Niccolo Machiavelli: Vladar

Vse države in vsa gospostva, ki so imela in imajo oblast nad ljudmi, so bile in so ali republlike ali monarhije. Monarhije pa so ali dedne, ki so bili bili v njih predniki njihovega gospoda dlje časa vladarji, ali pa so nove. Nove pa so ali povsem nove, kakor je bil Milan za Francesca Sforzo, ali pa kot udje, priključeni dedni državi vladarja, ki si jih pridobi, kot, na primer, Neapeljsko kraljestvo za španskega kralja. Tako pridobljena gospostva po navadi živijo ali pod vladarjem ali so svobodna, do njih pa se pride bodisi s pomočjo tujega, bodisi lastnega orožja, po srečnem naključju ali s preudarno podjetnostjo.

O dednih monarhijah: Pravim torej, da so v dednih državah, v katerih so na vladarjev rod navajeni, težave, da oblast obdržiš, dosti manjše kakor pri novih. Zadošča že to, da vladar ne zamenja izročila prednikov in da ravna v skladu z okoliščinami. Če je ta vladar vsaj povprečno sposoben in delaven, se bo vedno obdržal na oblasti, razen če je ne iztrga iz rok kaka nenavadna in prehuda sila. Če pa že bo obnjo, jo bo ob prvi oviri, ki bo nanjo naletel zavojevalec, spet osvojil.

O mešanih vladavinah: Z novimi vladavinami pa je križ. Zlasti, kadar ni povsem nova, temveč nekak priključeni člen. V njej pride do pretresov predvsem zaradi običajnih težav, ki spremljejo vse nove vladavine. Te težave so v tem, da ljudje rade volje menjajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na boljše; zavoljo te vere zgrabijo za orožje proti prejšnjemu. Pri tem se seveda motijo, kajti kasneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli na slabše. Spričo tega te zasovražijo vsi, ki si jih užalil, ko si si vlado prisvojil, pa tudi tistih, ki so ti do nje pripomogli, ne boš obdržal za prijatelje, ker ne moreš ustreči njihovim pričakovanjem in ker proti njim ne moreš uporabiti močnih zdravil, saj si v mnogočem njihov dolžnik, kajti naj bo to ta ali oni vojaško še tako močan, pri vkorakanju v kako deželo potrebije naklonjenost prebivalcev tiste dežele. 

Pravim torej, da države, ki jih ob prisvojitvi priključijo kaki starejši državi osvajalca, lahko pripadajo isti deželi in istemu jeziku, ali pa ne. Kadar pripadajo, jih je sila lahko obdržati, posebno kadar niso navajene živeti v svobodi. Kdor si take dežele pridobi in bi jih rad obdržal, mora paziti na dvoje: najprej, da spravi s poti njihovega starega vladarja, drugič pa, da ne prenaredi ne njihovih zakonov ne njihovih dajatev, tako da nova dežela in stara država v čim krajšem času postaneta eno telo. 

Kadar pa si prisvojiš posest v deželah, ki govore drugačen jezik in imajo drugačne navade in ureditev, tedaj pride do težav. Eno od najučinkovitejših in najbolj krepčilnih sredstev je v tem, da gre tisti, ki si te kraje prisvoji, tja prebivat. Tako bi bila ta posest zanj varnejša in trajnejša. Drugo dokaj učinkoviti sredstvo je, da pošlješ v en kraj ali dva koloniste, ki postanejo nekakšni vezni členi te države. Če tega ne storiš, moraš tam vzdrževati precej oborožene konjenice in pehote. Če ima tam namesto kolonistov vojščake, so izdatki znatno večji, ker je za vzdrževanje posadke treba porabiti vse dohodke države. 

V deželi z drugačnim jezikom in navadami, mora postati voditelj in branilec manj močnih sosedov; mora si prizadevati, da oslabi njene veljake, in skrbno paziti, da ne bi po kakšnem si že bodi naključju vdrl vanjo tako mogočen tujec, kakor je sam. Vedno se bo namreč dogajalo, da bodo tujca privedli v deželo tisti, ki so v njej nezadovoljni, bodisi zaradi prevelike častihlepnosti, bodisi zavoljo strahu. Na svetu je pač tako, da na stran mogočnega tujca, ki pride v kako deželo, brž stopijo tamkajšnji manjši mogotci, in sicer iz zavisti proti tistemu, ki je imel čeznje oblast. S temi manjšimi mogotci se mu potemtakem ni treba prav nič truditi, da bi bili zanj, kajti vsi skupaj se pri priči rade volje povežejo z zmagovalcem, ki si je prilastil njihovo državo. Samo to maora paziti, da si ne prisvoje preveč moči in oblasti.

