Archive for October, 2013

Gosposvetsko polje

Kakor za mnoge evropske dežele, tudi za Koroško velja, da njeni najpomembnejši umetnostni spomeniki ne stojijo v sedanji prestolnici. Nekdanja središča, upravna ali cerkvena so se elikokrat selila in spreminjala., njihovi spomeniki pa so ostajali kot priče minulih časov. Celovec, sedanja prestolnica Koroške, je precej mlad, saj so ga kot deželno središče ustanovili šele v 16. stol. (1518). Središče se je preselilo iz St. Vida ob Glini. Zato bomo danes v Celovcu zaman iskali pomembnejše stavbe, ki bi segale globoko v zgodovino, bodisi gotiko ali pa še bolj nazaj v srednji vek. Po vsej Koroški so raztresene njene imenitne, zlasti romanske in gotske cerkve, okrašene s stenskimi slikarijami in kiparsko opremo, saj je prav Koroška med vsemi avstrijskimi deželami ena najbogatejših.

Če pa hočemo prav do osrednjega prizorišča zgodnje Koroške in z njo slovenske zgodovine, moramo na Gosposvetsko polje, nad katerim se dviguje eden največjih koroških umetnostnih spomenikov – točke trikotnika, ki se imenujejo Svatne, so cerkev pri Gospe sveti, Krnski grad in Vojvodski stol. Trikotnik sredi širokega dolinskega dna je bilo osrednje prizorišče naše (zgodnje) srednjeveške zgodovine, središče države Karantanije in prva postaja pokristjanjevanja slovanskih Karantancev. Trikotnike med dvema sedežema posvetne oblasi, ustoličevalne in sodne, ter sodne oblasti imajo tudi na Irskem in Škotskem; ti trikotniki so keltska dediščina.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Gosposvetsko polje je razmeroma ozko in dolgo polje na robu Celovške ravnine v Celovški kotlini, čez katero teče reka Glina. Glina se izliva v reko Krko. Polje je široko 400 m do 2 km in okoli 18 km dolgo. Leži na nadmorski višini med 450 in 480 m. Hribi okoli polja so samo 150 do 200 m višji. Samo nekaj osamelih hribov, ki so vidni že od daleč segajo čez 100 m (Šenturška gora – Ulrichsberg – 1015 m in na vzhodnem delu polja Štalenska gora – Magdalensberg – 1058 m). Ta dva sta hkrati najvišja vrhova v Celovški kotlini. Zlasti Štalenska gora je v zadnjih desetletjih zaslovela po bogatih izkopaninah iz keltskih in rimskih časov, ki so poleg nekaterih drobnih najdb, prinesla na dan celo izumrlo mesto z dvojnim obzidjem, keltsko-rimskim templjem, trgovskim delom okrog osrednjega trga, upravnimi stavbami, kopališčem in kovinarskimi delavnicami, saj je bilo na tej gori središče koroškega železarstva. Raziskave so pokazale, da gre za poznokeltsko najdbo, ki so jo ob zavzetju Koroške leta 15 BC zavzeli Rimljani in jo spremenili v svoje poglavitno središče, ki pa še ni razkrilo imena. Kmalu zatem so začeli prebivalci naselbino zapuščati in se preseljevati v novo nastalo rimsko mesto Virunum, ki je nastalo na vzhodnem delu Gosposvetskega polje ob vznožju Štalenske gore. Keltska naselbina na hribu je začela propadati. Mesto Virinum je bila prestolnica rimske province Noricum, ki jo cesar Klavdij priključil rimski državi. Izkopavanja so pokazala, da je mesto zasnovano na značilen rimski način: pravokotna mreža ulic in trgi, na katerih so bile javne zgradbe, kopališče, gledališče in tempelj. Po 4. stol. je mesto začelo uvajati zgodnje krščanstvo. Danes mest ni mogoče videti, ker so izkopanine nazaj zasuli. Mesto Virinum je propadlo v času preseljevanja narodov, ki so v 6. stol. naseleli Koroško. Najdena keramika, kovinski izdelki, kipci, mozaiki, ostanki fresk in drugi drobni predmeti so v muzeju, ostanke stavb pa je mogoče videti na vrhu hriba. Na hribu sta tudi cerkvi sv. Helene in sv. Marije Magdalene, ki sta dali gori slovensko in avstrijsko ime.

