Tloris moje nove hiše

Hiša ima vse, kar imajo tudi velike hiše. Razlika je samo v tem, da v tej hiši za posamezen del lahko namenimo precej manj prostora. To pomeni, da mora biti prostor za normalno življenje veliko bolj racionalno porabljen. Hiša je namenjena bivanju 2 oseb. Velikost je primerljiva z enosobnim stanovanjem ali garsonjero. Toda to je samostojna hiša, na svoji parceli, s svojo teraso in svojim vrtom, kar nekaterim pomeni bistvo bivanja. Obenem pa tudi minimiziramo stroške bivanja in vzdrževanja, kar je danes tudi zelo pomemben faktor.

V bistvu na tlorisu lahko vidite samo dva ločena prostora (poleg spalnice v nadstropju). To sta kopalnica z WC-jem in bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Stopnice, ki vodijo v nadstropje niso strme, lahko bi rekli, da so normalnih dimenzij. Na to opozarjam zato, ker ima veliko podobnih hiš, namesto stopnic lestev ali zelo strme stopnice. S tem prostor, kjer bi stale stopnice namenijo za druge stvari. Vsi pa nimamo radi strmih stopnic oz. lestev. Res je, da ne greš velikokrat po teh stopnicah (vendar vsaj dvakrat dnevno). Ampak vsi se bomo enkrat postarali in bo hoja ali plezanje po stopnicah postala težava. To je največji razlog, zakaj sem se odločil za “normalne” stopnice.

No seveda, ta hiša je, kot sem že napisal, primerna za bivanje največ dveh oseb. Torej v obdobju ko te starši postavijo iz svoje hiše na cesto, ali pa potem, ko sam postaviš otroke na cesto in ostaneš sam s svojo partnerico / partnerjem. Velike dvo ali tronadstropne hiše takrat postanejo prevelike in predrage. Zato je odločitev za selitev v manjšo hišo popolnoma na mestu, veliko hišo pa prepustiš večjim mladim družinam.

Moja-Hisa-tloris-pritlicje1

Življenje pet članske družine v hiši na kolesih

Takole pravijo:

Končno smo dobili hišo, katero vam z veseljem predstavljamo. Nas pet, dve mački in morski prašiček živimo v majhni hiši v enem od KOA kampov. Hiša je dolga 12,2 metra in  široka 3,66 metra.

Idejo o gradnji hiše smo dobili s prebiranjem spletnih novic (tinyhousetalk.com). Medtem ko smo iskali posestvo, kjer bi lahko zgradili svojo hišo, smo slučajno naleteli na načrte za hišo, katera je bila najbližje tistemu, kar smo si želeli. Zgrabili smo priložnost in se čim prej preseliti iz 158 kvadratnih metrov velikega stanovanja v 41 kvadratnih metrov veliko hiško. Bila je odlična ideja.

Originalni članek z nakaj fotografijami si lahko ogledate tukaj.

 

 

Najdeno na: tinyhousetalk.com

Moja hiša

Hiša ima 35 kvadratnih metrov bivalne površine v pritličju in slabih 14 kvadratnih metrov površine v galeriji. V pritličju sta dva prostora: kopalnica in večji prostor, ki vključuje hodnik, kuhinjo in dnevno sobo. V nadstropju je manjša galerija, ki je urejena kot spalnica. Ob hiši je še terasa s 25 kvadratnimi metri površine.

Zunanje stene so lesene okvirne konstrukcije debeline okoli 25 cm s šestimi nosilnimi stebri. Stene bodo izolirane z 20 cm debelo kameno volno. Hiša ima tri okna (malo okno v kopalnici, okno v kuhinji in zaradi nizkega stropa nižje okno v spalnici), vhodna vrata in balkonska vrata z izhodom na teraso.

Dvokapna streha bo prav tako lesene konstrukcije, krita s pločevino s posipom. Strešna konstrukcija bo naslonjena na kapni legi, ki bosta ležali na daljših stenah ter slemensko lego, ki bo naslonjena na krajši steni ter nosilec galerije. Med nosilci in pod njimi bo steklena volna debeline vsaj 22 cm.

Hiši pa ne sme manjkati niti dimnik, kajti ogrevali jo bomo na lesno biomaso.

Tudi terasa bo lesena. Postavljena bo na 9 točkovnih betonskih nosilcev. Lesena konstrukcija nad teraso ne bo nosila strehe, ampak bo služila zgolj kot opora rastlinam, ki jo bodo pokrivale in delale senco bivalnim prostorom v hiši v vročih poletnih dneh.

Moja Hisa3

Moja Hisa2

Moja Hisa1

Vas divjih cvetlic

Skupnosti ljubiteljev malih hiš (v originalu tiny house community) so v ZDA zelo pogoste. Kot že ime pove, tam prebivajo ljudje, ki prisegajo na tovrsten način življenja. Vas divje cvetlice ponuja veliko tako za mlade kot tusi sterejše stanovalce. Posestvo ponuja ribnik, sprehajalne poti, bazen, površine za druženje, celo domače živali so dobrodošle. Na vrtovih, ki jih prav tako ponujajo lahko pridelujete svojo zelenjavo. V vasi lahko prebivate stalno ali samo občasno. V vsakem primeru, ko vas ni doma sosed poskrbi za najnujnejša dela okoli hiše.

Wildflower1

Wildflower2

Wildflower3

Wildflower4

Wildflower5

Wildflower6

Wildflower7

Wildflower8

Wildflower9

Najdeno na: tinyhousetalk.com

Več o skupnosti: thevillageofwildflowers.com

La Chanchita – tretje življenje avtobusa kot avtodoma

La Chanchita je Mercedes-Benz avtobus izdelan leta 1966. Preden je bil predelan v tovorno vozilo, je bil namenjen prevozu potnikov v Buenos Airesu. Novi lastniki so mu namenili še tretje življenje. Življenje avtodoma.

Predelava je trajala 9 mesecev. Namen predelave je bila izposoja avtobusa obiskovalcem, predvsem avanturistom in ljubiteljem ekstremnih športov, da bi lahko bolje spoznali Južno Ameriko. Javni transport ni dobro razvit, zato potrebuješ, če potuješ v odročne kraje, drugačen prevoz. S tem avtobusom si popolnoma neodvisen od drugih. Lastniki so smučarji, zato je avtobus na cesti tudi pozimi. Zato je vozilo predvsem dobro izolirano in opremljeno s pečjo na drva, kar nudi dobro in poceni ogrevanje.

Ker je poraba energije v takšnih vozilih zelo  pomembna, notranjost osvetljujeo 12 V LED svetilke. Vgrajen je tudi električni pretvornik iz 12 V v 220 V. Tako se lahko z električno energijo napajajo tudi računalniki in telefoni.

Za oskrbo z vodo skrbita 2 rezervoarja. Večji 350 litrski je vgrajen zunaj pod avtobusom, manjši 150 litrski pa v notranjosti. Pozimi, ko so temperature pod lediščem, se zunanji ne uporablja in tako preprečimo zmrzovanje vode.

Na avtobusu je prostora za 5 oseb. Ima vso opremo, ki jo potrebujete za vsakdanje življenje: vodo, elektriko, tuš, wc, peč na drva, kuhinjo,…

Chanchitabus1

Chanchitabus2

Chanchitabus3

Chanchitabus4

Chanchitabus5

Chanchitabus6

Chanchitabus7

Najdeno na: tinyhousedesign.com

Njihova stran: chanchitabus

Komunizem v baltskih državah (5. del)

Verjetno največji okoljski problem Baltskih držav med komunističnim obdobjem je bila neracionalna poraba surovin. V tistem času so za proizvodnjo enake količine izdelkov v povprečju porabili dvakrat več energija in surovin ko ZDA. Vprašanje je bilo, koliko časa bi bil svet pripravljen sprejemati tako potratno ekonomijo kot je bila sovjetska, oz. ali si to lahko privošči SZ. Leta 1981 so švedski znanstveniki naredili raziskavo o vsebnosti PCBja v Baltskem morju. Sovjetske oblasti so zanikale pravilnost rezultatov. Okoljsko nevarne plastične materiale so proizvajali v Baltskih državah. Vendar se je izkazalo, da jih proizvajajo in distribuirajo podjetja, ki so del industrijsko-vojaškega kompleksa. Tako niso imeli obveze paziti na ekološke posledice, niti ne obveščeti o okoljskih nevarnostih. Baltski prijatelji okolja niso imeli možnosti posredovati pri oblasteh oz. podjetjih. Okoljska gibanja zahodnega tipa bi bila označena za anti-komunistična in temu primerno tudi oravnavana.
Nenadzorovano izkoriščanje naravnih bogastev je sprožilo številne poteste tudi za čas komunizma. Leta 1977 je 18 eminentnih znanstvenikov izdalo podrobno dokumentacijo o onesnaženju in grožnjah za okolje v državi. Po njihovem mnenju bi širitev kamnolomov, rudnikov in elektrarn močno vplivalo na spremembe v ekološkem ravnotežju v celotnem predelu Baltskega morja. Pisali so tudi o nameravanem odprtju rudnika fosforita v SZ Estoniji. Surovino so uporabljali za proizvodnjo fosfornih umetnih gnojil. Obsežen rudnik bi močno znižal raven podtalnice, odplake pa bi onesnažile jezera in reke, kar bi pomenilo uničenje flore in favne. Nekateri stranski produkti pridobivanja fosforita v stiku z zrakom zagori. Raztopijo se v vodi in jo zastrupijo. Pridobivanje naj bi se odvijalo na področju, kjer ima veliko rek svoje izvire. S tem bi zastrupili vse vode, ki tečejo čez Z Estonijo in tako ne bi bila uporabna za človeka, živali ali poljedelstvo ter na koncu onesnažili še Baltsko morje. V Narvi se je onesnaženje širilo iz dimnikov in zalogovnikov hladne vode velikih elektrarn. Dve elektrarni sta vili skupan 4. največji vir onesnaženja z žveplovim dioksidom v Evropi. Namesto, da bi vgradili čistilne naprave, so zgradili dimnika tako visoka, da je onesnažen zrak dosegel Finsko in Švedsko. Onesnažen zrak so registrirali celo ob oblai S Švedske.
Ob elektrarni je gora pepela, ki vsebuje apnenec, žveplo in težke kovine, nekatere radioaktivne. Rumeno-zelena voda z vsebnostjo pepela izprana iz peči je imela pH faktor 12. To je bilo dovolj, da ti je v koži nastala opeklina, če si se vode dotaknil. Po mnenju okoljevarstvenikov je v Narvi 96% otrok kronično bolanih. Dvakrat več kot normalno je bilo prezgodnjih rojstev in pljučni rak je pogost kot kjerkoli drugje v SZ.
Vlada SZ se je pred mednarodno javnostjo zavezala, da bo do leta 1995 zmanjšala žveplove emisije za polovico. SZ je v Narvi hotela zgraditi še tretjo elektrarno. Prvi dve imata kapaciteto 1.600 in 1.450 MW, tretja naj bi imela 2.500 MW. Če bi bil zgrajen še tretji blok, bi bil to največji onesnaževalec z žveplovimi emisijami v Evropi. Ena od idej je bila, da bi prodajali električno energijo Švedski, če bi le-ta predčasno zaprla jedrske elektrarne in bila v pomanjkanju energije. Toda komunisti so izgubili moč v Estoniji in do gradnje ni prišlo. Emisije so se od neodvisnosti zmanjšale za polovico, predvsem na račun manjše proizvodnje.
Že obstoječi rudniki fosforita onesnažujejo jezero Peipsi in Finski zaliv. Še večji okoljski problem je radioaktivnost na polotoku Sillamee v bližini Narve. Na tej lokaciji so zgradili tovarno za predelavo urana, torija in drugih radioaktivnih substanc. Tovarna je bila velika skrivnost, niti Estoncem ni bil dovoljen obisk brez posebne dovolilnice. Ostanki proizvodnje so bili odloženi ob obali, torej problem je kako te ostanke skladiščiti, da se ne bizlivali v Finski zaliv. Direktorje so ocenjevali samo po tem koliko prizvedejo in ne po tem kako in s kolikšnimi sredstvi. Poseben bonus se je izplačal podjetjem, ki so proizvedla več, kot je bilo planirano, ne glede na to, koliko materiala je bilo zavrženega ali onesnaženja. Nikjer ni bilo dovoljeno govoriti o tem problemu.
Večina odpadnih voda v Rigi je bilo speljanih direktno v Riški zaliv. Posledica je bil pomor rib. Ljudem je bilo od konca 1980ih prepovedano kopati se v morju, tudi v Jurmali, ki slovi kot plaža Rige in v Pärnu v Estoniji. Naslednje onesnaženo področje je okolica Ventspilsa. Tam je ogromno naftno pristanišče in tovarna, kjer proizvajajo amoniak. Nafta in amoniak sta naredili iz okolice ekološko katastrofo. Tovarna amoniaka je bila zgrajena v sodelovanju z ameriškim podjetjem Occidental Petroleum, ki je v lasti Armanda Hammerja, Leninovega prijatelja. Proizvodnja je bila namenjena predvsem ameriškemu trgu.
Največja grožnja za okolje pa je jedrska elektrarna Ignalina v SV delu Litve, podobna tisti v Černobilu v Ukrajini. Mednarodni napori so pomagali povečati varnost elektrarne. Vsi v regiji bi se morali bati te elektrarne, še ene zapuščina komunističnega režima, ki grozi vsem nam.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Kako izdelati lesen kajak

Skoraj 20 minut dolg film o tem, kako se izdela lesen kajak. Prikazan je celoten postopek od deske do končnega izdelka.

Komunizem v baltskih državah (4. del)

SZ je bila velesila, zahvaljujoč njeni vojaški moči. Toda ta moč je bila dosežena in vzdrževana samo z velikimi žrtvami na drugih področjih in ne na vojaških.
Ko so uničili kulake, je kmetijstvo v celotni SZ zašlo v težave. Najboljši kmetji so bili po 2. svetovni vojni poslani v Sibirijo. Ko so bili uvedeni kolhozi, je vsak kmet imel pravico imeto svojo njivo, ki ni smela biti večja od 0,6 ha. Zaposlenim na državnih kmetijah solhozih je bilo dovoljena uporaba pašnikov, vendar je bila dovoljena samo ena krava, eno tele, dva prašiča, pet ovac in neomejeno število kokoši. Skozi leta je vse večje število delavcev v kmetijstvu zmanjševalo število svojih živali. Povečevalo pa se je število privatnih vrtov, ki so prispevali pomembne delež v oskrbi s hrano. Predstavljali so okoli 3% vse kmetijske zemlje, pridelali pa so 60% vsega porabljenega krompirja, 40% sadja in zelenjave ter 30% mleka in mesa. Brez privatnih vrtov bi bila preskrba s hrano porazna.
Najemnine za stanovanja so skozi celotno komunistično obdobje ostale nespremenjene. Poeg teka so bili ekonomisti precej nenaklonjeni gradnji novih stanovanjskih objektov. To je vodilo do slabih življenjskih pogojev. Prebivalci Talina so imeli pred 2. svetovno vojno v povprečju 17 m2 na osebo, po nekaj desetletjih komunistične oblasti samo še 8. To je bil rezultat velikih imigracij Rusov, deloma zaradi starih bivalnih četrti in deloma zaradi nazadostne gradnje novih stanovanj. Samo tisti, ki so imeli manj kot 4 m2 so prišli na čakalno listo. Družina z dvema otrokoma in 24 m2 velikim stanovanjem ni imela možnosti selitve v večje stanovanje. Če ni imela vplivnih prijateljev in ni bila zmožna podkupiti uradnikov. Proti koncu komunistečnega obdobja se je velikost povečala na 6 m2, kar ni predstavljalo velike razlike.
Ker je komunistična planska ekonomija delovala počasi, pojavljati pa so se začeli uradniki, ki so radi „zaslužili“, so se ljudje začeli posluževati drugih načinov za doseganje ciljev. Korupcija je postala mazivo, ki je pognala kolesje komunističnega planskega gospodarstva.
Nepoštenost, sebičnost in laži so postale del vsakdanjega življenja. Komunistični veljaki so postali simbol dvojnih meril. Na praznik dela so govorili o enakosti in solidarnosti, naslednji dan kasneje pa je poslal svojega pomočnika v trgovino, ki je bila namenjena samo partijskim veljakom, v nakup dobrin, ki navadnemu človeku niso bile dostopne.
Nakupovalni dan v Estoniji v 1970ih: Vrsta ljudi, ki se je raztezala okoli bloka. Greš do začetka oz. konca vrste in odkriješ, da vrsta vodi do trgovine s čevlji. „Imajo češke škornje, katerih pošiljko so dobili danes“ reče dekle. „So veliko boljši kot naši, čeprav se še vedno ne morejo primerjati s tistimi, ki se proizvajajo na Zahodu.“ Dekle je poklicala delavka v trgovini, ona je povedala prijateljicam itn. in tako se je v kratkem času, sredi delavnega dne nabrala dolga vrsta ljudi. V trgovinah je bilo moč kupiti zobno pasto, vendar vedno nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin niso imeli. Pomanjkanje dobrin, slaba kvaliteta in pogoste vrste so močno oteževale življenje ljudi. Ob koncu 1980ih je bil nakup številnih živil omejen: 150 g kruha na dan, 200 g masla na mesec, 400 g testenin in 600 g kave vsak kvartal leta. To je pomenilo skodelico kave na teden. Komunisti so še vedno branili sistem češ, vsi imajo delo in cene so stabilne. Toda tudi to se je spremenilo.
V vsaki ekonomiji je inflacija del življenja. Pojavi se, ko povpraševanje presega ponudbo. To vodi v višanje cen, vrste ali racionalizacijo. Komunistična družba je kazala vse znake inflacije, ki so jo kompenzirali s slabšo kvaliteto, namesto višjimi cenami. Nominalne cene so ostajale nespremenjen. Npr. cena klobase se ni spremenila od zgodnjih 60ih do poznih 80ih. Znižala pa se je količina mesa in drugih zdravih sestavin v njih na polovico. Ostalo je bila moka in voda, ki se je prodajala za ceno klobase.
Naslednji rezultat komunističnega planskega gospodarstva je bila zaposlenost. Pa ne zaposlenost s katero ustvarjaš dodano vrednost in bogastvo. Veliko turistov je bilo presenečeih, ko so bili deležni trojne storitve v trgovinah: najprej si čakal do mesta, kjer si izrazil svoje želje, potem si plačal na koncu pa so ti jih še dali. Če si šel po nakupih si najprej čakal za mleko, potem v trgovini za kruh in nazadnje še pri mesarju. To je vsekakor zaposlovalo ljudi in prispevalo k večanju razkoraka v standardu med njimi in ljudmi na Zahodu.
Ni ti potrebno biti ekonomist, da vidiš koliko so Baltske države v razvoju zaostale za Skandinavskimi državami. Razlika se vidi na primeru Finske in Estonije, dveh držav, ki sta bili pred vojno razvojno primerljivi. Toda po vojni je življnjski standars na Finskem zrastel veliko višje kot v Estoniji. Estonija je bila podvržena sistemu, ki ni bil učinkovit ali pa je bila izkoriščana. Verjetno oboje. Očitno je, da je plansko gospodarsvo botrovalo, da je življenjski standard ljudi v Baltskih državah dalež za skandinavskimi. Preteklo bo še veliko let, preden jih bodo ujele.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Fotosinteza pri drevesih

Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 337.816.717 kubičnih metrov oziroma 285 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46 %, listavcev in 54 %. V slovenskih gozdovih  priraste letno 8.419.974 kubičnih metrov lesa ali 7,10 kubičnih metrov na hektar.
V zadnjih nekaj letih se v slovenskih gozdovih poseka od 3,4 do 3,9 milijonov kubičnih metrov dreves letno, od tega 55 % iglavcev in 45 % listavcev.
V letu 2012 je bilo v slovenskih gozdovih skupno posekano 3.910.807 kubičnih metrov dreves, od tega 2.152.467 kubičnih metrov iglavcev in 1.758.340 kubičnih metrov listavcev. (Zavod za gozdove Slovenije)

Iz danih podatkov lahko izračunamo, da drevo za 1 kubični meter prirastka lesa porabi 0,9 t ogljikovega dioksida in v ozračje pošlje okoli 0,65 t kisika.

Caravan, hotel iz mini hiš

Hotel, vsaj imenujejo ga tako, se nahaja v Portlandu (Oregon, ZDA). Je precej unikaten in eden redkih hotelov te vrste na svetu. V bistvu je to zbirka šestih mini hiš površine med 8 in 16 kvadratnih metrov, ki so namenjene namestitvi gostov. Vse hiše so izdelali lokalni graditelji. Vsaka hiša je zgodba zase, ki razkriva graditeljev smisel za oblikovanje in ureditev bivalnega okolja. Za nočitev v eni takih hiš boste odšteli od 145 ameriških dolarjev naprej.

THHotel1

THHotel2

THHotel3

THHotel4

THHotel4

THHotel6

THHotel5

THHotel7

Najdeno na tinyhousehotel.com

 

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram