Archive for July, 2013

Izpovedi ekonomskega morilca

Ekonomski morilci (EM) so izdatno plačani profesionalci, ki iz držav po vsem svetu z goljufijo izžemajo biljone dolarjev. Denar iz Svetovne banke, Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID) in drugih organizacij za mednarodno “pomoč” preusmerjajo b blagajne velikih korporacij in žepe peščice premožnih družin, ki imajo v rokah naravne vire tega planeta. Njihove metode so prevare v finančnih poročilih, prirejanje volitve, podkupovanje, izsiljevanje, seks in umori. Igrajo igro, ki je staro toliko kot imperij, vendar je v času globalizacije dobila nove, strahovite razsežnosti.

Jaz že vem; bil sem EM.

Tako o sebi in svojem poklicu pravi avtor knjige Izpovedi ekonomskega morilca John Perkins. On je samo v nekaterih državah sveta zastopal ameriško korpokracijo (korporacije, vlado in banke), v katerih je ZDA uveljavljala svoje interese. Največkrat so bili ti interesi izkoriščanje naravnih bogastev, dostop do strateških surovin ali Panamskega prekopa, glasovi v skupščini Združenih narodov, vojaška oporišča in podobno. Posluževali so se različnih načinov: od ekonomskega sodelovanja do vojne.

Mogoče je bilo ekonomsko sodelovanje od vsega še najbolj “etično”. Ekonomski morilciso za določeno državo izdelalo  študijo s projekcijami gospodarske rasti v prihodnjih 20 do 25 letih ter ocenili učinke najrazličnejših projektov. To so bile študije za investicije v razvoj infrastrukture: elektrarne, pristanišča, avtoceste, letališča ali industrijske cone.  Seveda nič ni bilo realno ocenjeno, temveč napihnjeno. Na podlagi teh študij so inštitucije podeljevale posojila, glavni izvajalci pa so bile ameriške korporacije. Denar ZDA niti ni zapustil. Zneski so bili tako visoki, da jih države po nekaj letih odplačevanje niso mogle več odplačevati. Po tem se je začelo izkoriščanje.

Ena od držav, ki so jo ZDA vključile v svoj imperij je bil tudi Ekvador, z nafto bogata država. Od vsake 100 USD vredne količin surove nafte načrpane iz ekvadorskega pragozda dobijo 75 USD naftne družbe, od preostalih 25 USD tri četrtine namenijo odplačevanu zunanjega dolga, kar ostane pa večino porabijo za vojsko in druge vladne stroške. Na koncu za zdravstvo, šolstvo in programe pomoči revnim ostane 2,5 USD.

Vse to delajo pod pretvezo razvoja države, vendar številke kažejo, da je slika ravno obratna. Od 1970 se je število ljudi pod pragom revščine v Ekvadorju povzpelo iz 50 na 70 odstotkov; podzaposlenost ali  brezposelnost sta narasli iz 15 na 70 odstotkov; javni dolg se je iz 240 mio USD povečal na 16 mrd USD; delež naravnih virov, ki ga dobi najrevnejši sloj prebivalstva je iz 20 padel na 6 odstotkov.

John Perkins: Izpovedi ekonomskega morilca (Confessions of an Economic Hit Man); Založba Sanje, Ljubljana, 2012.

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram