Gustave Le Bon: Psihologija množic

GUSTAVE LE BON: PSIHOLOGIJA MNOŽIC - ŠTUDIJA VSAKDANJEGA MIŠLJENJA


Množica označuje združbo posameznikov katerihkoli narodnosti, poklicev ali spola, ki so se znašli skupaj iz nekega določenega razloga.

Ideje in občutja vseh oseb v združbi so naravnana v isto smer, zavestne posebnosti posameznikov pa izginejo.

V kolektivnem umu so intelektualne zmožnosti posameznikov, s tem pa tudi njihova individualnost, oslabljene. Homogenost pogoltne heterogenost in tako so nezavedne lastnosti tiste, ki prevladujejo. Množice nikdar ne morejo izpeljati dejanj, ki zahtevajo višjo stopnjo inteligence. Posameznik, ki je del množice, zaradi dejstva, da množico tvori veliko število ljudi, občutek nepremagljivosti, ki mu dopušča, da se preda nagonom, ki bi jih, če bi bil sam, zagotovo imel pod nadzorom. V množici se posameznik ne bo enako obvladal, kajti množica je anonimna in posledično neodgovorna, zaradi česar v množici povsem izgine občutek za odgovornost, ki sicer vselej nadzoruje posameznika. Vplete se tudi drugi vzrok, nalezljivost, ki določa izražanje posebnih značilnosti množic, pa tudi tokov, ki jim bodo te sledile. V množici je vsakršno občutje ali ravnanje nalezljivo, in sicer tako močno nalezljivo, da posamezniki voljno žrtvujejo svoje lastne interese kolektivnemu. Zavestna osebnost povsem izgine, volja in razsodnost sta izgubljeni.

S tem, ko človek postane del organizirane množice, se spusti več klinov navzdol po civilizacijski lestvi. V izolaciji je morda res kultiviran posameznik, v množici pa postane barbar, bitje, ki ravna zgolj po nagonu.

Spreminjajoče se pobude, ki jim sledijo množice, so lahko glede na naravo dražljajev dobrohotne ali okrutne, junaške ali bojazljive, toda vselej bodo tako gospodovalne, da jih ne bo premagal niti samoohranitveni nagon. Množice so ravno tako nezmožne vztrajnosti kot razmišljanja. Če množice z uporniškim besom nekaj zahtevajo, to še ne pomeni, da bodo svoje besede pretvorile v dejanja.

Nastanek legend, ki s tolikšno lahkoto krožijo v množivah, ni izključno posledica njihove izjemne lahkovernosti. Je tudi rezultat čudežnega sprevračanja, ki so mu dogodki podvrženi v domišljiji množic. Celo najpreprostejši dogodek, ki se znajde pod drobnogledom množice, je nenadoma povsem preobražen. Množica misli v podobah, pri čemer prva podoba nemudoma prebudi serijo sledečih, ki pa s prvo niso več povezane.

Prvo sprevračanje resnice, ki se pojavi pri enem samem posamezniku množice, je začetna točka nalezljivosti neke pobude.

Prav takšen je vselej tudi mehanizem kolektivne halucinacije, ki so v zgodovini tako pogoste. Halucinacije, za katere se zdi, da imajo vse potrebne značilnosti avtentičnega, zlasti ker gre za pojav, ki ga opazi na tisoče ljudi.

Najbolj sumljivi so tisti dogodki, ki jih je opazovali največje število ljudi. Če rečemo, da je neko dejstvo potrdilo na tisoče prič, moramo pravilo priznati, da gre za trditev, ki se dejansko zelo razllikuje od resničnih dejstev. Iz povedanega sledi, da moramo zgodovinopisne knjige dojemati skoraj kot plod čiste domišljije. Gre namreč prav za to: za nabor izmišljij o dogodkih, ki so bili slabo opazovani in ki so bili dodatno popačeni še z nadaljnimi interpretacijami. Zgodovina ne more ovekovečiti drugega kot mite.

Ne glede na to, ali so čustva, ki jih doživlja množica, pozitivna ali negativna, imajo vselej dvojni značaj, in sicer so vselej hkrati zelo poenostavljena in zelo pretirana. Tudi v tem pogledu, kakor v številnih drugih, se posameznik v množici približuje primitivnemu bitju. Množica lahko v trnutku zapade v skrajnosti.

