Komunizem v baltskih državah 2. del

Od prvega trenutka, ko so zavzeli nove države, so komunisti začeli izločati člane različnih skupin, ki so jih zaprli v kampe za prisilno delo, prevzgojo ali takojšnjo usmrtitev. Začelo se je z dekozakifikacijo v Rusiji in Ukrajini pod Leninom, kasneje z dekulafikacijo v istih državah pod Stalinom. Med prvo sovjetsko okupacijo med 1940 in 1941 je Sovjetsko ljudsko sodišče obsodilo 179 ljudi na smrt, okoli 2200 so jih ubili brez sojenja. Večino je ubila tajna policija NKVD ali bataljoni za uničenje v zaporih Tartu in Kuressaare. Komunisti so 190 trupel skrili v vodnjaku na dvorišču policijske postaje. Nekaj desetletij kasneje, so na istem dvorišču posebej usposobljeni psi lajali proti Estoncem, ki so zahtevali svobodi in končanje komunističnega terorja. Med celotnim sovjetskim obdobjem je bilo prepovedano vsakršno pisanje in poročanje o komunističnih ubojih. Vendar pa je jeseni leta 1988 v javnost prišla novica očividca: „Kolikor vem, so samo tri ustrelili in jih skrili v vodnjak.”Vsi ostali so bili mučeni do smrti. Teh je bilo okoli 100. Nihče ne ve točne številke.” Metode mučenja so bile različne; enemu so odrezali ustnice, drugemu nos, jezik, ušesa,… Veliko jih je imelo poparjene noge, nekatri eno, drugi obe. Nekateri so imeli odstranjeno kožo, nekateri roke zvite na hrbet in zvezane z žico. Ženki so odrezali prsi. Bil sem tam, ko so trupla odstranjevali iz kleti. Prišlo je na tisoče ljudi, iskat svoje najbližje. Veliko jih je našlo. Teror, katerega so izvajali Sovjeti ni izviral v uporu ljudi Baltskih držav, kar so zatrjevali komunisti. Bilo je ravno obratno. Baltska gverila se je borila proti sovjetskim okupacijskim silam zaradi njihovega nasilja nad civilnim prebivalstvom. Jeseni 1939, skoraj leto dni pred okupacijo, je general Ivan Serov podpisal ukaz o množični deportaciji iz Baltskih držav. Proti sovjetski elementi so morali biti odstranjeni in poslani v sovjetske kampe. Med skupinami, ki so bile posebej omenjene so bile vse nekomunistične skupine (Socialni demokrati, socialisti,…), ljudje izključeni iz komunističnih organizacij, vojaki in člani Domače straže, višji vladni uradniki in diplomati, sodniki in tožilci, trgovci in lastniki velikih hiš in hotelov, ljudje, ki so bili zaposleni v tujih družbah ter drugi s stalnimi stiki s tujci, bližnji duhovnikov in tistih, ki so pobegnili na zahod. V 24 urah so iz Estonije deportirali 9250 oseb, iz Latvije 15081 in iz Litve okoli 13600. Skupaj okoli 38000 oseb. Tajna policija ni rabil razloga za aretacijo sredi noči. Družinski člani so morali slediti obtoženemu, tudi dojenčki, starejši in bolani. S tovornjaki so bili prepeljani na najbližjo železniško postajo. Tam so ločili moške od žensk in otrok. Pogosto je trajalo več dni preden so jih prepeljali v koncentracijska taborišča v Sibiriji. Sovjeti in komunisti so ta dejanja opravičevali na različne načine. Trdili so, da je nekomunistična oblas med obema vojnama preganjala komuniste. Tako je bilo edino pošteno ali vsaj logično in razumljivo, da v povračilo isto naredijo njim. Estonci so res leta 1924 aretirali 258 oseb, ki so hoteli odstaviti demokratično izvoljeno vlado. Trdili so tudi, da je države potrebno odstraniti vse anti-sovjetske elemente. Na dan, ko so se začele deportacije, je časopis Pravda objavil novico, ki jo je posredovala agencija TASS, da Nemčija načrtuje napad na SZ. Od vseh deportiranih je bilo samo 21,5% moških starih med 20 in 49, tistih, ki bi bili zares sposobni za boj. Načrt oblasti je bil vse prej kot boj proti anti-komunistov. Skozi celotno zgodovino, so bili Baltski Nemci smatrani kot zgodovinski sovražnik, ko pa so doživeli ta šok, so jih, potem, ko so jih okupirali Nemci, smatrali za osvoboditelje. Toda kmalu so se izkazali kot enako neusmiljeni kot komunisti. Med deportiranimi je bilo okoli 400 Judov. Judi so bili večkrat bolj preganjani kot druge skupine. V Estoniji je židovska populacija predstavljala 0,4% celotne populacije, toda 4% vseh deportiranih je bilo Židov. V Litvi jih je bilo 1/12 populacije in 1/5 vseh deportiranih. Prvi deportaciji naj bi sledili še druga in tretja. Druga je bila planirana mesec kasneje, julija 1941, vendar je bil prodor Nemcev tako hiter, da je bataljonom za uničenje ni uspelo začeti. Otok Saaremaa je Nemcem uspelo zavzeti kasneje, zato so Sovjeti tam že začeli z drugo deportacijo. Glede na dogajanje na otoku, naj bi bili 2. in 3. veliko bolj intenzivni in števičnejši. Eden od deprtirancev je bil mlad fant, ki je v dnevnik zabeležil vse, kar se je taborišču dogajalo vse do dneva leta 1944, ko mu je zmanjkalo papirja. Fanta in mati so ločili od očeta. Opisoval je vse, kar se je zgodilo v njegovem življenju tam. Kako so prijatelji eden za drugim umirali zaradi lakote, kako je nekdo ukradel kormpir in so ga za kazen zaprli v ječo, kako sta z materjo jedla juho iz kopriv,… Vsak tretji ali četrti zapis se je končal z vprašanjem: “Oče, kje si?” Med deprtiranimi je bilo 8 bivših predsednikov in 38 ministrov iz Estonije, 3 bivši predsedniki in 15 ministrov Latvije ter predsednik, 5 predsednikov vlad in 24 ministrov Litve. Med Nacistično okupacijo Baltskih držav je bilo ubitih okoli 6600 Estoncev, med njimi skoraj 1000 Židov in 243 Romov. Ubili so tudi več kot 36000 sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so jih ujeli med boji za Estonijo. V Latviji je bilo ubitih okoli 80000 ljudi, od tega skoraj 70000 Židov, ki so ostali v državi. Komunistični in nacistični okupatorji so mobilizirali skoraj 250000Latvijcev, od tega jih je 100000 umrlo v bojih. V Litvi je bilo ubitih skoraj 100000 Židov. Delež židovskega prebivalstva je padel iz predvojnih 8% celotne populacije na 1%. Samo 20000 jih je preživelo holokaust. Pred drugo sovjetsko okupacijo jeseni 1944 je okoli 300.000 Baltov pobegnilo na Zahod. Večina Estoncev jih je šla preko morja na Švedsko in Finsko, večina Litvancev in Latvijcev pa v Nemčijo. Na tisoče so jih države poslale nazaj v okupirano domovino. Protikomunistična gverilska vojna v Litvi je bila najdaljša in najbolj razširjena v povojni Evropi. Vendar je malkdo izven Litve vedel zanjo. Sovjeti so v proti-gverilskem boju ubili okoli 25.000 Litvancev. Da bi končali gverilsko vojno so Sovjeto maja 1948 več kot 41.000 Litvancev deportirali. Marca 1949 se je zgodba predvojnih deportacij začela ponavljati. Skupno število žrtev komunistične represije je bil naslednji: Skoraj 192.000 ljudi arteiranih, usmrčenih ali deportiranih v Latviji, kar je okoli 15% populacije leta 1959. Številka je verjetno višja, saj aretacije in deportacije v začetnih letih okupacije niso štete.Okoli 360.000 žrtev je bilo v Litvi. V Estoniji okoli 130.000 umrlih, 80.000 mobiliziranih ali evakuiranih in poslanih v Rusijo, 70.000 ljudi, ki so živeli na področjih, ki so bili ločeni od Estonije in priključeni Rusiji. Medtem, ko je bilo veliko Estoncev, Latvijcev in Litvancev deportiranih, se je v te države priselilo veliko Rusov, Belorusov in Ukrajincev, verjetno proti svoji volji. Posledica je bila močno zmanjšanje domače populacije. Leta 1938 je bilo v Estoniji 93% vse populacije estonske; 60 let kasneje je delež padel na 60%. Nobena druga evropska država ni doživela takšne izgube domače populacije kot Estonija. Do 1990ih še niso dosegli predokupacijskega števila Estoncev. Za čas komunizma je morala sprejeto več kot 7 mio imigrantov, večinoma Rusov, ki se nikoli niso vživeli v družbo, niti se niso naučili jezika. Situacija v Latviji se v veliki meri ni razlikovala od estonske. V začetku 1990ih je v Latviji živelo 100.000 Latvijcev manj kot pred 2. svetovno vojno. Delež Latvijcev se je zmanjšal iz 82 na 52%. V Rigi vsak tretji meščan ni bil Latvijec, v drugem največjem mesti Daugavpils pa samo vsak osmi.

(hjalmarsonstiftelsen.se)