Archive for May, 2014

Baltske države in Helsinki – Latvija

Dejstvo, da je Latvija od štirih obiskanih držav najmanj bogata, se opazi takoj ob prestopu meje. Bolj proti severu greš, bolj pozabljaš na tisti prvi vtis, ki ga dobiš, ko vidiš prve vasi v Latviji. Približuješ se namreč Rigi, ki je glavno mesto države in verjetno najbolj kozmopolitansko glavno mesto od vseh treh glavnih mest Baltskih držav.

Valovito in gričevnato pokrajino je izoblikovala celinska poledenitev, ko so jo preoblikovali ledeniki in izpod njih tekoče vode. Kurlandsko višavje na zahodu in Livonsko višavje na vzhodu v velikem loku obdajata nižino okoli Rige in zaliv. Ob obali Baltskega morja se razteza do 40 km širok ravninski pas s peščenimi nasipi in jezeri. Med gričevnato pokrajino z morenami in drugimi ledeniškimi dolinami so rodovitne ravnine. Gosto vodno omrežje ter mnoga majhna in plitva jezera oblikujejo skupaj z močvirji in barji zelo raznolik ekosistem. Neokrnjeno naravo ohranjajo v narodnem parku Gauja in v petih naravnih rezervatih.

Predniki Litvancev so v baltiško regijo prispeli v prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. V 10. stol. so starodavni Balti začeli ustanavljati plemenska območja. Ozemlje Latvije je bilo poseljeno s štirimi velikimi plemenskimi kulturami: Latgalijanci, Kuronijanci, Selonci in Semigalijanci.

V 13. stol. so v Latvijo vdrli nemški križarski vitezi, ki so ustanovili Rigo in vzpostavili nadzor nad Balti in njihovim ozemljem.

V poznem 19. stol. je Latviji politično vladala Rusija, gospodarstvo pa so jo nadzorovali baltski Nemci. Večino prebivalstva Latvije so predstavljali etnični Latvijci, potomci prvotnih baltskih plemen. Latvijci so lastno državo ustanovili leta 1918. Neodvisna Latvija je hitro napredovala. Na podeželju so izvedli agrarno reformo: zemljo nemških baronov so razdelili latvijskim kmetom. V 20. in 30. letih je Evropa potrebovala več masla, mleka in sira, in to je uvažala iz agrarne Latvije. Agrarno reformo so dopolnili s prevzemom industrije in trgovine. To je bil čas, ko je bila Latvija uspešna, po videzu zahodna država. Življenjski standard je postal primerljiv s zahodnoevropskim: približal se je švedskemu in danskemu in presegel finskega.

Latvijščina je dobila status uradnega jezika in latvijska kultura je nasploh doživljala preporod. V obdobju neodvisnosti (1918 – 1939), so Latvijci predstavljali 75% prebivalstva.

Med 2. svetovno vojno je Latvija doživela tri invazije in okupacije: 1940 je Sovjetska zveza okupirala Latvijo in jo priključila SSSR. Med 1941 – 1944 so Latvijo okupirali Nemci. Avgusta 1944 so Sovjeti znova okupirali Latvijo. Kar 120.0000 Latvijcev je bilo deportiranih v sovjetska koncentracijska taborišča v Sibirijo, 140.000 jih je zbežalo na zahod, več 10.000 pa jih je padlo v bojih. Skoraj tretjina litvanskega etničnega prebivalstva je bila ubita, deportirana ali preseljena. Uspešna latvijska družba je bila zdesetkana. Med sovjetsko zasedbo, od leta 1944 do 1991 je bilo v Latvijo naseljenih več sto tisoč Rusov, ki so delež latvijskega etničnega prebivalstva zmanjšali skoraj na 50%.

Riga

Riga je največje in najbolj kozmopolitanko mesto od vseh baltskih prestolnic in je najbolj interesantno in zanimivo mesto v Latviji. Leži na reki Daugava, kakšnih 15 km od izliva reke v morje. Skoraj vse njene znamenitosti so na vzhodnem bregu. Staro mestno jedro se razteza 1 km ob reki in 600 m od reke v notranjost proti V. Proti nebu silijo trije stolpi: stolp cerkve sv. Petra, mogočen stolp katedrale in najpreprostejši zvonik sv. Jakoba. Začetki Rige segajo na začetek 13. stol., ko je škof Albert iz Bremna zgradil prvo nemško utrdbo na Baltiku, kar je bilo nekakšno mostišče za križarske pohode na poganske prebivalce tega področja, z njim pa so prišli tudi nemški trgovci iz Lubecka in Bremna. Skoraj popolnoma okoli starega mesta v širokem pasu potekajo parki iz 19. stol., ob njih teče mestni kanal, in bulevardi, za njimi pa je Nova Riga, začenši z zgradbami zgrajenimi v 19. in začetku 20. stol. in so danes kombinacija nastanitvega in poslovnega življenja. Še bolj proti robu mesta so v glavnem namestitvene četrti iz časa Sovjetske zveze. Parki in kanal so meja med Starim mestom in Novim mestom. Danes je poznana po starem mestnem jedru, secesijskih zgradbah in dobro vzdrževanih parkih.

V letih med 1945 in 1991 je Riga zrasla enormno. Takrat so v predmestjih zgradili velika, siva blokovska naselja z neudobnimi stanovanji. Odkar je samostojna, se je veliko zgrad prenovilo, Riga je postala bolj prijazno mesto in je na dobri poti, da postane eno najatraktivnejših mest v Evropi. Danes ima Riga okoli 800.000 prebivalcev.

Secesijska arhitektura v Rigi je zelo poznana in uživa velik sloves. Z art decojem, ki je ilustriran v Empire state building in Chrysler building, iz 1930-ih ima precej podobnosti, vsaj na prvi pogled. Jugendstil ali secesija je nekoliko starejša, moderna je bila ob koncu 19. in začetku 20. stol. Splošno pravilo je, da vse kar je videti gladko, bleščeče in zaglajeno ter z ravnimi oblikami je verjetno art deco. Vse kar je razkošno, z golimi dekleti, cvetličnimi motivi in zanimivimi grotesknimi podobami in prispodobami je art nouveau. Poleg tega so v nekaterih delih Evrope uporabljali tudi nove materiale: keramiko, železo in steklo.

Več kot tretjina vseh zgradb v Rigi je iz tistega obdobja in te unikatne arhitektune šole. Ko je bil art nouveau na višku svoje popularnosti, je bila Riga na višku svojega razvoja in bogastva. Je tudi posledica slučaja, da so prepovedali graditi dvorce, na zunanji strani mestnega obzidja. V srednjeveških časih so bile vse lesene hiše zunaj obzidja zaradi obrambe mesta porušene. V sredini 19. stol. je ruska oblast končno spoznala, da je mestno obzidje zastarelo. Odprl se je ogromen prazen prostor, ki so ga postopoma zapolnili z novimi zgradbami. Tudi nekaterimi takimi, ki so estetska katastrofa.

Eden najbolj poznanih art nouveau arhitektov je bil Mikhail Eisenstein (1867-1921), oče legendarnega režiserja Sergeja Eisensteinam, ki je dal svetu filme kot je Bojna ladja Potemkin in Ivan Grozni. Njegova najbolj poznana dela stojijo na Albertovi ulici. Za njegova dela so značilne skulpture, barvna opeka, geometrični ornamenti in okna unikatne oblike. Velik pečat je pustil Konstantins Pekšens (1859 – 1928), ki je načrtoval okoli 250 zgradb po celi Rigi, vključno s svojo ikonsko zgradbo na Alberta 12, katero je zgradil za sebe. Danes gosti Muzej secesije v Rigi.

Arhitektura v Rigi se je razvijala od eklekticizma, ki je bil priljubljen v sredini 19. stol. do secesije in kasneje do narodnega romaticizma. Latvijski arhitekti so hoteli vključiti elemente etnične mitologije in folklore v dizajn. Vendar pa art nouveau ni ostal samo na fasadah zgradb, ampak se je presil tudi v notranjost zgrad in v vsakdanje življenje ljudi, pohištvo, hišne pripomočke, modo; preselil se je tudi v grafični design, najpogosteje v oglasne plakate. Če hočete videti, kako je izgledal art nouveau znotraj zgradb, boiščite muzej na Alberti 12, kjer je celotno stanovanje ohranjeno in prikazano v tem stilu. Celo osebje je oblečeno v obleko iz tistega časa. Nasproti je trgovina s spominki v stilu art nouveau.

Riga je začela nastajati na mestu cerkve sv. Janeza. Škof, ko je prišel iz Nemčije s svojimi ljudmi ni bil dobrodošel. Domačine je prosil, če mu odstopijo del zemlje, da si bo lahko zgradil domovanje. Niso mu ga hoteli dati. Zato se je škof domislil ukane. Povabil jih je na zabavo in jih napil. Takrat jih je še enkrat prosil, če mu dajo kos zemlje. Ker so bili vsi pijani so mu ustregli, vendar samo toliko, kolikor meri kravja koža. On se je znašel, narezal kravjo kožo na zelo ozke trakove, jih po dolžini sešil skupaj in si tako odmeril svojo parcelo. Hiša je stala na mestu c. sv. Janeza. Za njim so prišli še vitezi in ker so vitezi opravljali bolj trgovska dela in tista za katera so bili poklicani, se je z njimi sprl. Vitezi so imeli svoje prostore tik zraven škofa. Škof se je preselil izven obzidja na mesto katedrale, katere temelje je postavil on. Katedralski trg je bil včasih bolj pozdan kot je danes, vendar so se mestne oblasti, ker je bilo na trgu premalo prostora in zraka, odločile, da vrsto hiš poderejo. V tlaku se vidi, kako so včasih stale hiše.

V bližini stoji velika rdeča opečnata cerkev sv. Petra z enostavno dekoracijo svetle notranjosti. Prva cerkev je bila tu zgrajena leta 1209, bila je lesena in nenavadno velika za tisto obdobje, zgradili so jo Latvijci , prebivalci Rige. Od te cerkve ni ostalo nič. Obnovljena je bila 1406, obnova se je zavlekla do konca 15. stol. Zvonik je bil postavljen 1491, zrušil se je 1666, povzročil veliko škode in ubil nekaj prebivalcev sosednjih zgradb. Nov je bil zgrajen 1690. Po legendi naj bi graditelj zvonika je obljubil, da bo splezal na zvonik, na petelina in vrgel steklen kozarec na trg. Na kolikor delčkov se bo kozarec razletel, toliko let bo zvonik stal. Ravno v tistem trnutko pod zvonikom pelje voz poln sena. Kozarec pade na voz sena in samo poči. Ko so zgradili naslednjega, je graditelj spet splezal na vrh in vrgel kozarec na trg. Kozarec se je razletel na ogromno delčkov, torej bo stolp stal še kar nekaj časa.

Na Mestnem trgu stoji impozantna Hiša črnoglavcev. Poslopje je zgrajeno iz dveh sosednjih hiš z vmesnim dvoriščem in dansko renesančno fasado iz 1620. Je eno pomembnejših spomenikov v Rigi. Zgrajena je bila 1334, vendar je bila med 2. svetovno vojno uničena. Črnoglavci se prvič omenjajo leta 1413. Bili so skupina neporočenih trgovcev, ki so živeli v Rigi in Talinu. Na začetku so bili svobodna organizacija, vendar so zrasli v pomembno silo. Ime so dobili od svojega črnega zavetnika sv. Mavrica. Prvo nadstropje se je uporabljalo kot trgovine in poslovni prostori, cehovska zbornica pa je zasedla 2. nadstropje, zgornja nadstropja so se uporabljala kot skladišča. Zraven stoji Muzej okupacije. Je črna kvadratna hiša zgrajena 1970, ki je bila včasih muzej posvečen strelcem. Danes je v njem spomenik okupacije, kjer je na ogled stalna zbirka posvečena latvijski okupaciji Sovjetov in Nacistov med 1940-91.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Stari in novi del Rige ločuje širok pas parkov, ki so nastali na mestu nekdanjega obrambnega nasipa. Obrambni hrib se nahaja pred Mestnim kanalom in Spomenikom svobode levo. Na drugi strani parka je spomenik petim ubitim meščanom, ki so jij ubili Sovjeti januarja 1991, ko so poskušali zadušiti vstajniško gibanje za neodvisnost. Med žrtvami sta bila dva kamermana in študent. V parku Esplanade iz 19. stol. stojijo med drugim tudi Pravoslavna katedrala, Umetnostna akademija in Narodni muzej lepe umetnosti. Preden je leta 1812 Napoleon prišel v Rigo, je bilVerdmanes darvs rezidenčno naselje, vendar so ga Rusi porušili z namenom tja postaviti topniško enoto za obrambo mesta. Na severnem robu parka stoji Kabinet vlade, Regionalno sodišče in Ministrstvo za pravosodje. Med Mestnim kanalom in dvema parkoma je vrsta predvsem javnih zgradb in ambasad. Zgradba Latvijske univerze (Ustanovljena 1919, največja univerza v vseh Baltskih državah, 20.000 študentov), nemško veleposlaništvo in Glasbena akademija na desni strani ter univerzitetna knjižnica, visoka šola, zgradba tožilstva in ekonomska šola na levi.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Jurmala