V množici je potencirana tudi silovitost občutkov, zlasti v heterogenih množicah, v katerih se pojavlja pomanjkanje vsakršnega občutka za odgovornost. Prepričanje, da se lahko posamezniki v množici izmaknejo vsakršni kazni, je toliko močnejše, kolikor številčnejša je množica, ter zavedanje velike (začasne) moči, ki jo množica ima prav zaradi svoje številčnosti, napravljata za mogoče tisto, kar je v primeru posameznika nemogoče.

Množice so zmožne tudi junaštva, predanosti in doseganja vzvišenih vrlin, tovrstne kvalitete so sposobne izkazovati celo bolj od izoliranega posameznika.

Govornik, ki želi zavesti množico, se mora posluževati strašnih trditev. Pretiravati, zatrjevati ter ponavljati mora svoje trditve in še pomisliti ne sme, da bi karkoli prikazal z razumnimi razlagami.

Množice poznajo le preproste in skrajne občutke, mišljenja, ideje in prepričanja, ki so jim sugerirana, sprejemajo ali zavračajo v celoti ter jih razumejo kot absolutne resnice ali, nasprotno, absolutne zablode. Posameznik lahko prenese, da se mu nasprotuje in se z njim razpravlja o njegovih zablodah, množica pa te zmožnosti nima.

Avtoritarnost in nestrpnost sta množicam skrajno jasni, z lahkoto ju razumejo in enako hitro privzemajo, kakor tudi udejanijo, čim sta jim enkrat vsiljeni. Množice slepo spoštujejo silo, medtem ko prijaznost in dobrodušnost na njih delujeta slabše, saj sta zanje obliki slabosti.

Če besedo morala razumemo kot konstantno spoštovanje določenih družbenih konvencij in trajno represijo sebičnih vzgibov, je dokaj jasno, da so množice preveč impulzivne in preveč spremenljive, da bi bile moralne. Če pa vključimo v pojem moralnosti tudi prehodno izražanje določenih značilnosti, kakršne so zatajevanje, požrtvovalnost, brezpogojnost, predanost in pravica po pravičnosti, lahko prav nasprotno trdimo, da množice občasno izkazujejo celo izjemno visoko moralnost.

V običajnih življenjih svojih destruktivnih nagonov ne moremo zadovoljevati na ljudeh, jih zadovoljujemo na živalih. Lovska strast in divjaška dejanja množic imajo isti izvor.

Osebna korist je le redko močan motiv množic, medtem ko je hkrati tako rekoč edini motiv delovanja izoliranega posameznika.

Ideje, ki so množicam dostopne le, če privzemajo zelo preprosto obliko, morajo pogosto skozi najbolj celovito popolno preobrazbo, da postanejo popularne. Še zlasti, ko gre za v nekem pogledu vzvišene filozofske ali znanstvene ideje, vidimo, da bi jih poenostavili tako, da bi bile primerne za intelektualno raven množice. Te prilagoditve so odvisne od narave množic ali naroda, ki mu te pripadajo, toda izhodiščna ideja se vselej oklesti in poenostavi. To pojasnjuje tudi dejstvo, da s sociološkega stališšča v realnosti komajda obstaja kaj takega, kot je hierarhija idej, se pravi idej z večjo ali manjšo vrednostjo. Ne glede na to, kako izjemna ali resnična je morda ideja v izhodišču, je oropana skorajda vsega, kar jo dela tako veliko in izjemno, preprosto zato, ker je prešla na intelektualno raven množic, da je lahko vplivala nanje.

Ko se torej preko različnih postopkov neka ideja naposled ugnezdi v umu množic, pridobi neizmerno moč in privede do celega niza učinkov, ki se jim je treba podvreči.

Mnogo časa je potrebnega, da se neka ideja ugnezdi v umu množice, toda prav tako dolgo traja, da jo iztrebimo. Prav iz tega razloga so množice, vsaj kar zadeva ideje, vselej vsaj nekaj generacij za izobraženci in filozofi.

Značilnost razumskega sklepanja množic sta povezovanje nepodobnih reči, ki imajo komajda navidezne medsebojne povezave (če poješ srce pogumnega moža boš prevzel njegov pogum), in takojšnja posplošitev na podlagi posamičnih primerov.