Zakaj se Darejevo kraljestvo, ki ga je bil Aleksander zasedel, po Aleksandrovi smrti ni uprlo njegovim naslednikom: Državam se, kar jih pomnimo, vlada na dva različna načina: ali tako, da je vladar eden, vsi drugi pa služabniki, ki kot ministri po njegovi milosti in z njegovim dovoljenjem pomagajo pri vladi tistega kraljestva; ali jim vladajo vladar in plemiči, ki ne uživajo te časti po vladarjevi milosti, temveč zavoljo starodavnosti rodu. Te vrste plemiči imajo lastne države in podložnike, ki jih priznavajo za gospodarje in so jim po naravi vdani. V državah, ki jim vladajo vladar in služabniki, uživa vladar več ugleda, kajti v vsej njegovi deželi ni nikogar, ki bi priznal za predstojnika drugega kot njega. Kot zgleda teh dveh različnih vladavin nam za naših dni veljata turški sultan in francoski kralj. Vsej sultanovi državi vlada en sam gospod, drugi pa so njegovi služabniki. Kraljestvo ima razdeljeno na sandžakate in tja pošilja različne upravnike, menjava in spreminja pa jih po mili volji. Francoski kralj pa vlada sredi množice veljakov, katerih oblast je stara in ki jih v njihovi državi podložniki priznavajo za gospode in so jim srčno vdani. Omenjeni veljaki imajo svoje posebne pravice, ki jim jih kralj ne more vzeti, ne da bi pri tem nevarno tvegal. Kdor torej razmisli o prvi in drugi teh držav, bo ugotovil, da je Sultanovo državo težko osvojiti, a na moč lahko obdržati, če je, postavim, premagana. Nasprotno pa boste ugotovili, da je, po svoje, Francosko državo lažje zasesti, a sila težko obdržati. 

Kako je treba upravljati mesta in države, ki so pred zasedbo živele po svojih postavah: Kadar so države, ki si jih pridobiš, navajene živeti po svojih zakonih in v svobodi, si jih, če to hočeš, obdržiš na tri načine: prvič, če jih razdeneš; drugič, če greš osebno tja prebivat; tretjič, če jim dovoliš živeti po njihovi postavi, jemlješ od njih davek in osnuješ oligarhično vlado, ki skrbi za ohranitev njihovega prijatelstva. Ker je namreč vladar sam osnoval to vlado maloštevilnih, le-ta dobro ve, da se brez njegovega prijateljstva in podpore ne more obdržati, zato se mora na moč truditi, da si ju ne zapravi. Mnogo lažje kot kakor koli drugače pa obdržiš na svobodno življenje navajeno mesto s pomočjo njegovih meščanov, če mu kajpak hočeš prizanesti.

Ljudje domala zmeraj hodijo po utrtih poteh in v dejanjih posnemajo druge in ker se poti drugih ni mogoče docela držati, do vrlin tistih, ki jih posnemaš, pa se tudi ni mogoče povzpeti, se mora preudaren človek zmeraj držati poti, ki so jih utrli veliki možje, in posnemati tiste najimenitnejše, kajti tudi če spričo premajhnih možnosti zgleda ne doseže, nanj vsaj od daleč spomni. Pri tem mora ravnati kot pametni lokostrelci, ki tedaj, ko se jim zazdi, da je cilj, ki ga hočejo zadeti, predaleč, a vedo, do kam nese njihov lok, naravnajo muho precej višje od namenjenega mesta, a ne zavoljo tega, ker bi hoteli tako visoko sprožiti puščico, temveč zato, da bi s pomočjo tako visoko naravnane muhe zadeli zastavljeni cilj.