Jurmala v latvijskem jeziku pomeni obala. Jurmala se nahaja v pasu med reko Lielupe in Baltskim morjem. Ta 33 km dolg pas peščene plaže vsako leto privabi več obiskovalcev. Življenje na plažah se konec poletja precej umiri, festivali se umaknejo, vendar pa zdraviliški del Jurmale obratuje preko celega leta. Preko celega leta lahko tudi uživate v pogledu na lesene hiške, hiše, palače in hotele. Velik del so jih po odhodu SZ morali popraviti. Največji razlog za nastanek mesta je peščena plaža. Plaža je poleti polna ljubiteljev morja in raznih festivalov. Jurmalo sestavlja 14 predelov, od katerih so najbolj poznani Lielupe pri izlivu reke Lielupe v morje, Dzintari in Majori. Lielupe ima nekaj zelo lepih primerkov lesenih hiš. Dzintari je poimenovan po jantarju, še vedno se kakšen najde na plaži, tam stoji muzej o jantarju.

Značilnost mesta so lesene hiše z lesenimi poudarki in detajli, hiše v stilu podeželjskih koč in počitniški centri. Razvoj mesta Jurmala je potekal vzporedno z ravojem turizma, ko so domači in tuji turisti prihajali na oddih in zdravljenje. Lesene hiše in ulice obkrožene z borovimi drevesi imajo še vedno starinski izgled. Te hiše so edinstvena kulturna zapuščina. Najboljši za ogled bogatih hiš je Dzintari. Seznam arhitekturnih spomenikov vključuje 414 zgradb, medtem ko ima več kot 4000 hiš status zgodovinske zgradbe.

Za čas Sovjetske zveze je bila Jurmala priljubljena tudi med komunističnimi uradniki. Zahajali so v hišo Emilija Benjamin in druge okoliške nastanitvene objekte, tudi zdravilišča. Višji komunistični uradniki so počitnice dobivali kot nagrado za svoje delo. Za čas Sovjeteke zveze so zgradili precej hotelskih objektov, večinoma so zgrajeni iz betona, vendar se je Jurmala na srečo izognila sovjetski urbanizaciji mesta belimi monolitnimi hoteli kot sta Jalta na Črnem morju in obala Ukrajine.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Emilija Benjamin se je zavedala svojega statusa najbolj uspešne in najpremožnejše osebe v Latviji. V 1930-ih je imela v lasti zelo uspešno založniško podjetje in nepremičninski holding. Imela je nekaj stanovanj in trgovskih zgradb v Rigi; tovarno v Kekavi (južni del Rige); za osebno uporabo luksuzno stanovanje v centru Rige, ki se je imenovalo po njegovih prvotnih lastnikih hiša Pfab; podeželjsko posestvo Waldeck in počitniško hišo na obali v Jurmali. Počitniška hiša v Jurmali je bila tipična lesena hiša iz konca 19. stol. V sredini 1930-ih se je Emilija odločila za izgradnjo nove počitniške hiše. Na parceli, sosednji od njene tedanje, je zgradila najbolj luksuzno hišo ve celi Latviji. Načrte za hišo je narisal nemški arhitekt Lange. 1938 se je gradnja začela in zaključila kakšno leto kasneje.

Hiša je pomembna prevsem zato, ker se je v njej pisala zgodovina Evrope 20. stol. Hišo na Juras 13 je v 1950-ih predsednik vlade Nikita Krushchev razglasil za državni spomenik in jo začel uporabljati kot predsedniško rezidenco in hišo za goste sovjetske vlade. Po padcu Berlinskega  zidu se je vanjo naselil Baltski svet. Tukaj se je Boris Jelcin v imenu Rusije odločil za priznanje neodvisnosti Baltskih držav. Srečali so se Gorbunovs (predsednik Latvije), Landsbergis (predsednik Litve), Rüütel (predsednik Estonije) in Jelcin. Jelcin je v imenu Ruske federacije dal zeleno luč za odcepitev treh Baltskih držav in obnovo neodvisnosti. Dogovorili so se tudi za nemoten umik OMON enot (posebna sovjetska milica), katera je bila odgovorna za nasilje januarja in avgusta 1991. Tukaj so se leta 1992, na pobudo predsednika ZDA Georga Busha st., švedski predsednik vlade in voditelji Baltskih držav dogovorili za resolucijo, ki bi jo predstavili Borisu Jelcinu na Vrhu v Helsinkih. Govorila je o umiku vseh ruskih vojakov iz Baltskih držav do leta 1994, v katero je Jelcin privolil.

Do leta 1995 je bila hiša last latvijske vlade, od takrat pa dedičev Emilije Benjamin, nečaka Petra Aicherja in posvojenega sina Georga Benjamina. Danes je hiša v lasti družine Aicher (Petra in njegovih 3 sester).

Poznani gosti hiše so bili:

  • Nikita Khrushcev – generalni sekretar KP SZ
  • Josip Broz Tito – generalni sekretar KP Jugoslavije
  • Erich Honecker – generalni sekretar DDR
  • Mikhail Gorbachov – predsednik vlade SZ
  • Dr. Karl-Horst Hahn – predsednik podjetja Volkswagen AG
  • Boris Jelcin – predsednik Ruske federacije
  • Richard Nixon – predsednik ZDA

 Trije gradovi

Mesto Sigulda zaznamujejo reka Gauja in trije srednjeveški gradovi: Sigulda, Turaida in Krimulda.