Množice zaradi svoje nezmožnosti logičnega sklepanja ne zmorejo ločiti resnice od zablode, niti tvoriti natančne, točne presoje katerikoli zadevi. Sodbe, ki jih sprejemajo množice, so le sodbe, ki so jim bile vsiljene, in nikoli sodbe, do katerih bi prišli v razpravi.

Podobno kot pri ljudeh, ki niso zmožni logičnega sklepanja, je tudi prpi množicah zmožnost figurativne domišljije zelo razvita, zelo aktivna in obenem zelo podvržena temu, da se nanjo močno vpliva. Prav zato se dogaja, da najbolj čudežne in legendarne, fantastične plati dogodkov množice najbolj protegnejo. Na množice, ki so zmožne le razmišljanje v podobah, lahko tudi vplivajo le podobe.

Stotine drobnih zločinov ali drobnih nesreč ne bodo niti približno tako vzburile domišljije množice, kot jo bo globoko impresioniral en sam velik zločin ali ena sama velika nesreča, pa čeprav bodo posledice tega dogodka neskončno manj katastrofalne kot združene posledice stotih manjših nesreč. (Epidemija gripe, ki je nekoč v Parizu povzročila smrt pet tisoč oseb, je imela majhen vpliv na ljudsko domišljijo. Te smrti ni utelešala nobena vidna podoba, temveč se je o njih izvedelo le iz statističnih podatkov, ki so bili tedensko objavljeni. Dogodek, ki bi povzročil smrt le petsto ljudi kot posledica jasno vidne nesreče, npr. padca Eifflovega stolpa, bi imel neizmeren vpliv na domišljijo množic.)

Religiozni sentiment ima precej preproste značilnosti, kot na primer slavljenje domnevno superiornega bitja, strah pred močjo, ki jo to bitje poseduje, slepo pokoravnaje njegovim ukazom, nezmožnost, da bi razpravljali o njegovih dogmah in vanje dvomili, želja po širjenju teh dogem in nagnenje k temu, da vsakogar, ki jih ne sprejema, dojamemo kot sovražnika. Ne glede na to, ali se takšen sentiment navezuje na nevidnega boga, ne lesen ali kamnit totem, na junaka ali neko politično idejo, ima vselej religiozno esenco, če izkazuje prej navedene značilnosti. Oseba ni religiozna le, kadar slavi božansko, ampak tudi takrat, ko preda vse svoje umske zmožnosti, vso svojo voljo in vso fanatično vnemo na razpolago vzroku ali posamezniku, ki je postal cilj in vodnik njenih misli in dejanj.

Moč naroda je tolikšna, da ne more noben element preiti od ljudi enega k ljudem drugega naroda, ne da bi vmes zapadel kar najglobji preobrazbi.

Tradicija so ideje, potrebe in občutja preteklosti. So sinteza naroda in pritiskajo na nas z vso svojo neizmerno silo. Narod je organizem, ki ga ustvarja preteklost, in kot vsakega drugega ga je mogoče spremeniti le s počasnimi ganetskimi prilagoditvami. Brez tradicij ne bi bili mogoči niti nacionalni geniji niti civilizacija sama. Posledično ima človek že odkar obstaja dve osrednji skrbi: ustvarjati mrežo tradicij ter jo kasneje, ko se njeni koristni, dobrodejni učinki iztrošijo, poskušati uničiti. Civilizacija ni mogoča brez tradicij in napredek je nemogoč brez rušenja teh tradicij. Prav množice so tiste, ki se najbolj vztrajno oklepajo tradicionalnih idej in z največ svojeglavosti nasprotujejo njihovim spremembam (kaste).

Čas je edini pravi stvaritelj in edini pravi uničevalec. Od njega so odvisne tudi velike sile, kakršne so narodi, ki ne morejo nastati brez časa. Čas je tisti, ki botruje rojstvu, rasti in smrti vseh pričakovanj in verovanj. Z delovanjem časa pridobivajo moč in jo, po drugi strani, z njegovo pomočjo tudi izgubljajo.

Narod si svojih institucij ne izbira nič bolj po svoji volji kot na primer barvo las ali oči. Institucije in vlade so produkt naroda. Niso ustvarjalke nekega obdobja, temveč obdobje ustvari njih. Da se vzpostavi politični sistem, so potrebna stoletja, in prav tako so potrebna stoletja tudi za to, da se takšen sistem spremeni. Institucije same po sebi niso niti dobre niti slabe. Tiste, ki so v nekem trenutku dobre za neke določene ljudi, bodo morda izjemno kvarne za nek drug narod.