O novih državah, ki se pridobe s tujim orožjem in tujo srečo: Tisti, ki samo po srečnem naključju postanejo iz zasebnikov vladariji, se z majhnim trudom povzpno na oblast, a sprecejšnjim obdrže na njej. Spotoma ne nalete na nobeno težavo, ker jih samo nese tja; do vseh mogočih težav pride, kadar se ustoličijo. S takimi vladarji imamo opraviti, ko komu podele kako državo bodisi za denar, bodisi po milosti tistega, ki jo podeljuje. Ti so kratko in malo odvisni od volje in sreče tistega, ki jim je državo podelil, to pa je dvoje sila spremenljivih in nestalnih reči, zato visokega položaja ne znajo in ne morejo obdržati. Vrh tega pa države, ki se nanagloma vzpno, podobno kakor vse druge stvari v naravi, ki hitro poženejo in zrastejo, ne morejo imeti ustreznih korenin in vej, pa jih prvo neurje uniči.

Ljudje žalijo bodisi iz strahu, bodisi iz sovraštva.

Osvajač mora, kadar si prilašča kako državo, v duhu pretehtati vse žalitve, ki se jim ne more izogniti, in prizadeti vse hkrati. Tako mu jih ne bo treba dan za dnem ponavljati in bo lahko, ker jih ne bo obnavljal, pomiri ljudi in si jih pridobil z dobrotami. Kdor bodisi iz boječnosti, bodisi iz hudobije ravna drugače, mora hočeš nočeš zmeraj držati nož v rokah, kajti nikoli se ne more zanesti na podložnike, ker se ti zavoljo svežih in ponavljajočih se krivic ne morejo čutiti varni pred njim.  Krivice se morajo prizadeti vse hkrati, da jih ljudje manj občutijo in jih zato manj užalijo, dobrote pa je treba deliti zlagoma, kajti tako se boljše okušajo.

O meščanski vladavini: Nanjo se povzpneš ali z naklonjenostjo ljudstva ali z naklonjenostjo velikašev. V vsakem mestu je namreč najti ta dva različna tokova, in sicer zaradi tega, ker ljudstvo ne mara, da bi mu velikaši ukazovali in ga tlačili, medtem ko žele velikaši ljudstvu ukazovati in ga zatirati. Iz omenjenih dveh različnih teženj se v mestih izcimi eno od trojega: ali samodrštvo ali svoboda ali razpašnost. Kdor se povzpne na oblast s pomočjo velikašev, se precej težje obdrži na njej kakor tisti, ki zavlada s podporo ljudstva, kajti kot vladar ima okoli sebe mnoge, ki se mu zdijo kot vrstniki in jim spričo tega ne more ukazovati, ne jih uprabiti, kakor bi rad. Kdor pa pride na oblast z naklonjenostjo ljudstva, se tam znajde sam in nima okoli sebe nikogar ali prav redke, ki ne bi bili pripravljeni ubogati. 

Vladar se pred sovražnim ljudstvom nikoli ne more zavarovati, ker je ljudstva preveč, pred velikaši pa se lahko zavaruje, ker jih je malo. 

Tisti, ki postane vladar s pomočjo naklonjenosti ljudstva, mora njegovo prijateljstvo ohraniti; to mu bo lahko, saj ljudstvo ne terja drugega, kot da ga ne zatirajo. Kdor pa postane vladar proti volji ljudstva, mora predvsem poskušati, da si pridobi ljidstvo. Vladar se mora potruditi za prijateljstvo ljudstva, drugače mu v stiskah ni pomoči. Vladar si mora izmisliti način vladanja, spričo katerega bodo njegovi državljani vedno, naj bodo časi taki ali drugačni, potrebovali državo in njega. V tem primeru mu bodo zvesti. 

O cerkvenih državah: Pridobivajo se alli s podjetnostjo ali srečo, ohranjajo pa se brez prve in druge, ker se vzdržujejo z ustanovami, ki so bile tako mogočne in take narave, da svoje vladarje drže na površju, pa naj ravnajo in žive, kakor se jim zljubi. Ti edini imajo države, ki jih ne branijo, podložnike, pa jim ne vladajo. In četudi so države nebranjene, jim jih nihče ne vzame. 

Človek, ki hoče vsepovsod veljati, bo med množico tistih, ki niso dobri, hočeš nočeš propadel. 

