamičnih primerih prihaja do predvidljivih napak. Napakam se lahko izognemo s statističnim pogledom.