Od prvega trenutka, ko so zavzeli nove države, so komunisti začeli
izločati člane različnih skupin, ki so jih zaprli v kampe za prisilno
delo, prevzgojo ali takojšnjo usmrtitev. Začelo se je z dekozakifikacijo
v Rusiji in Ukrajini pod Leninom, kasneje z dekulafikacijo v istih
državah pod Stalinom.
Med prvo sovjetsko okupacijo med 1940 in 1941 je Sovjetsko ljudsko
sodišče obsodilo 179 ljudi na smrt, okoli 2200 so jih ubili brez
sojenja. Večino je ubila tajna policija NKVD ali bataljoni za uničenje v
zaporih Tartu in Kuressaare.
Komunisti so 190 trupel skrili v vodnjaku na dvorišču policijske
postaje. Nekaj desetletij kasneje, so na istem dvorišču posebej
usposobljeni psi lajali proti Estoncem, ki so zahtevali svobodi in
končanje komunističnega terorja.
Med celotnim sovjetskim obdobjem je bilo prepovedano vsakršno pisanje in
poročanje o komunističnih ubojih. Vendar pa je jeseni leta 1988 v
javnost prišla novica očividca: „Kolikor vem, so samo tri ustrelili in
jih skrili v vodnjak.”Vsi ostali so bili mučeni do smrti. Teh je bilo
okoli 100. Nihče ne ve točne številke.” Metode mučenja so bile različne;
enemu so odrezali ustnice, drugemu nos, jezik, ušesa,… Veliko jih je
imelo poparjene noge, nekatri eno, drugi obe. Nekateri so imeli
odstranjeno kožo, nekateri roke zvite na hrbet in zvezane z žico. Ženki
so odrezali prsi. Bil sem tam, ko so trupla odstranjevali iz kleti.
Prišlo je na tisoče ljudi, iskat svoje najbližje. Veliko jih je našlo.
Teror, katerega so izvajali Sovjeti ni izviral v uporu ljudi Baltskih
držav, kar so zatrjevali komunisti. Bilo je ravno obratno. Baltska
gverila se je borila proti sovjetskim okupacijskim silam zaradi
njihovega nasilja nad civilnim prebivalstvom.
Jeseni 1939, skoraj leto dni pred okupacijo, je general Ivan Serov
podpisal ukaz o množični deportaciji iz Baltskih držav. Proti sovjetski
elementi so morali biti odstranjeni in poslani v sovjetske kampe. Med
skupinami, ki so bile posebej omenjene so bile vse nekomunistične
skupine (Socialni demokrati, socialisti,…), ljudje izključeni iz
komunističnih organizacij, vojaki in člani Domače straže, višji vladni
uradniki in diplomati, sodniki in tožilci, trgovci in lastniki velikih
hiš in hotelov, ljudje, ki so bili zaposleni v tujih družbah ter drugi s
stalnimi stiki s tujci, bližnji duhovnikov in tistih, ki so pobegnili
na zahod.
V 24 urah so iz Estonije deportirali 9250 oseb, iz Latvije 15081 in iz
Litve okoli 13600. Skupaj okoli 38000 oseb. Tajna policija ni rabil
razloga za aretacijo sredi noči. Družinski člani so morali slediti
obtoženemu, tudi dojenčki, starejši in bolani. S tovornjaki so bili
prepeljani na najbližjo železniško postajo. Tam so ločili moške od žensk
in otrok. Pogosto je trajalo več dni preden so jih prepeljali v
koncentracijska taborišča v Sibiriji.
Sovjeti in komunisti so ta dejanja opravičevali na različne načine.
Trdili so, da je nekomunistična oblas med obema vojnama preganjala
komuniste. Tako je bilo edino pošteno ali vsaj logično in razumljivo, da
v povračilo isto naredijo njim. Estonci so res leta 1924 aretirali 258
oseb, ki so hoteli odstaviti demokratično izvoljeno vlado.
Trdili so tudi, da je države potrebno odstraniti vse anti-sovjetske
elemente. Na dan, ko so se začele deportacije, je časopis Pravda objavil
novico, ki jo je posredovala agencija TASS, da Nemčija načrtuje napad
na SZ. Od vseh deportiranih je bilo samo 21,5% moških starih med 20 in
49, tistih, ki bi bili zares sposobni za boj. Načrt oblasti je bil vse
prej kot boj proti anti-komunistov. Skozi celotno zgodovino, so bili
Baltski Nemci smatrani kot zgodovinski sovražnik, ko pa so doživeli ta
šok, so jih, potem, ko so jih okupirali Nemci, smatrali za
osvoboditelje. Toda kmalu so se izkazali kot enako neusmiljeni kot
komunisti.
