Ryan Holiday: Ego je naš sovražnik

Marina Abramović: Ko začneš verjeti v svojo odlličnost, je to smrt tvoje ustvarjalnosti.

Ves čas življenja se ljudje nahajamo v eni od treh faz. Vzpenjamo se, prizadevamo si nekaj storiti - pustiti sled za seboj. Smo na vrhu, za nami je uspeh - morda vellik, morda majhen. Ali pa smo na dnu, kjer je za nami neuspeh - nedavni ali dolgotrajni. Večina od nas prehaja med temi stanji sem in tja.

Vaš ego ni nepremagljiva sila, ki se ji morate ves čas uklanjati. Da se shajati z njim. Da se ga krotiti.

Če moja vera vase ne temelji na dejanskih dosežkih, na čem potlej temelji? Na ničemer. Na egu. Zato tako pogosto videvamo bliskovit vzpon, ki mu sledi nenadno strmoglavljenje. Danes vsepovsod videvamo guruje in vplivne učitelje, ki nas želijo navdihovati s stalnim prepričevanjem, da lahko dosežemo vsak cilj, ki si ga zastavimo. V resnici nam to jemlje moč. Čeprav razmišljamo velikopotezno, moramo ravnati in živeti skromno, da bomo dosegli tisto, za kar si prizadevamo. Če bomo usmerjeni k dejanjem in izobraževanju, ne pa k iskanju prestiža in dviganju statusa, naša ambicija ne bo grandiozna, pač pa postopna.

Edina vez med delom in klepetanjem je, da drugo ubija prvo.

Imeti avtoriteto ni enako kot biti avtoriteta. Imeti pravico v rokah in imeti prav tudi ni enako.

Egocentrična pot prinese s seboj veliko kompromisov. 

Zdaj ne gre več za vprašanje "Kdo želim postati v življenju'", temveč "Kaj želim opraviti v življenju?" Čemu služi moje delo?

Plus, minus, je enako: Vsak borec, ki želi postati šampion, pove Shamrock, potrebuje nekoga, ki je boljši, da se od njega uči, nekoga slabšega, da ga poučuje in nekoga, ki mu je enak in mu zato pomeni izziv. Shamrockova formula je preprosta: neprestano je treba dobivati realističen odziv o tem, kaj vemo in česa ne. Ne moreš se učiti, če misliš, da že znaš. 

Preveč ali premalo investiranega, prenagljeno ukrepanje, premalo previdnosti - večinoma ne gre za zahrbtno usodo, temveč za opijanjenost s strastjo. Če je definicija norosti, da poskušamo isto reč vedno znova in pričakujemo različne rezultate, potem je strast ena od oblik duševne zaostalosti, saj nam namenoma skrha najbolj ključne kognitivne funkcije.  Velika strast je neozdravljiva bolezen, je nekoč izjavil Goethe. 

Kadar začenjate, se morate zavedati nekaterih glavnih dejstev:1.)Še zdaleč niste tako dobri oziroma tako pomembni, kot mislite, da ste; 2.) Vaš odnos do okolice boste morali večkrat korigirati; 3.) Večina vsega kar mislite, da veste, ter znanja iz šol in knjig, je zastarela in zmotna. Kadar želite napraviti nekaj velikega, smiselnega in pomembnega, boste deležni neprijetne obravnave, ki lahko sega od indeferentnosti do neprikrite sabotaže. 

Le kdo si lahko privošči, da ga zanesejo inpulzivne reakcije v prepričanju, da je božji dar človeštvu ali da je preveč pomemben, da bi se sprijaznil z razmerami, ki mu niso všeč? Kdor zmore v takem trenutku potlačiti svoj ego, ve, da ni degradiran on, kadar se drugi neprimerno obnašajo do njega, pač pa oni sami.

Bolj ko smo ustvarjalni, lažje izgubimo vodilno nit. Naša domišljija nam je večino časa v korist, če pa zbezlja, je nevarna. Ne živite v meglici abstraktnega, živite v oprijemljivi resničnosti, tudi če je - ali pa še posebno, če je - neudobna. Bodite del dogajanja. Sodelujte in se prilagajajte. Za nikogar vam ni treba nastopati. Delo mora biti opravljeno in lekcije morajo biti usvojene; samo za to gre. 

Ponos nam otopi prav tisto orodje, ki ga moramo imeti, da bi uspeli: naš um. Naše zmožnoati učenja, prilagajanja, negovanja odnosov, vse to nam ponos skvari. Tisto, na kar si najbolj ponosen, te bo pogubilo.

Brez pravih vrednot je uspeh le kratkotrajen. Ko si zmagovalec, si vsi prizadevejo, da bi te spodnesli. Prav ko si na vrhu, si najmanj lahko privoščiš egocentričnost - ko si v središču pozornosti, je tolerance najmanj. Nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo; hočemo še tisto kar imajo drugi. Radi bi imeli več kot kdorkoli drug. V začetku smo vedeli, kaj je pomembno za nas, toda ko smo nekaj dosegli, so se nam prioritete pomešale. Ego nas je zmotil in ego nas lahko uniči.

Vsi zapravljamo dragoceni čas z delom, ki ga ne maramo, da bi dokazali ljudem, ki jih ne spoštujemo, in da bi si prislužili stvari, ki jih nočemo. Ego. Ni treba imeti več kot drugi. Gre za to, da smo zvesti sami sebi in da smo pri svojem delu tako dobri, kot je le mogoče, ne da bi pri tem podlegli motnjam, ki nas odvračajo od tega. Treba se je premakniti tja, kamor smo usmerjeni. Izkoristiti svoje zmožnosti v tistem, kar smo izbrali. To je to. Nič več in nič manj. 

Če se ne bomo znali organizirati, nas bo to potopilo. 

Ne da se zaslužiti prvaice do pohlepa ali do prilaščanja zaslug, ki gredo drugim.

Največja ironija pri uspehu je, da nas pretvori v človeka, kakršen nikoli nismo hoteli postati. 

Ko odrinemo ego - četudi le začasno - se nam odprejo nova obzorja. Ko razširimo perspektivo, vidimo več. Prizadevati si moramo, da ohranimo trezno glavo kljub številnim silam, ki vrtinčijo nač ego. Samo to, da vam je nekoč nekaj uspelo, še ne pomeni, da se vam bodo uspehi vrstili še naprej. Preobrati in vračanje proti izhodišču so prav tako del življenja kot vse drugo. 

Po Greenu naše življenje sestavljata dve vrsti časa: mrtev čas, v katerem so ljudje pasivni in čakajo, ter živi čas, v katerem se ljudje učijo, delujejo in izkoriščajo vsako sekundo. Vsako neuspešno obdobje, vsak trenutek in položaj, ki si ga nismo izbrali sami ali nanj nimamo vpliva, nam ponuja izbiro: mrtev čas ali živ čas. V življenju vsi naletimo na mrtev čas. Tega nimamo pod nadzorom. Njegovo izrabo pa imamo. 

Lažje je odlašati, zaostrovati, namenoma odvračati pogled od tistega, kar moramo spremeniti v svojem življenju. Če se kot oseba preveč poistovetimo s svojim delom, kajti potem zapademo v skrbi, da bi poslovni neuspeh vrgel slabo luč na nas kot človeka. Ta strah je pred prevzemanjem odgovornosti, pred priznavanjem, da smo ga polomili. To je zmota potoplenih in nepovratnih stroškov. In zato mečemo dodaten denar v zgrešene projekte in zapravljamo dneve, tedne in mesece življenja. Če ni pravega upanja za ugodno rešitev, ne zabredi še globje. Zberi dovolj pogume, da se ustaviš. Prizadevajno si za dejanski napredek z uporabo discipline, ne temperamenta. 

Po nesreči ali porazu je zelo lahko sovražiti. Sovraštvo prelaga krivdo in odgovornost na nekoga drugega. Obenem nam jemlje pozornost, saj ne moremo početi kaj dosti drugega, kadar smo zaposleni z maščevanjem ali raziskovanjem krivic, ki so se nam zgodile.

Prizadevanje vodi do uspeha (in do nevšečnosti). Uspeh rojeva nasprotnike in težave (potem pa, če gre po sreči, nove ambicije). Težave vodijo do novega prizadevanja in še več uspeha. Gre za cikel brez konca. 

Ne išči ali jemlji le zaradi ega. Uživaj v uspehu brez ega. Premaguj težave z močjo, ne z egom. 

Daniele Bolelli: Razložil je, da je trening kot pometanje tal. Samo to, da ste enkrat pometli, še ne pomeni, da bodo tla večno čista. Prah se spušča neprestano, tla so umazana, zato moramo pometati kar naprej.