Livonski grad Sigulda je bil zgrajen leta 1207 kot utrdba. Zgrajen je bil nad reko, zato je naravno zavarovan, samo na južni strani so morali zgraditi obrambni jarek. v začetku je bila samo obrambni stolp, kasneje so postopno dograjevali objekte. Grad sestavljajo notranje zgradbe z vključeno osrednjo zgradbo, notranji predgrad in zunanji del na južnem delu. Časovno lahko gradnjo na več delov. Začetek gradnje je bil v 13. stol. Prva zgradba je bila kvadratne oblike, zgrajena iz blokov dolomita, stene so bile 3 m debele. Pod to zgradbo je bila klet velika 9,5×10 m s podpornim stebrom na sredini, ki podpira oboke. Del te zgradbe je bil vdelan v južno steno centralne zgradbe. Naslednja faza se je zgodila ob koncu 13. in preko celotnega 14. stol. Takrat so zgradili osrednji kompleks ali castellum in notranje dvorišče, ki je bilo obkroženo s trmi zgradbami. Trinadstropna zgradba na JZ se je ohranila do danes. Kapela je bila locirana na J strani drugega nadstropja. Tretje nadstropje so uporabljali kot skladišče orožja. Osrednji kompleks je bil obkrožen s pred-gradom. Imel je obliko nepravilnega štirikotnika velikosti 80×100 m. Stolpiso bili zgrajeni na J in SV strani pred-gradu. Zunanji del gradu je bil zgrajen v 17. stol. Nižje je bil zgrajen še en zid, ki je varoval notranji pred-grad. Pri glavnem vhodu je bil dvižni most in na strani gradu obrambni stolp. Na začetku 19. stol. so spet posvečali nekaj pozornosti gradu, vendar so se namesto obnove odločili da slediji takratnim trendom in ga enostavno pustijo kot romantične razvaline. Kot zaščiten objekt je doživel nekaj prenova, obnovljen vhodni stolp in še nekaj pomembnih delov.

Geografsko je Gauja, zaradi obstoječih vodnjih poti in cest, ki so bile takrat že zgrajene, igrala pomembno vlogo med križarskimi pohodi. Dolina je bila tudi etnično raznolika, vsaka etnična skupina si je lastila del ozemlja. V 13. stol. je bilo ustanovljenih veliko novih teritorijev, predvsem na račun vojn in bitk. Srednjeveški grad je zgradila Livonska bratovščina, ki so bili kasneje vključeni v Teutonski red. Livonska bratovščina, ki je bila uradno znana kot Kristusova milica Livonije, je bila vojaški red, ki so ga sestavljali nemški menihi bojevniki. Poznani so bili po simbolu na njihovem belem pregrinjalu: rdeči meč in križ. Red je bil ustanovljen leta 1202 in je bil prvi cerkveni vojaški red izven sredozemske regije. Zgodovinski dokumenti pravijo, da sta bila ustanovitelja škof Albert in cistercijanski menih Teoderih. Misija reda je bila, da ostanejo v Livoniji in jo zaščitijo ter zavzamejo nova področja. Pri delitvi ozemlja med škofom Albertom in njimi, je red dobil ozemlje na levem bregu Gauje. Grad je bil izhodiščna točka za bojne pohode proti Livom. Iz gradu so tudi nadzorovali vodno pot po reki Gauji. Branili so svoje ozemlje pred morebitnimi napadi iz sosednjega škofovega gradu na Turaidi. Leta 1237 je ozemlje Livonske bratovščine postalo last Nemškega reda, kateri so nadaljevali z osvajanjem vse do leta 1290. Livonski predstojnik je živel na srednjeveškem gradu Cesis, ki je bil v tistem obdobju drugi najpomembnejši v Latviji, takoj za Rigo.

Grad Krimulda je bil grad kapitla iz Rige, zgrajen okoli leta 1255 in je bil najmanjši od treh gradov v dolini Gauje. Grad po požaru leta 1601 ni bil obnovljen. V 13. stol. je levemu bregu Gauje gospodoval Red bratovščine meča, kasneje poznani kot Livonski red, medtom ko je desnemu bregu gospodoval nadškof iz Rige. Krimulda je bila v lasti Visokega koncilija iz Rige, kateri je bil skupina 12 visokih duhovnikov, ki so svetovali nadškofu. Grad je bil zgrajen na takšni točki, da je bil naravno zavarovan in ga je bilo praktično nemogoče osvojiti. Na eni strani so bila strma pobočja nad Gaujo, iz dveh strani z reko Vikmeste in njenimi prav tako strmimi bregovi, iz zadnje strani pa z umetno narejenim kanalom z dvižnim mosto, ki je peljal v grad. Reka Vikmeste je bila meja med ozemljema Krimulde in Turaide.

V Turaidi stoji najbolj obiskan muzej v Latviji, kjer se lahko seznanite z razstavami o arheologiji, kulturi in umetnostni zgodovini. Livi, domorodno ljudstvo regije, je imenovalo ta kraj Vrt boga. Zajema 42 ha ozemlja z bogato arheološko, arhitekturno, zgodovinsko in umetnostno zapuščino, ki govori zgodbo o tisoč let dolgi zgodovini. Zbirka v muzeju prikazuje življenje ljudi in dogodke skozi zgidovino ter tradicijo in obrt. Grad Turaida je glavna znemeitost. Masivno stolp iz rdeče opeke lahko opazimo že od daleč. Originalno je bil grad lesen. Pripadal je vodji Livov Kaupu. Med različnimi bitkami je bil požgan.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Nov grad je bil zgrajen leta 1214 na zahtevo škofa Alberta. Novi grad se je imenoval Frederland (Dežela miru). Grad in njegove fortifikacije so izboljševali in dograjevali skozi stoletja. Iznajdba strelnega orožja je povzročila končanje strateške vrednosti gradu. Po požaru leta 1776 grad ni bil obnovljen. Leta 1976 so se na gradu začela velika raziskovalna in restavratorska dela.

Baltske države in Helsinki – Litva

Baltske dežele so nam precej nepoznane dežele pa tudi obiskujemo jih prav poredko. Vendar pa so te dežele vse prej kot nezanimive. Vse so si zelo podobne in obenem toliko različne, da pri vožnji skozi države ne začutimo monotonije. Relief je precej podoben. Tega, da je proti severu relief bolj razgiban, da je pokrajina golj gozdnata ali manj naseljena skoraj ne opazimo. Vsa tri glavna mesta imajo lepo ohranjena in urejena stara mestna jedra. In prav ta stara mestna jedra in še nekatera druga mesta, ki so razpršena po državah so tista, ki privabijo največ obiskovalcev.

Trakai

Grad in mesto Trakai v litvanski zgodovini zasedata posebno mesto. Mesto je eno starejših v državi in datira v 12. stoletje. Verjetno je bilo glavno mesto države za čas velikega kneza Gediminasa. Ko je Vilnius pridobival na pomembnosti, je Trakai izgubljal. Uničili so ga Kozaki na vojnem pohodu Rusov leta 1655. Trakai je poznan po malih in slikovitih lesenih hišah, ki ležijo ob jezeru nasproti gradu ter gradu samem, ki leži na enem od 21 otočkov na jezeru Galve. V obnovljenem gradu je urejen muzej, ki skozi izkopane predmete in slike prikazuje zgodovino gradu in mesta.

Grad Trakai

Grad Trakai

Vilnius

Vilnius je največje mesto v Litvi in njeno glavno mesto. Litva je nacionalno veliko bolj homogena kot ostali dve Baltski državi, vendar to ne velja za Vilnius. V mestu živijo Litvanci, ki so v večini, pa tudi številčne manjšine Poljakov, Židov in Rusov. Središče mesta je zaščiteno in je na UNESCO-vem seznamu kulturne in naravne dediščine. Židovska četrt ni več tisto, kar je bila nekoč. Staro mesto je bolj ali manj nedotaknjeno. Mesto ima velik nabor baročnih stavb, ki so se razvile skozi skoraj dve stoletji. Ko je Litva leta 1991 postala neodvisna, je Vilnius ponovno postal glavno mesto države.

Razgled iz Gediminasovega hriba na mesto

Razgled iz Gediminasovega hriba na stari del mesta

Mesto je locirano na skrajnem jugo-vzhodu države. Ima 580.000 prebivalcev, ki so razpršeni po predmestju. Mesto sestavljata dva dela: Staro mesto, ki je glede na standarde tistega časa zelo veliko in leži na sotočju rek Vilnius in Neris. Danes se na severu stika z Novim mestom, ki so ga začeli graditi v 19. stol.

Glede na legendo, je mesto leta 1323 ustanovil veliki knez Gediminas, prednik dinastije, ki je več kot 250 let vladala združeni Litvi in Poljski. Zgodba pravi, da se je Gediminas po lovu odločil postaviti tabor tam, kjer Vilnius priteče v Neris in se ne vrniti v grad Trakai. Ko je zaspal, je imel čudne sanje o velikem železnem volku na hribu nad njim, kateri je divje tulil skupaj s še 100 volkovi. Poganski duhovnik je te sanje razumel kot sporočilo bogov, da naj Gediminas na mestu, kjer je videl volkove zgradi mesto. To mesto naj bi tako zraslo, da bi njegovo ime tuljenje volkov poneslo okoli celotnega sveta.

Kasneje je na tam res zrastel grad in pod njim mesto. Od obširnega kompleksa gradu se je do danes ohranil Zgornji grad na Gediminasovem hribu in del spodnjega gradu, ki je bil v 16. stoletju preurejen v palačo za Sigmunda st. in postal rezidenca Litovskih knezov. Pod Zgornjim gradom se nahajata Stari in Novi Arsenal, ki danes gostita Narodni muzej Litve, Arheološko zbirko in Muzej uporabnih umetnosti.

Notranji del gradu

Zgornji grad

Katedrala stoji na mestu bivšega poganskega verskega centra, ki je originalno ležal znotraj fortifikacij Spodnjega gradu. Po navideznem pokristjanjenju kralja Mindaugasa okoli 1251 so na tem mestu zgradili prvo cerkev. Ko se je ljudstvo vrnilo k poganski veri  je bil poganski tempelj postavljen v prvotno stanje, toda bil je odstranjen, ko je Litva 1387 sprejela krščansko vero in se združila s Poljsko. Pod Vytautasom velikim je bila zgrajena velika gotska opečnata cerkev, ki je kraljevala stoletja. Med 1783 in 1801 je bila skoraj popolnoma preurejena in obnovljena.

Najpomembnejši del stare katedrale je kapela sv. Casimirja z njegovim sarkofagom. Sv. Casimir je bil pravnuk Barbare Celjske. Na sliki, ki se nahaja v kapeli sv. Casimira, je sv Casimir upodobljen s tremi rokami. V dveh drži rožo. Po legendi naj bi se slikar, ki je naslikal sliko med delom premislil in roko narisal v drugi poziciji. Staro je hotel prekriti, kar je naredil večkrat, vendar se je skozi barvo znova in znova pokazala roka. Slikar je mislil, da je to čudež in na koncu pustil sliko s tremi rokami.

Katedrala sv. Stanislava in Ladislava

Katedrala sv. Stanislava in Ladislava

Prostrani trg pred katedralo je Katedralski trg.  Od leta 1996 tam stojispomenik velikemi knezu Gediminasu. Boljšega prostora ne bi mogli najti, kajti stoji v bližini, kjer je sanjal o svojih volkovih. Prikazan je z mečem v svoji levi roki, kar nakazje, da je preferiral diplomacijo pred vojno, čeprav se je v resnici za dosego svojih ciljev posluževal obeh.

Glavna točka trga pa je stolp, kombinacija zvonika in ure. Okrogli stolp je bil zgrajen v 14. stoletju in je bil del fortifikacije Spodnjega gradu ter je edini del Spodnjega gradu, ki je ostal do danes. V 1520-ih je postal del katedrale, v 17. stoletju je bil dodan urni mehanizem, ki se je ohranil do danes.

Predsedniška palača je bila v 14. stoletju zgrajena kot Škofovska palača. Za čas ruske vladavine je bila preurejena za namen bivanja ruskih guvernerjev in generalov. Takoj po osamosvojitvi pa francoska ambasada. Leta 1997 so jo ponovno obnovili in preuredili v predsedniško palačo. Nasproti palače se nahaja zgradba univerze. Zgradba je daleč največja in najbolj prominentna v Starem mestu. Pomembno vlogo v mestu igra že od 1570, čeprav je imela velikokrat težave, predvsem z Rusi ozirom Sovjeti, ki so vplivali na njen program, med leti 1832 in 1919 je bila celo zaprta, za časa Sovjetske zveze pa močno nadzorovana, program pa je bil prirejen leninistični dogmi. 17 zgradb se razteza okoli 17 dvorišč, zgrajena je bila v različnih obdobjih z veliko mero estetike. Univerza vključuje več zgradb oziroma inštitucij: univerzitetno knjižnico, astronomski observatorij, knjigarno, Center za litvanske študije, jezikoslovni oddelek, cerkev sv. Janeza, univerzitetni muzej znanosti in stolp.

Na vzhodnem delu Gediminasovega hriba ob Sereikiškes parku stojiBernardinska cerkev sv. Frančiška in Bernardina zgrajena v 16. stoletju na mestu pogorele cerkve. Bernardinci so V Vilnius prišli leta 1469. Za tisto obdobje je bila nenormalno velika. Je dvoranska cerkev in ima nekaj detajlev pozne gotike. Danes za cerkev skrbijo Frančiškani. Cerkev sv. Aneje manjša in lepše ohranjena. Sprednja fasada je brez dvoma najmogočnejša v Litvi. Nič manj kot 33 različnih oblik opeke je vgrajenih v to gotsko fasado. Na pogled je simetrična, dvakrat višja kot je široka. Ljudje nikoli niso izvedeli za njeno točno funkcijo, niti kdo jo je zgradil in niti kdaj. Napoleon, ko je bil na svojem pohodu skozi Litvo, je rekel, da če cerkev ne bi bila tako velika, bi jo na dlani odnesel v Francijo.

Poleg stavb, je kot posebnost Vilne treba omeniti tudi Republiko Užupis, predel mesta, ki je star približno štiristo let, nastal je v 16. stoletju. Bil je prvi del Vilne, ki je zrastel zunaj mestnega obzidja. Nekdaj je bil Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje postal najrevnejši predel mesta pa tudi dom umetnikov. Danes Užupis velja za najprestižnejšo četrt, vendar ostaja center nekonvencionalnih idej. Ne samo, da imajo svoje prometne znake, imajo tudi svojo ustavo, predsednika, ministre in ambasadorja v Moskvi ter svoje praznike. Najbolj priljubljen je 1. april, dan neodvisnosti. Na ta dan lahko od straže na meji v potni list dobite republiške žige. Leta 1997 so umetniki razglasili neodvisnost in ustanovili samostojno državo. V njihovi ustavi piše med drugim tudi: ljudje imajo pravico umreti, vendar to ni dolžnost; ljudje imajo pravico biti nepomembni in nepoznani; pes ima pravico biti pes; ljudje imajo pravico biti narobe razumljeni; človek ima pravico živeti ob reki (Vilnia) in reka ima previco teči ob človeku; človek ima pravico skrbeti za psa dokler eden od njiju ne umre itd.

Obala Baltskega morja je poznana po jantarju, ki ga naplavlja morje. Jantar je že stoletja pomembna naravna dobrina za vse tri Baltske države in tudi ruski Kalingrad. Jantar je fosilizirana smola, ki se je tisočletja izločala iz borovih dreves Pinus Succinifera. Najden jantar ima različne oblike, od oblike kapljic medu, do velikosti jajc ali glave. Najbolj vreden jantar je tisti, v katerem je kakšen komar ali druga žuželka. Najbolj vreden je kos jantarja, v katerem je kuščar. Le-tega lahko vidimo v galeriji Gintaro.

Jantar v galeriji Gintaro

Jantar v galeriji Gintaro

Mestna hiša se prvič omenja 1432. Danes se uporablja za reprezentativne, protakolarne namene, predvsem med obiskom tujih predstavnikov in vladarjev. V njej so bili George W. Bush in kraljica Elizabeta II.

Mestni trg se nahaja na koncu Ulice Pilies. Ulica se šteje za najstarejšo v mestu. Včasih je bila to glavna cesta, ki je povezovala grad kot glavno mesto države z južnimi deželami (poljska in Rusija) in se je kasneje (omanja se leta 1530), z rastjo mesta, spremenila v glavno ulico v mestu. Ob ulici so si plemiči in bogati meščani zgradili svoje rezidence. Univerza v Vilniusu je zasedla celotno četrt ob ulici in v ulici so živeli profesorji.

Mestni trg je tradicionalni prostor za dogodke in tržnice v Vilni. Največji semenj, ki se odvija na trgu je Kaziukasov sejem, glavno božično drevo stoji na tem trgu, različni koncerti, državna praznovanja in prireditve ob obiskih pomembnih državnikov se odvijajo na trgu preko celega leta. Do začetka 20. stol. je bil trg obkrožen s trgovinicami. Z razvojem mesta, se je število trgovcev in trgovin povečevalo. Večina od njih je prodajala sol, železo in meso. Teh trgovin zaradi strogih predpisov ni bilo možno prodajati, donirati ali kakor koli drugače prenašati lastništvo. Tudi trgovanje na trgu je bilo močno regulirano. Židi so imeli prepoved prodajati meso, niso smeli postavljati mesnic niti na trgu, niti v ulici Vokiečiu. Bilo je t udi prepovedano kupiti izdelke na ulici in jih kasneje prodati v trgovini za višjo ceno, še posebej, če je bilo takrat pomanjkanje kakega od izdelkov. Vse kršitve so se kaznovale z denarn kaznijo, zaporom in zaplenitvijo obrti. Zaplenjeno so podarili raznim beguncem in bolnišnicam.

Vrata Zore so bila včasih del mestne fortifikacije, ena od 9 vrat v mesto in edina, ki so se ohranila. Kapelo nad vhodnim obokom so zgradili leta 1671, posvečena je bila devici Mariji. Videti jo je mogoče skozi odprto okno. mašo v kapeli lahko spremljamo vsak dan, lahku tudi iz ulice. Zgornji del ulice je bil mišljen kot cerkev na prostem. Domačini verjamejo, da je Marija zaslužna za nekaj čudežev, ki so se zgodili.

Kaunas

Kaunas je drugo največje mestno v Litvi in tretje največje v Baltskih državah. Ima okoli 450.000 prebivalcev. Leta 1920 je postal glavno mesto Litve in to ostal naslednjih 20 let. V mestu so muzeji in glaerije državne pomembnosti.

Staro mesto ni tako obsežno kot tisto v Vilni, vendar se vseeno lahko pohvali z izjemno arhitekturo in nekaterimi izjemnimi zgradbami zgrajenimi iz rdeče opeke in kremastimi fasadami cerkva, ki so zbrane okoli glavnega trga. Vzhodno od trga teče nakupovalna ulica Laisves. V tej ulici je polno restavracij, kavarn in trgovin. Novo mesto zaznamujejo zgradbe, zgrajene v modernističnem in Art deco stilu. S tem so hoteli narediti Kaunas pomembnega in vrednega svoje vloge v državi, biti glavno mesto države.

Kaunas je predstavljal eno od litovskih utrdb, ki so branile južno mejo pred rednimi vpadi teutonskih vitezov. Po bitki pri Žalgirisu, so se vitezi umaknili in mesto se je začelo širiti in bogateti na osnovi trgovine. Zraslo je ob reki Nemunas, kar je mesto povezalo z mrežo pomembnih trgovskih poti. Kaunas je postal tudi pomembno katoliško središče. V seminariju so izučili mnogo narodnih duhovnih vodij. Po prvi svetovni vojni, ko je Kaunas postal glavno mesto Litve, se je spremenil v veliko gradbišče in je postal izložba moderne arhitekture. V začetku drugr svetovne vojne je Kaunas zgubil svojo politično pomembnost, vendar za čas Sovjetske zveze ostal mesto, kjer se je govorilo litvansko. V tem mestu se je leta 1972 zažgal študent Romas Kalanta, ko je protestiral proti nadvladi Sovjetske zveze.

V centru mesta je Mestni trg, ki ga obkrožajo pastelno pobarvane hiše bogatih trgovcev iz 15. in 16. stoletja Na trgu dominira Mestna hiša s 53 m visokim stolpm. Zgradba datira v 16. stoletje vendar ima baročno podobo. V svoji zgodovini je bila uporabljena kot pravoslavna cerkev, gasilski dom, skladišče streliva, zabavišče, gledališče, oddelek univerze, trgovsko združenje, magistrat podzemni zapor in sedež župana. Danes je v njej poročna dvorana in Muzej keramike, kjer si lahko ogledate dela nekaterih modernih umetnikov. Na severni strani trga je Muzej farmacije, kjer si lahko ogledate rekonstrukcijo lekarne iz 19. stol. V njej hranijo prašek proti epilepsiji iz glav mrličev, tinkturo »venerinih las« za povečanje očarljivosti in Erektosan, zeliščni pripravek za izboljšanje moške vitalnosti.

Na zahodni strani trga, za Mestno hišo se nahaja cerkev sv. trojice iz začetka 17. stoletja, zgrajena v kombinaciji renesančne in gotske arhitekture. Za cerkvijo leži skupina kremasto pobarvanih zgradb, ki pripadajo bernardinskemu seminariju, tradicionalno najbolj pomembnemu katoliškemu učilišču v Litvi in glavni center intelektualnega upora proti carizmu v letih pred prvo svetovno vojno. Na trgu stoji kip v spomin enemu od najbolj pomembnih rektorjev Jonasu Mačiulisu Maironisu (1862-1932), entuziastični patron litvanske kulture, ki je tudi napisal lirično pesnitev Glasovi pomladi, v kateri opeva svojo domovino. So eni največkrat prebranih verzov v Litvi. Za njegovim spomenikom je hiša, v kateri je Maironis živel, ko je bil rektor. V hiši je danes Muzej literature. V pritličju je prikazan kronološki razvoj litvanske literature. V zgornjem nadstropju je odlično ohranjeno stanovanje z lepo ohranjenim pohištvom. Južno od Maironisove hiše stoji še Muzej športa, ki prikazuje popolnoma drugačno stran narodne kulture in zgodovine. Fotografije košarkarskih ekip in zlatih olimpijcev, metalec diska Romas Ubartas (Barcelona 1992) in Virgilius Alekna (Sydney 2000 in Atene 2004). Hranijo tudi različne spominke, ki so jih dobili litvanski športniki na mednarodnih tekmovanjih.

V nasprotnem vogalu trga stoji katedrala sv. Petra in Pavla iz rdeče opeke. Datira v čas vladanja Vytautasa velikega (15. stoletje), do danes je bila večkrat obnovljena. Skupno je v cerkvi, skupaj z glavnim, ki ga krasi kip, 9 oltarjev. Katedrala je zadnji dom dveh pomembnih litvancev: pesnika in rektorja semenišča Maironisa in škofa Motiejusa Valančiusa (1801-1875), ki je med caristično prohibicijo tiskanja knjig v litvanskem jeziku le-te tiskal v tujini in jih ilegalno distribuiral po Litvi. Njegov spomenik stoji na Mestnem trgu pred semeniščem. Na zunanji steni je Maironisov nagrobni kamen.  Nekaj stoletij pred izgradnjo katedrale, je bil zgrajen grad. Malo je znanega o tem, kaj je stalo na tem mestu pred izgradnjo kamnitega gradu. Prvi kamniti grad je bil zgrajen v 13. stoletju. Teutonski vitezi so ga na svojem križarskem pohodu leta 1362 poškodovali. Kmalu po obnovi so Teutonski vitezi izgubili svojo zadnjo bitko z združenimi poljsko-litvanskimi silami pri Žalgirisu in grad je začel počasi propadati. Nekatere zgradbe so bile v 18. stoletju uporabljene kot zapor. Obnovljenih je samo nekaj delov obzidja in stolp.

Grad Kaunas

Grad Kaunas

Zraven je impresivna gotska cerkev sv. Jurija iz 15. stoletja. Cerkev je bila zgrajena za bernardinske menihe. Cerkev je dvakrat uničil požar, nakar je bila notranjost obnovljena v baročnem stilu. Cerkev so poškodovali tudi Rusi v 17. stoletju in leta 1812 napoleonova vojska, ki so jo uporabili kot skladišče.

Od trga proti reki je hiša Perkunas, hiša iz rdeče opeke s hišnim čelom iz začetka 16. stoletja. Bila naj bi kjer so se trgovci Hanseatske lige sestajali na srečanjih  ali mogoče tudi jezuitska kapela, zgrajena na posvečenem mestu Perkunasa, poganskega boga groma (njegov kip so našli tu v 19. stoletju). Za čas Sovjetske zveze je bila uporabljena kot skladišče, danes je zopet last jezuitov. Nižje ob reki stoji Vytautusova cerkev. Zgradil jo je Vytyutas veliki, potem ko so se leta 1413 v Svetem rimskem imperiju odločili, da ozemlje na desnem bregu Nemunasa pripada (na veliko jezo Teutonskih vitezov) Veliki vojvodini Litvi. V času svojega obstoja je služila raznim funkcijam kot so skladišče orožja ali regovina krompirja in tudi, kot mnogo litvanskih cerkva, pravoslavno svetišče. Leata 1930 so v steno vgradili medaljon, ki spominja na 500 obletnico smrti Vytautasa.

Preden se začne Laisves aleja je sredi parka bivša predsedniška palača, ki je služila svojemu namenu v obdobju, ko je bil Kaunas glavno mesto Latvije. Danes je v njem muzej o štirih medvojnih predsednikih: Antanas Smetona (prvi predsednik 1919-20, 1926-40), Jonas Staugaitis (1926), Aleksandras Stulginskis (drugi predsednik 1920-26) in Antanas Merkys (1940). Skupaj je bilo v medvojnem času 7 predsednikov. Smetona je bil na predsedniškem stolu najdlje in tudi njegova zbirka v muzeju je največja. Najbolj spoštovana relikvija v muzeju je košarkarska nagrada za zmago na evropskem prvenstvu iz leta 1939. Nasproti palače je cerkev sv. Gertrude. Cerkev iz rdeče opeke je bila zgrajena v 14. stoletju. Laisves aleja je 1,6 km dolga ulica, kjer se nahajo hoteli, restavracije, muzeji, kavarne in druge za državo pomembne inštitucije. Do leta 2000 je bilo na tej ulici prepovedano kaditi, vendar so mestne oblasti popustile interesom ljudi. Na začetku Laisves aleje je Zoološki muzej. Za muzejem je Sinagoga, ki je ostala edino židovsko svtišče v mestu. Zraven je glavna pošta. Nasproti je mestni vrt, v katerem je Glasbeno gledališče, Lutkovno gledališče, stari stolp inostanki mestnega obzidja. Na mestnem vrtu je 14.5.1972 študent Romas Kalanta naredil samomor z zažigom v protest proti sovjetski prevladi. Dejanje je sprožilo obsežne proti-sovjetske demonstracije, rezultat je bil 500 zaprtih ljudi. V spomin na Kalantovo dejanje je v parku postavljen spomenik »Področje žrtvovanja«. Nasproti mestnega vrta je na trguspomenik Vytautasu velikemu, velikemu vojvodi iz 15. stoletja, ki je prestavil meje Litve vse do Črnega morja. Za spomenikom se nahajaFilharmonična dvorana, kjer je zasedal litvanski parlament (Seimas) med 1919 in 1926.

Če pri vodnjaku zavijemo levo, pridemo do Trga enotnosti in Vojaškega muzeja. Spomenik na trgu predstavlja Svobodo, ki gleda proti večnemu ognju. Muzej je siva, oglata medvojna zgradba dokončana 1937. Meči, ježevke in modeli utrjenih trdnjav prikazujejo vojaško moč srednjeveške Litve, medtem ko je boj za neodvisnost med leti 1918 in 1929 prikazan z zbirko uniform in orožja. Muzej služi tudi kot mesto spomina na litvanska pilota Dariusa in Girenasa, katera sta umrla v letalski nesreči na čezoceanskem letu. Prikazane so slike iz njune zadnje večerje v New Yorku, raztrgane in krvave obleke in letalo Lituanica, ki izgleda bolj kot inštalacija moderne umetnosti. Darius in Girenasa sta litvanska pilota, ki sta se v zgodnjih letih preselila v ZDA in se kot pilota borila v WW1. Darius je hotel brez postanka leteti iz New Yorka do Kaunasa. S pomočjo denarja litvanske skupnosti v New Yorku sta kupila rabljeno letalo in ga poimenovala Lituanica. Vzletela sta 15.7.1933 in samo po dveh dneh strmoglavila v vzhodnem pruskem gozdu. Vzrok nesreče je neznan. Ljudje so jih z dobrodošlico čakali na letališču v Kaunasu. Ko jo prišla novica do njih, se je žalovanje hitro razširilo po celotni državi. Postala neke vrste mučenika. Del iste zgradbe je tudi Umetnostni muzej M.K. Čiurlionisa. Razstavljena so dela največjega litvanskega umetnika. Bil je slikar in skladatelj. Za muzejem M.K. Čiurlionisa je Hudičev muzej. Razstavljena so različna dela (2000 kosov) litvanske umetnosti, zgodovine in etnografski predmeti, ki so kakor koli povezani s hudičem ali njemu podobni. Vse so povezane s hudičem, podarili so jih različni umetniki iz celotnega sveta. Hitler in Stalin, uprizorjena kot hudiča plešeta na Litvi, izdelani iz lobanj. Na vzhodnem delu aleje je cerkev sv. Mihaela nadangela. Originalno je bila pravoslavna cerkev, ki jo je v 1880-ih zgradil caristični garnizon. Neo-baročna cerkev je tudi kasneje ohranila povezavo z vojsko. Med prvo svetovno vojno je bila protestantska cerkev nemške vojske, ki je po vojni postala katoliška cerkev litvanske vojske. Revno okrašena notranjost je posledica dejstva, da je bila cerkev za čas Sovjetske zveze umetnostna galerija.

Hrib križev

Hrib križev je majhen hrib, posejan s tisoči križev: majhnih in velikih, dragih in cenenih, lesenih ali železnih. Večji križi so okrašeni z desetinami manjših križev, na majhne križe je privezana vrvica, s katero so obešeni na velike križe. Nekateri so čisto enostavni, drugi pa so prave umetniške stvaritve. Nekateri so spominski, na njih so slike ali razni napisi, na nekaterih so samo kakšna verska sporočila.

Hrib križev

Hrib križev

O tem, kako se je na tem hribu nabralo toliko križev, kroži veliko legend. Nekateri trdijo, da so jih postavile užaloščene družine in hrabri vojaki v treh dneh in treh nočeh v veliki bitki. Drugi povejo, da se je vse začelo, ko je raztresen oče v velikem boju z boleznijo svoje hčere postavil križ na vrhu. Pogani govorijo o svetem požaru, ki je bil začet tukaj in ki so ga vzdrževale nebeške device.

Originalno je bila tu fortifikacija, 8 do 10 m visok hrib je bil grad, ki so ga Livonci omenjali v 1348. Kmalu zatem so ga uničili križarji. Očitno je bilo tukaj že za časa poganstva neke vrste sveto mesto, ki so ga pogani častili, ali pa je bilo sveto mesto litvanskih zgodnjih krščanov. Križe so začeli postavljati na tem mestu v 14. stoletju, potem pa šele v proti-ruskem uporu letih 1831 in 1863-64 v spomin na umrle ali deportirane v Sibirijo. Tako je postal hrib simbol trpljenja, upanja in neustavljive volje Litvancev. Fotografije kažejo, da je bilo ob koncu 19. stoletja tam 130 križev.

Za časa Sovjetov, so bili križi simbol ne samo krščanstva, ampak tudi litvanskega nacionalizma. Razlog za postavitev križa na hrib, je bila aretacija KGB-ja. V 1950-ih so se ljudje tukaj zbrali in postavili križ vsem tistim, ki jih je Stalin poslal v Sibirijo.

Hrib je bil zbuldožiran vsaj trikrat. Leta 1961 je Rdeča armada uničila križe, zprla cesto in pešpoti, ki so vodile na hrib. Leseni križi so bili zažgani, kovinski pa pretaljeni. To je bil razlog, da so tu postavili še več križev. Sovjeto so našli vsak, še tako majhen razlog, da so podrli in uničili križe, vendar Litvanci so jih vedno znova zaželi postavljati in jih postavili še več. Po padcu komunizma se je število križev še vedno povečevalo. Začeli so jih postavljati ljudje iz vsega sveta. Danes se dnevno pojavljajo novi križi. Hrib res izgleda kot gost gozd križev.

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram