Komunistični manifest

Karl Marx in Friderich Engels: Komunistični manifest

Zgodovina vse dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.

Svobodnjak in suženj, patricij in plebejec, fevdalni gospod in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralci in zatirani so bili med seboj v večnem nasprotju, nenhno so vodili, zdaj prikrit, zdaj očiten boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov.

Za našo dobo, dobo buržuazije, je zančilno, da so se razredna nasprotovanja samo poenostavila. Vsa družba se čedalje bolj razhaja v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno nasprotujoča si razreda: v buržuazijo in proletariat.

Iz srednjeveških tlačanov so se razvili svobodni meščani v prvih mestih in iz tega svobodnega meščanstva so se razvili prvi elementi buržuazije. Odkritje Amerike in morskih poti okoli Afrike sta ustvarili porajajoči se buržuaziji nov življenjski prostor.

Dotedanji fevdalni način obratovanja iindustrije ne zadošča več rastočemu povpraševanju novih trgov. Nadomesti ga manufaktura. Industrijski srednji stan spodrine cehovske mojstre; delitev dela med posameznimi korporacijami izgine spričo delitve dela v posamezni delavnici.

Toda s še vedno rastočimi trgi narašča tudi povpraševanje. Tudi manufaktura ne zadošča več. Tedaj pride s paro in stroji v proizvodnji do industrijske revolucije. Manufakturo izpodrine moderna velika industrija, industrijski srednji stan izpodrinejo industrijski milijonarji, šefi celih industrijskih armad, moderni buržuji.

Veleindustrija si ustvari svetovni trg, ki ga je pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg povzroči v trgovini, pomorski plovbi in v kopenskem prometu neizmeren razvoj in s tem širitev industrije. Prav tako, kot se razvijajo industrija, trgovina, plovba in železnice, pa se razvija buržuazija in množi svoj kapital ter potiska v ozadje vse, iz srednjega veka podedovane razrede.

Povsod, kjerkoli je prišla na oblast (buržuazija), je razdejala vse fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega "naravnega" predstojnika. Razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini", ni pustila buržuazija več nobene vezi med ljudmi. Pobožno zanesenost, viteško navdušenje in malomeščansko sentimentalnost je utopila v ledeno mrzli vodi egoistične preračunljivosti. Iz osebnega dostojanstva je naredila menjalno vrednoto in neštete skrbno zapisane ter trdo pridobljene svoboščine je zamenjala z eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijamo, je postavila odkrito, neposredno in nesramno, golo izkoriščanje.

Buržuazija ne more obstajati, ne da bi nenehno izpoppolnjevala proizvodna sredstva in proizvodne odnose, s tem pa tudi vse družbene odnose. Trajno spreminjanje proizvodnje, neprestani pretresi vseh družbenih odnosov ter večna negotovost in stalno gibanje loči buržuazno dobo od vseh ostalih.

Potreba po vedno večjem tržišču za prodajo svojih proizvodov podi buržuazijo po vsej zemeljski obli. Povsod se mora ugnezditi, povsod obdelovati, povsod ustvarjati zveze.

Buržuazija je s svojim izkoriščanjem svetovnega trga oblikovala vso produkcijo in potrošnjo vseh dežel popolnoma kozmopolitansko. Na največjo žalost vseh nazadnjakov je spodkopala tla pod nogami vsem nacionalnim industrijam. Prastare nacionalne industrije je uničila in jih še vedno uničuje dan za dnem. Nadomešča jih z novimi industrijami, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane narode življenjskega pomena; z industrijami, ki ne predelujejo več le domačih surovin, temveč surovine iz najbolj oddaljenih področij in katerih izdelki niso namenjeni samo domačemu tržišču, temveč vsem trgom sveta. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali domači izdelki, stopajo nove potrebe, ki zahtevajo proizvode izi najoddaljenejših dežel in podnebij. Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestranski promet, vsestranska medsebojna odvisnost narodov. In kar velja za področje materialne, velja v isti meri tudi področje duhovne produkcije. Duhovni proizvodi narodov postajajo splošna dobrina. Nacionalna edinstvenost in omejenost postaja vse bolj nemogoča, iz mnogih nacionalnih literatur se poraja svetovna literatura.

Buržuazija vse bolj odpravlja razdrobljenost proizvodnih sredstev, posesti in prebivalstva. Prebivalstvo se je nakopičilo v mestih, proizvodna sredstva so se centralizirala in lastnina se je skoncentrirala v rokah le nekatrih posameznikov. Nujna posledica tega je politična centalizacija. Neodvisne, med seboj le povezane pokrajina, z različnimi interesi, zakoni, vladami in carinami so se prisiljene združiti v eno samo nacijo, ki je podrejena eni vladi, enemu zakonu, eni carinski meji, enemu samemu nacionalnemu interesu.

V trgovinskih krizah se ne uniči samo velik del že ustvarjenih proizvodov, temveč tudi velik del proizvodnih sil. Ob teh krizah izbruhne družbena epidemija, ki je bila prejšnjim dobam povsem neznana in bi se jim zdela popolnoma brezumna - epidemija hiperprodukcije. Družba je v tem trnutku prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva: zdi se, kakor da sta lakota in vsesplošna uničevalna vojska pogoltnila vsa življenjska sredstva, industrija in trgovina se zdita uničeni. Zakaj? Zato, ker je družba nenadoma preveč civilizirana, ker ima preveč življenjskih sredstev in industrije ter preveč trgovine. Proizvodne sile, ki so ji na razpolago, ne pospešujejo več buržuazne civilizacije in buržuaznih lastninskih razmerij; nasprotno, postale so premočne za te odnose in ti odnosi jih le ovirajo; kakor hitro premagajo to oviro, sparvijo vso buržuazno družbo v nered in njen obstaneke je v nevarnosti. Buržuazni odnosi postanejo pretesni za bogastvo, ki so ga ustvarili. S čim buržuazija premaguje krize? Deloma z uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, deloma pa z osvajanjem vedno novih in temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še hujše in še večje krize in da zmanjšuje sredstva za preprečevanje tako nastalih kriz.

Prav v isti meri kot se razvija buržuazija, to je kapital, se razvija tudi proletariat, razred modernih delavcev, ki žive le tako dolgo, dokler imajo delo, in ki imejo le tako dolgo delo, dokler njihovo delo množi kapital. Ti delavci, ki se prodajajo in kupujejo po kosu, so trgovsko blago kakor vsi ostali artikli, s katerimi se trguje in so prav tako izpostavljeni vsem vplivom konkurence, nihanjem na trgu.

Delo proletarca je z uvedbo strojev in z delitvijo dela izgubilo slehrno samostojnost in s tem za delavca vso svojo privlačnost. Delavec je postal zgolj privesek stroja, ki mora izvrševati najenostavnejša, najbolj monotona ročna del, najbolj enoslični, najlažje priučljiv prijem. Stroški, ki jih povzroča delavec, so omejeni skorajda izključno samo na življenjske potrebščine, ki jih potrebuje za svoje prehranjevanje in za razplod svojega plemena. Cena vsakega blaga, torej tudi dela, pa je enaka proizvodnim stroškom. Čim bolj raste zoprnost dela, tem bolj pada mezda. Še več! Čim bolj se množijo stroji in večja je delitev dela, tem bolj raste tudi količina dela za posameznega delavca, bodisi s povečanjem števila delavnih ur, bodosi z višanjem delavne norme, s pospeševanjem delovanja strojev,...

Moderna industrija je spremenila delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. Delavske množice, natlačene v tovarne, so organizirane po vojaško. kot prostaki industrijske vojske so delavci podrejeni nadzorstvu popolne hierarhije podčastnikov in častnikov; ne le da hlapčujejo buržuaznemu razredu, buržuazni državi, temveč vsak dan, vsako uro hlapčujejo stroju, nadzorniku in predvsem posameznemu buržuju, to je tovarnarju.

Tovarnarjevo izkoriščanje delavca se za trnutek konča takrat, ko delavec prejme svojo mezdo v gotovini, takrat pa planejo po njem ostali deli buržuazne družbe: hišni posestnik, trgovec, zastavljalničar,....

Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijalci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi postopoma drsijo v delavski razred, deloma zaradi tega, ker njihov mali kapital ne zadošča več za obratovanje velike industrije in zato podlega konkurenci velike industrije, večjega kapitala, deloma tudi zato, ker zaradi novih proizvodnih načinov izgublja njihov način dela svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

A z industrijskim razvojem se proletariat ne le množi; vedno bolj je natlačen, v vedno večjih masah po vedno večjih tovarnah, njegova moč raste in vedno bolj se je zaveda. Interesi, življenjske razmere znotraj proletariata se vedno bilj izenačujejo, ker stroji vedno bolj in bolj odpravljajo razlike v delu in potiskajo mezdo navzdol in vsepovsod na enako nizko raven.

Komunistično teorijo lahko v nekaj besedah opredelimo kot: odprava zasebne lastnine. Kapital ni osebna, temveč je družbena moč. Če se torej kapital spremeni v skupno, vsem članom družbe pripadajočo lastnino, tedaj se ne spremeni zgolj osebna lastnina v družbeno. Družbeni značaj lastine se spremeni in lastnina izgubi razredni značaj. Komunizem nikomur ne jemlje moči za prisvajanje družbenih proizvodov, pač pa jemlje moč, da si s tem prisvajanjem podjarmi tuje delo.

V naprednejših državah pridejo v poštev precej na splošno sledeči ukrepi:

  1. - Zemljiška razlastitev in uporaba zemljiške rente za državne izdatke.

  2. - Močno progresivni davek.

  3. - Odprava dedne pravice.

  4. - Zaplemba lastnine vseh emigrantov in upornikov.

  5. - Centralizacija kredita v roke države s pomočjo narodne banke z državnim kapitalom in izključnim monopolom.

  6. - Državna centralizacija transportnega sistema.

  7. - Povečanje števila nacionalnih tovarn, proizvodnih sredstev. Krčenje in izboljševanje zemlje.

  8. - Enaka delovna obveznost za vse; ustanovitev industrijskih armad, zlasti v poljedelstvu.

  9. - Združevanje industrijskih in kmetijskih obratov; zbliževanje med mestom in deželo.

  10. - Javna in brezplačna vzgoja vseh otrok. Odprava otroškega dela v tovarnah v današnji obliki. Združitev vzgoje z materialno proizvodnjo, itd.

Takoj, ko bodo tekom razvoja izginila nasprotja in bo proizvodnja centralizirana v rokah združenih posameznikov, bo javna oblast izgubila svoj politični značaj. Politična oblast v pravem pomenu besede je organizirana oblast vladajočega razreda za zatiranje drugega razreda. Ko se proletariat v boju proti buržuaziji nujno združi v razred, ko se revolucijo uveljavi kot vladajoči razred in kot tak s silo odpravi stare proizvodne odnose, odpravi s temi proizvodnimi odnosi tudi pogoje za obstoj razrednih nasprotij in razrede nasploh ter s tem tudi svojo lastno razredno vladavino.