O radodarnosti in varčnosti: Kadar namreč trošiš po pameti in tako, kot je treba, takrat ta tvoja lastnost ne bo znana, pa te bodo celo grdili, da si stiskač, kajti če hočeš med ljudmi obveljati za radodarnega, se moraš kar naprej košatiti s svojo potratnostjo. Podobnega kova vladar pa bo s takim košatenjem zmeraj zapravil vse svoje bogastvo in bo nazadnje, če si bo hotel ohraniti sloves radodarnega človeka, prisiljen naložiti ljudstvu dodatna bremena, biti neizprosen in narediti vse tisto, kar se lahko naredi, da se pride do denarja. Vladar troši ali svoje ali podložnikovo premoženje, ali pa tuje. V prvem primeru mora biti varčen, v drugem ne sme opustiti nobene priložnosti za radodarnost. Vladar, ki hodi z vojsko na pohode in se rdi od plena, ropov in vojnih dajatev, ima opraviti s tujim premoženjem, pa mu je radodarnost potrebna, ker bi drugače vojaki ne šli za njim. S tistim, kar ni tvoje alli tvojih podložnikov, lahko po mili volji razsipaš. Če zapravljaš tuje imetje, si ugleda ne zapraviš temveč ga še povečaš; škodo si delaš samo, kadar zapravljaš lastno premoženje.

Vedeti namreč morate, da sta dva načina boja: prvi z zakoni, drugi s silo. Prvi je lasten človeku, drugi živalim, toda ker prvi mnogokrat ne zadošča, se je treba zateči k drugemu. Zategadelj je za vladarja potrebno, da zna dobro rabiti žival in človeka. Ker je torej vladarju neogibno potrebno, da zna uporabljati živalski način boja, mora med živalmi posnemati lisico in leva, kajti lev se ne ubrani zank, lisica pa se ne ubrani volkov.

Kadar koli občestvu ljudi ne jemlješ ne imetja ne časti, žive zadovoljno in se moraš boriti le s strmuštvom nekaterih, ki ga po več poteh in zlahka obrzdaš. Dobro urejene države in modri vladarji so si na moč prizadevali, da velikašev niso spravljali na rob obupa in da so ustregli ljudstvu in skrbeli za njegovo zadovoljstvo, kajti to je ena od najpomembnejših vladarjevih skrbi. Kadar je tista skupnost, alil lljudstvo ali vojaki ali velikaši, ki ti je po tvoji sodbi potrebna, da se obdržrš, sprijena, moraš hočeš nočeš upoštevati njene muhe in ji ustreči; v tem primeru so dobra dejanja tvoj sovražnik.

Imamo tri vrste pameti: prva razume vse sama, druga dojame, kar razume kdo drug, tretja pa ne razume ne sebe ne drugih - prva je izvrstna, druga dobra, tretja odveč. 

Vladar se mora vedno posvetovati, ampak tedaj, ko sam to hoče, ne pa kadar hočejo drugi. Še več: poskrbeti mora, da se mu nihče ne drzne svetovati, kadar ga nihče nič ne vpraša. Sam pa mora vsekakor mnogo spraševati in glede vprašanega potrpežljivo poslušati resnico.

Machiavellijevo delo Vladar (Il Principe) je prvič izšlo v tiskani obliki pet let po avtorjevi smrti, in sicer leta 1532 v Rimu, nekaj mesecev pozneje istega leta pa je izšla še druga izdajav avtorjevem rojstnem mestu Firence. Spis je avtor napisal v nekaj tednih, najverjetneje v "črni jeseni" leta 1513, potem ko so despotsko oblast v Firencah spet prevzeli Medičejci in je bilo konec republiške vlade. Machiavelli, ki je v republiški vladi oopravljal službo sekretarja (nekakšen notranji in zunanji minister), je bil odstavljen, sprvacelo zaprt in zaradi suma sodelovanja pri zaroti, ki sta jo pripravljala dva pristaša prejšnje oblasti tudi enkrat mučen, po veseli novici, ki je leta 1513 prišla iz Rima in govorila o imenovanju Giovannija de' Medici za papeža Leona X., pa prpimoran k dokončnemu umiku iz političnega dogajanja v mestu. Z družino se je umaknil v vilo Albergaccio na podeželju, nekaj kilometrov iz mesta, in se ves predal pisanju.