Moč besed je povezana s podobami, ki jih vzbujajo, in je precej neodvisna od njihovega resničnega pomena. Prav besede, katerih pomen je najbolj nejasen, imajo včasih največji vpliv. Na primer demokracija, socializem, enakost, svoboda,.... Besede imajo spremenljive in prehodne pomene, ki variirajo od obdobja do obdobja ter od ljudi do ljudi. Če bi radi v množici spodbudili vpliv, ki ga lahko imajo nekatere besede, moramo poznati pomen, ki ga množica tem besedam v danem trenutku pripisuje, ne pa pomena, ki ga je beseda imela v preteklosti ali ga morda še vedno ima za posameznika, ki imajo drugačen mentalni ustroj.

Vse odkar je zasijala prva zora civilizacije, so množice zapadale vplivu iluzij (bogovi, junaki, pesniki, znanost, socializem,...), in prav tem tvorcem iluzij so zgradile največ svetišč, kipov in oltarjev. Ne glede na to, ali gre za religiozne iluzije preteklosti ali filozofske in družbene iluzije sodobnosti, te mogočne sovražne sile je bilo vselej mogoče najti na čelu vseh civilizacij, ki so se druga za drugo razcvetele na našem planetu.

Izkušnja je edini učinkovit proces, preko katerega se lahko resnica zatrdno uveljavi v umu množic in uniči iluzije, ki so družbi postale prenevarne. Da bi se to zgodilo, je nujno, da ima izkušnja široko podlago in da se pogosto ponavlja. Izkušnje, ki jim je zapadla ena generacija, so skorajda brez izjeme neuporabne za naslednjo, in v tem je razlog, da nima nobenega pomena opozarjanje na zgodovinska dejstva, ki naj bi služila kot zgled. Njihova edina dejanska vrednost je pravzaprav v tem, da kažejo, do kolikšne mere se morajo neke izkušnje iz dobe v dobo ponavljati, da bi dosegle kakršenkoli učinek ali da bi bile uspešne vsaj pri tem, da nekoliko pretresejo napačno mnenje, ki je trdno zasidrano v umu množic.

Brez dvoma človeški razum ne bi mogel povleči človeštva na pot civilizacije s takšnim žarom in smelostjo, s kakršno so ga pognale iluzije.

V duši množice ne prevladuje potreba po svobodi, temveč potreba po hlapčevstvu. Množice so tako zavezane k poslušnosti, da se instinktivno podredijo komurkoli, ki se razglasi za njihovega gospodarja. Kadar je treba množici vsepiti določene ideje in prepričanja, morajo poseči po metodah, ki se odvijajo po treh jasno definiranih postopkih: afirmacija, ponavljanje in razširjanje. Idejam, ki se tekom časa razširijo s pomočjo afirmacije, ponavljanja in nalezljivosti, daje veliko moč skrivnostna sila, poznana kot prestiž. Prestiž je v resnici oblika dominacije, ki jo nad nami izvaja posameznik, delo ali ideja. Ta dominacija povsem parlaizira naše zmožnosti kritičnega mišljenja in nam napolni dušo z osuplostjo in spoštovanjem. Prestiž lahko naraste in hitro izgine. Prestiž, ki ga uniči neuspeh, hitro izgine.

Ni težko navdahniti uma množice z nekim mimobežnim mnenjem, ji je pa toliko težje vcepiti trajno prepričanje. Po drugi strani je tudi res, da je tako prepričanje, ko ga enkrat uveljavimo, enako težko izkoreniniti. Navadno ga je mogoče spremeniti le za ceno nasilnih revolucij, pa tudi revolucije so lahko koristne le, kadar je neko prepričanje že skorajda povsem izgubilo svojo moč nad človeškim umom. V tem primeru služijo revolucije kot sredstvo, ki dokončno pomete s tistim, kar je bilo že pred tem odrinjeno na rob in že nekoliko rešeno primeža navad. Začetek revolucije je v resnici konec nekega prepričanja. Celo ko je neko prepričanje močno omajano, institucije, ki so se porodile iz njega, ohranjajo svojo moč in le počasi izginjajo. Ko prepričanje končno povsem izgubi svojo moč, se kaj kmalu zruši tudi vse, kar je bilo zgrajeno na njem.