Pri tej cerkvi se začenja iz poznega srednjega veka izhajajoči romarski obhod (Sonnenrad) 4 cerkva na vrhu 4 hribov, ki od vseh strani varujejo Gosposvetsko polje. Vsi 4 hribi so ostali kot osamelci, poem ko je Panonsko morje odteklo. Vse 4 cerkve se obiščejo v enem dnevu. Romarska pot naj bi magično pospeševala rast pridelkov. Opraviti jo je treba v enem samem sončnem obratu. To pravilo izvira še od Keltov. Romarji se zberejo opolnoči na drugi petek po Veliki noči v cerkvi sv. Magdalene k slovesni maši, takoj za tem pa se spustijo v dolino in se povzpnejo na naslednji hrib Šentunško goro, imenovana tudi Koroška gora, saj ima v deželi osrednjo lego in je vidna daleč naokrog. Na njenem vrhu je nekdanje keltsko-rimsko svetišče, posvečeno boginji Isidi Noreji, kasneje pa tudi zgodnje-krščanska cerkev iz 5. stol., kamor so se v nemirnih časih preseljevanja narodov pred barbari umaknili pokristjanjeni stari prebivalci. Iz Šenturške gore se romarji odpravijo še na Šentviško, na koncu pa še na Šentlovreško goro. Cela pot je dolga okoli 50 km.

Vrh Šenturske gore so si prisvojili tudi SS-ovci, cerkev sv. Urliha pa zaznamovali s svojimi spominskimi tablami in čaščenjem svojih okupacij in morij. Gora ima še vedno mitološke razsežnosti doma device, matere in temne čarovnice. Korošci jo imajo za srce svoje dežele.

S prihodom Slovencev, ki so v tej deželici zaključili obdobje pozne antike in zgodnjega krščanstva, se začenja zgodnje-srednjeveško obdobje koroške zgodovine. Slovenska naselitev je bila najgostejša prav na Gosposvetskem polju., kjer so se priseljenci naslonili na rimsko dediščino. Tako je Gosposvetsko polje ohranilo značaj in vlogo političnega in kasneje cerkvenega središča dežele. Latinska oznaka Karantanum se je pozneje razširila na vso pokrajino, ki so jo imenovali Karantanija.

Zahodno na Gosposvetskem polju pod Koroško goro, kjer je zdaj vasica Krnski grad, so si slovenski knezi v času svoje politične samostojnosti (do 745) postavili svoj knežji dvor. Ko so kasneje z bavarsko in frankovsko prevlado Slovenci izgubili samostojno kneževino Karantanijo, so si njeni frankovski vladarji verjetno na istem kraju pozidali bogato rezidenco. Od nje se do danes ni nič ohranilo. Izkopavanja so sicer pokazala, da je bila tu obsežna karolinška utrdba, o njenem bivalnem delu pa se ne ve ničesar, ker se izkopavanja niso nadaljevala. Zgodovinski viri imenujejo to zgodnje-srednjeveško knežjo prestolnico Koroške »curtis Carantana«, torej »koroški dvor«. Od vseh stavb se je do danes ohranila edino nekdanja grajska kapela, zdajšnja farna cerkev sv. Petra pri Krnskem gradu, ki velja za eno najstarejših cerkva na Koroškem. V virih se omenja že leta 927. Da je cerkev res toliko stara, dokazujeta njena oblika in način zidave, pri čemer moramo odmisliti zvonik in kapelo sv. Ane.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

SZ od cerkve na Krnskem gradu, je nekoč stal znameniti knežji kamen (kovanec za 2 centa), na katerem so ustoličevali svobodni Slovenci svoje kneze in tudi še po izgubi politične samostojnosti koroške vojvode v slovenskem jeziku vse do leta 1414. Ta spomenik slovenske zgodovine je po obliki in po izvoru 65 cm dolga narobe obrnjena baza rimskega jonskega stebra, ki so jo Slovenci našli v ruševinah bližnjega mesta Virunuma in jo zaradi prikladne oblike uporabili za ustoličevanje svojih knezov in kasneje koroških vojvod. Ob njem je potekal del ustoličevalnega obreda, ki so ga zgodovinarji (in Jefferson) občudovali kot edinstven primer demokratičnega postopka ustoličevanja vladarja. Ustoličevalski pogovor med kmetom, predstavnikom ljudstva in knezom, ki je simbolično prejel od kmeta oblast, je potekal v slovenščini, pri čemer je ljudstvo prepevalo domače hvalnice. Z nekdaj obzidanega in utrjenega dvorišča pri knežjem dvoru so knežji kamen leta 1862 prenesli na dvorišče deželnega dvorca v Celovcu, leta 1905 v deželni muzej od tam pa leta 2005 na pobudo deželnega glavarja Jorga Haiderja v preddverje palače koroške deželne vlade, na koncu pa v dvorano deželnega zbora.

Zadnji del obreda ustoličevanja novega vojvode se je s podeljevanjem fevdov odvijal na »vojvodskem stolu«, ki še vedno stoji na svojem prvotnem mestu sredi Gosposvetskega polja nedaleč od Gospe svete tik ob glavni cesti. Vojvodski stol ni spomenik iz časa zgodnje slovenske zgodovine in državnosti, saj so na njem izvrševali svojo oblast nemški oz. frankovski vojvode že po propadu neodvisne slovenske kneževine Karantanije, nekako od sredine 9. stol. dalje. Odtod izhajata tudi obe imeni, ki ju je treba med seboj razlikovati: KNEŽJI KAMEN je rabil sprva za umeščanje slovenskih knezov in na tej tradiciji tudi kasneje, ko so na njem formalno ustoličevali že nemške koroške vojvode in se je tam končal celotni obred ustoličevanja; VOJVODSKI PRESTOL pa je mogoče povezati samo z izvrševanjem vojvodske oblasti kot že fevdalnega gospoda dežele v okviru frankovske države, ko Karantanija politično ni bila več samostojna. Tudi kamen za vojvodski stol izhaja iz ostankov mesta Virunum. Vojvodski stol obsega dva sedeža s skupnim hrbtiščem. Voojvodski stol je poseben ponos zgodovinarjev, ki izhajajo iz nemških nacionalističnih zgodovinskih izročil Koroške. Prvič je v listinah omenjen šele v 13. stol. , ko naj bi na Koroškem že 300 let vojvodovali samo nemški velikaši. Če pa se spomnimo, da je na Gosposvetskem polju položen podoben sveti trikotnik posvetne in duhovne oblasti, podoben trikotniku na območjih keltske dediščine na Irskem in Škotskem, lahko tvegamo domnevo, da je ta prestol v neki obliki stal že tisoč let ali več prej, ker je bil nepogrešljiv člen v politični kulturi keltske, antične in karantanske družbe. Današnji stol je zložen iz rimskih kamnov. Na arhitekturno duhovit način hkrati združuje in ločuje dve veji oblasti, ki sta se v srednjem veku prepletali.

Koroški vojvodski prestol, zgrajen iz antičnih kamnitih plošč, ki izvirajo iz razvalin Virunuma, glavnega mesta rimske province Norik, sestoji iz dveh sedežev s skupnim hrbtnim naslonjalom, vojvodskega na vzhodu in tako imenovanega palatinskega na zahodu. V tej edinstveni obliki je bil vojvodski stol narejen v neznanem času, verjetno pa ne prej kot v karolinski dobi (v 9. Stol). Služil je uradnim pravnim obredom, na katere spominjajo izrazi “sedes tribunalis” (sodni stol), “solium ducatus karinthiae” (prestol vojvodine Koroške) in “lehenstuel” (fevdni stol). Izpričano je, da je 1.septembra 1286 na tem sodnem stolu prvič sedel vojvoda Majnard goriško-tirolski, ki je od nemškega kralja Rudolfa I dobil Koroško v fevd. Tu je podeljeval deželne fevde in sprejemal poklone gospodov. Zaradi z njimi povezanih pravnih običajev – zadnjič so potekali 12.septembra 1651 – je postal vojvodski prestol simbol sodne oblasti in samostojnosti dežele Koroške.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Češki Krumlov

Češki Krumlov je eno najlepših mest v Evropi, z dobro ohranjenim zgodovinskim centrom, ki je bil leta 1992 uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Ime izhaja iz Krumben Ouwe, kar pomeni trata v obliki kljuke, kasneje se je ime toliko spremenilo, da smo dobili današnji Krumlov. Grad je drugi največji na Češkem, takoj za Praškim gradom ter prav tako dominanten na hribu nad reko Vltavo. Mesto je postalo zelo skomercializirano z velikim številom trgovin s steklom in porcelanom ter raznimi spominki in oblekami, bari in restavracijami, ki jih obiskujejo v glavnem avstrijski in nemški turisti.

Grad Češki Krumlov

Grad Češki Krumlov

Legenda pravi, da v srednjem veku na mestu, kjer je danes Krumlov ni bilo ne mesta niti gradu. Po dolini Vltave so bili samo temni gozdovi. V teh gozdovih so se skrivali roparji, imenovani Lotri. Oropali so vsakega trgovca, ki je iz Avstrije tod mimo prečkal proti notranjosti Češke. Nekega dne herojski vitez Vitek odkrije njihovo skrivališče in ga zažge. Na tem mestu so zgradili grad, da bo večno stražil pot ob Vltavi, v spomin na Lotre pa so poimenovali najdaljšo ulico v mestu, ki vodi iz starega dela mesta na drugo stran reke pod gradom. Poimenovana je Latran.

Zgodovinsko gledano pa začetek izgradnje gradu ob Vltavi sega v konec 13. stol. Tod mimo je vodila pomembna pot iz Avstrije v Bohemijo. V letu 1302 so postali lastniki gradu Rosenbergi. Pod njimi se je začel gospodarski razvoj mesta. Graditi so začeli nove cerkve, samostane in hiše. Nov zakon je dovoljeval izgradnjo novih trgov, odpiranje novih obrtniških delavnic ter trgovanje s sosednjimi mesti. To je trajalo do leta 1601, ko so morali posestvo prodati cesarju Rudolfu II. Habsburškemu. Cesar Rudolf II. ga je dal svojemu sinu. Med 1719 in 1945 je grad pripadal Schwarzenbergom. Večina arhitekture mesta in gradu je iz obdobja med 14. in 17. stol., večinoma gotika, renesansa in barok. Center mesta leži na zavoju Vltave, z manjšim delom (Latran) tudi na drugi strani reke pod gradom. Mesto je postalo del Avstrijskega imperija v 1806. Leta 1910 je imelo 8662 prebivalcev, od tega 7367 Nemcev in 1295 Čehov. Po 1. svetovni vojni v letih 1918 in 1919 je mesto pripadlo zgornji Avstriji, po tem ga zavzame češka vojska. Med 1938 in 1945 je bil priključen Nemčiji kot del Sudetov. Nemško govoreči del prebivalcev je bil po 2. svetovni vojni izgnan.

Češki Krumlov iiz gradu

Češki Krumlov iiz gradu

Po ulici Horni, kjer je bil v srednjem veku eden glavnih vhodov, pridemo na glavni trg. Na začetku ulice je bil dvižni most in mestna vrata na umetno zgrajenem rečnem kanalu, ki je bil prav tako namenjen obrambi mesta. Drugi pomemben vhod je bil skozi Budjeviška vrata v Latran. Takoj pri vhodu v mesto po ulici Horni je Regionalni muzej z zbirko ljudske umetnosti iz Šumave ter umetnostne obrti, arheološko zbirko, zgodovinsko zbirko, zbirko pohištva in zbirko orožja. Največja znamenitost muzeja je za sobo velik keramični model Krumlova, kot je bil leta 1800. Nekoliko nižje po ulici proti glavnemu trgu stoji Latinska šola – Jezuitski kolegij iz leta 1588, danes Hotel Ruže, za njim pa karedrala sv. Vita iz 14. stol. Katedrala ima baročno notranjost s freskami na severni ladji in grobnico Wiliama iz Rožmberka. Glavni trg v mestu je Trg svornosti z Marianskim stolpom, postavljenim v spomin na kugo, ki je prizadela mesto v letih 1680 do 1682, postavljen leta 1716. Nekatere hiše imajo bogate štuko dekoracije in prenekatere gotske oboke (Mestna hiša Radnice). Preko mosta pridemo v Latran. V tem delu mesta se na skali nad Vltavo bohoti največja znamenitost mesta, grad.

Skala nad Vlatavo je bila naseljena že davno preden je bil zgrajen najstarejši del gradu. Prvi gotski grad so tu zgradili pred 1250, točna letnica ni poznana. Prvi lastniki so bili Witigoni, družina iz Krumlova. ko je leta 1302 umrl zadnji dedič Witigonov, so grad podedovali njihovi sorodniki Roženberki. Roženberki so imeli sedež na gradu do leta 1602. Ime Rožnberkov in njihova tristoletna vladavina sta povezani z velikim razvojem mesta. Utrdbo so razširili v drugi največji grad v Bohemiji. V drugi polovici 16. stol. so grad preuredili v lepo renesančno rezidenco.

Leta 1602 je gospostvo Krumlova kupil cesar Rudolf II. Habsburški. Cesar Ferdinand II je kraljevo posestvo podaril Ulrichu iz Eggenberga, ki je bil predstavnik Avstrijske kraljeve dinastije. Eggenbergi so v 1680ih letih ponovno postavili mesto na noge, potem ko je bilo močno prizadeto zaradi 30 letne vojne. krumlov so obnovili v baročnem stilu. Potem ko so leta 1719 Eggenbergi izumrli, so Krumlov podedovali Schwarzenbergi. Tudi Schwarzenbergi so nadaljevali z gospodarskim in kulturnim razvojem gradu in mesta. Proti koncu 18. stol. in začetku 19. stol. je grad izgubil vlogo glavne rezidence Schwarzenbergov ter od takrat ni bil nikoli več stalno naseljen. Leta 1947 je posestvo Schwarzenbergov, tudi Krumlov, postalo last Češke, kasneje Češkoslovaške države.

1. Prvo dvorišče: Del originalno namenjen obrambi, takoj za fortifikacijo je bil kasneje predelan v kmečki in obrtniški del gradu (16. stol.). Glavni vhod na 1. dvorišče je skozi lesena Rdeča vrata (ime zaradi barve). Zgornji del vrat z grbom družine Schwarzenberg delno predstavlja originalna vrata iz 1861. Rekonstruirana v 1988. V 14. stol. je bilo obzidje dozidano s hišami.

  • Takoj desno za Rdečimi vrati je Hiša soli originalno gotska. Od 1511 je bilo to skladišče za slad, kasneje skladišče za žito (konec 16. stol.) od 1723 pa skladišče soli.

Ljudje, ki so kasneje živeli v tej hiši, potem ko je bila predelana v stanovanjski objekt, marsikatero noč niso spali zaradi hrupa. Povzročala sta ga dva duhova, ki sta imela neporavnane medsebojne dolgova. Bila sta namreč čuvaja soli v času skladišča soli. Ker jima je bilo takrat velikokrat dogčas, sta se zapletala v kockarske dvoboje. Udarjala sta z rokami po mizi in glasno preklinjala. Nekega dne sta se na smrt sprla in se med sabo pobila. Od takrat se po hiši še vedno razširja ta hrup.

  • Takoj levo za vrati je Lekarna z renesančno zgrafito fasado iz 1556. Zgradba iz 14. stol. Prej je bila to rezidenca dvornega zdravnika, lekarna pa je bila v hiši za skladiščem soli.
  • Levo naprej od Nove lekarne je bil hlev, danes dvorana stebrov. V njem je bilo 50 konjev. Danes so v dvorani razstave.
  • Naprej od hleva je bila hiša okrajne administracije.
  • Vodnjak v parku je iz leta 1561. Park je bil verjetno prostor za živino.
  • Kovačija stoji desno za Rdečimi vrati v vogalu. Na gradu sta bila včasih dva kovača.
  • Pivovarna je bila v hiši naprej od kovača.
  • Naprej od kovača, zadaj v vogalu je bila še bolnica (1561).
  • Medvedji jarek na prehodu iz 1. na 2. dvorišče je bil del grajske fortifikacije. Medvede so začelli rediti v njem v 16. stol. vse do leta 1707.

Čez kamniti most, včasih lesen dvižni most, pridemo na 2. dvorišče. Okrašen je s kipi device Marije in sv. Janeza. Pod mostom je medvedji jarek, prvotno namenjen obrambi, kasneje za vzrejo medvedov. Prehod s Schwarzenbergovim grbom na vrhu vodi na 2. dvorišče.