Med deportiranimi je bilo okoli 400 Judov. Judi so bili večkrat bolj
preganjani kot druge skupine. V Estoniji je židovska populacija
predstavljala 0,4% celotne populacije, toda 4% vseh deportiranih je bilo
Židov. V Litvi jih je bilo 1/12 populacije in 1/5 vseh deportiranih.
Prvi deportaciji naj bi sledili še druga in tretja. Druga je bila
planirana mesec kasneje, julija 1941, vendar je bil prodor Nemcev tako
hiter, da je bataljonom za uničenje ni uspelo začeti. Otok Saaremaa je
Nemcem uspelo zavzeti kasneje, zato so Sovjeti tam že začeli z drugo
deportacijo. Glede na dogajanje na otoku, naj bi bili 2. in 3. veliko
bolj intenzivni in števičnejši.
Eden od deprtirancev je bil mlad fant, ki je v dnevnik zabeležil vse,
kar se je taborišču dogajalo vse do dneva leta 1944, ko mu je zmanjkalo
papirja. Fanta in mati so ločili od očeta. Opisoval je vse, kar se je
zgodilo v njegovem življenju tam. Kako so prijatelji eden za drugim
umirali zaradi lakote, kako je nekdo ukradel kormpir in so ga za kazen
zaprli v ječo, kako sta z materjo jedla juho iz kopriv,… Vsak tretji ali
četrti zapis se je končal z vprašanjem: “Oče, kje si?”
Med deprtiranimi je bilo 8 bivših predsednikov in 38 ministrov iz
Estonije, 3 bivši predsedniki in 15 ministrov Latvije ter predsednik, 5
predsednikov vlad in 24 ministrov Litve. Med Nacistično okupacijo
Baltskih držav je bilo ubitih okoli 6600 Estoncev, med njimi skoraj 1000
Židov in 243 Romov. Ubili so tudi več kot 36000 sovjetskih vojnih
ujetnikov, ki so jih ujeli med boji za Estonijo.
V Latviji je bilo ubitih okoli 80000 ljudi, od tega skoraj 70000 Židov,
ki so ostali v državi. Komunistični in nacistični okupatorji so
mobilizirali skoraj 250000Latvijcev, od tega jih je 100000 umrlo v
bojih.
V Litvi je bilo ubitih skoraj 100000 Židov. Delež židovskega
prebivalstva je padel iz predvojnih 8% celotne populacije na 1%. Samo
20000 jih je preživelo holokaust. Pred drugo sovjetsko okupacijo jeseni
1944 je okoli 300.000 Baltov pobegnilo na Zahod. Večina Estoncev jih je
šla preko morja na Švedsko in Finsko, večina Litvancev in Latvijcev pa v
Nemčijo. Na tisoče so jih države poslale nazaj v okupirano domovino.
Protikomunistična gverilska vojna v Litvi je bila najdaljša in najbolj
razširjena v povojni Evropi. Vendar je malkdo izven Litve vedel zanjo.
Sovjeti so v proti-gverilskem boju ubili okoli 25.000 Litvancev. Da bi
končali gverilsko vojno so Sovjeto maja 1948 več kot 41.000 Litvancev
deportirali.
Marca 1949 se je zgodba predvojnih deportacij začela ponavljati. Skupno število žrtev komunistične represije je bil naslednji:
Skoraj 192.000 ljudi arteiranih, usmrčenih ali deportiranih v
Latviji, kar je okoli 15% populacije leta 1959. Številka je verjetno
višja, saj aretacije in deportacije v začetnih letih okupacije niso
štete.Okoli 360.000 žrtev je bilo v Litvi.
V Estoniji okoli 130.000 umrlih, 80.000 mobiliziranih ali
evakuiranih in poslanih v Rusijo, 70.000 ljudi, ki so živeli na
področjih, ki so bili ločeni od Estonije in priključeni Rusiji. Medtem, ko je bilo veliko Estoncev, Latvijcev in Litvancev
deportiranih, se je v te države priselilo veliko Rusov, Belorusov in
Ukrajincev, verjetno proti svoji volji. Posledica je bila močno
zmanjšanje domače populacije. Leta 1938 je bilo v Estoniji 93% vse populacije estonske; 60 let
kasneje je delež padel na 60%. Nobena druga evropska država ni doživela
takšne izgube domače populacije kot Estonija. Do 1990ih še niso dosegli
predokupacijskega števila Estoncev. Za čas komunizma je morala sprejeto
več kot 7 mio imigrantov, večinoma Rusov, ki se nikoli niso vživeli v
družbo, niti se niso naučili jezika. Situacija v Latviji se v veliki meri ni razlikovala od estonske. V
začetku 1990ih je v Latviji živelo 100.000 Latvijcev manj kot pred 2.
svetovno vojno. Delež Latvijcev se je zmanjšal iz 82 na 52%. V Rigi vsak
tretji meščan ni bil Latvijec, v drugem največjem mesti Daugavpils pa
samo vsak osmi.
(hjalmarsonstiftelsen.se)