2. Drugo dvorišče: Imenujejo ga tudi spodnji grad. Okoli njega dominirajo stanovanjske palače s stolpom imenovanim Mali grad (stavba pod grajskim stolpm), kateri je najstarejši del v grajskem kompleksu (2. polovica 13. stol). Okoli vhoda na 2. dvorišče stoji utrdba, ki je bila del grajske fortifikacije, zgrajena leta 1620. Na začetku 30. letne vojne so zgradili obzidje. Na vrhu utrdbe sta dva grba – levi od Josepha Adama Schwarzenberga in desni od njegove žene Marije Terezije von Lichtenstein. Kamniti most je  leta 1647 nadomestil lesenega, v sredini 18, stol. sta bila dodana kipa.

  • Grajski stolp: Najstarejši je JZ del. Severni del je že iz renesanse. V 1. nadstropju je koridor, ki gre preko Medvedjega jarka v Minoritski samostan. Stavba nad vhodom na 2. dvorišče je Nova hiša okrajne administracije.
  • Hiša administracije je bila zgrajena leta 1578. Sedež grajske administracije, v kleti so bili zapori, danes je tam knjižnica s 40.000 deli klasične in znanstvene literature. V tej zgradbi je bila ena prvih kmetijskih šol v Bohemiji ustanovljena leta 1800. Danes je tu arhiv z dokumenti od 13. stol. do danes.
  • Kovnica denarja najnovejša zgradba na dvorišču iz leta 1642. V njej je danes arhiv, v 1. nadstropju razstave.
  • Med 2. in 3. dvoriščem je bil še en jarek. V gotiki je bil ta vhod zaprt. Vhod je bil skozi na novo zgrajen stolp, ki je bil s stopniščem in lesenim mostom povezan s palačo. Danes je ta stolp poznan kot Mlekarna, ki je v renesansi služila za izdelavo mlečnih izdelkov za potrebe grajske kuhinje. Lesen most je bil odstranjen v sredini 17. stol.
  • Vodnjak na 2. dvorišču iz leta 1641.
Grajski stolp iz drugega dvorišča

Grajski stolp iz drugega dvorišča

3. Tretje in četrto dvorišče: Imenovan tudi Zgornji grad. Originalni center gotskega gradu, zgrajen na vrhu skale, iz ene strani zaščiten z reko Vltavo, iz druge pa s potokom Polečnico. V notranjosti gradu lahko vidimo razvoj zgradbe od 14. do 19. stol., kako so se menjali lastniki, arhitekturni stili in gradbena moda. Nekaj slikarij je ohranjenih. Prikazujejo planete, Jupiter in Sonce.

4. Peto dvorišče: Pokriti most povezuje 5. dvorišče in vrtove s 4. dvoriščem. Nenavadna in impresivna zgradba, 3 nadstropni pokriti koridor. Originalni srednjeveški dvižni most je bil nadomeščen s tem prehodom. Zgrajen je bil v štirih etapah med leti 1689 in 1765. Najnižje nadstropje gosti grajsko gledališče, povezovalni koridor v najvišjem nadstropju pa omogoča prehod na vrtove.

Prehod iz četrtega na peto dvorišče

Prehod iz četrtega na peto dvorišče

5. Vrt je bil zgrajen v 17. stol. Velik je 150×750 m, obsega približno 10.900 ha površine. Razdeljen na tri dele: prostor za jahanje, spodnji del s fontano in zgornji del 500 m dolg iz baroka. V njem se nahajajo:

  • Šola jahanja
  • Rastlinjak s pomarančami in Hiša ananasov
  • Kaskadni vodnjak iz rokokoja
  • Letno gledališče
  • Ballarie, letna hiša iz 1708
  • Glasbeni paviljon
Grajski vrt

Grajski vrt

SketchUp

Uporaben in za uporabo enostaven 3D programček. Hitro lahko naredite 3D model marsikaterega predmeta. Brezplačna verzija vam sicer, tako kot pro verzija, ne omogoča izvoza projekta v pdf, jpg ali kateri drugi format, lahko se pa malo znajdete in naredite “prt Sc” in ga skopirate v enega od programov za urejanje slik. Rezultat je slika, kot bi bila narejena s fotoaparatom.

Stolcek3

Stolcek4

Stolcek8

Postelja Lina

Mizica

 

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram