Archive for March, 2015

Male hiše v številkah

Še nekaj dejstev glede življenja v malih hišah….podatki so sicer za ZDA, kjer je gibanje najbolj razvito.

thetinylife.com

thetinylife.com

Baltske države in Helsinki – Hesinki

Helsinki so postali glavno mesto Finske šele leta 1812, ko so deželo od Švedov prevzeli Rusi. Manjše mesto je tu stalo že prej, vendar je bilo predvsem trgovsko, ki je bilo ustanovljeno kot protiutež Talinu. Leta 1550 ga je ustanovil kralj Gustav Vasa. Ruski politiki v St. Petersburgu so eno oko stalno imeli na Helsinkih, avtonomni pokrajini Finski in njeni politiki. Od takrat je mesto zelo hitro raslo. Z namenom ureditve centra mesta je bil v Helsinke poklican nemški arhitekt Carl Ludvig Engel. Nastal je Senaatintori, srce mesta.

Helsinki so zrasli na polotoku, ki je obkrožen z mnogimi otoki, na katere vozijo trajekti ali vodijo mostovi. Večji sosednji naselji, ki spadata pod Helsinke sta Espoo na zahodu in Vantaa na severu, ki ima tudi mednarodno letališče. Mesto ima dve središči, ki sta se razvili okoli dveh prometnih vozlišč: Rautatientori (trg pri železniški postaji) in Kauppatori (tržnica pri mestnem pristanišču). Iz priščanišča plujejo ladje in trajekti v Estonijo in na sosednje otoke. Zahvaljujoč podzemni železnici in železnici greste iz Rautatietori lahko praktično povsod po mestu in Finski.

Mestni trg leta 1820, narisal Carl Ludvig Engel (http://en.wikipedia.org/wiki/Helsinki)

Mestni trg leta 1820, narisal Carl Ludvig Engel (http://en.wikipedia.org/wiki/Helsinki)

Helsinki so v dobrih dveh stoletjih razvili dve središči mesta, ki sta bili zgrajeni v dveh različnih obdobjih. Prvi je Senaatintori, ki ga je načrtoval Engel za čas caristične Rusije, drugi pa je trg pri parlamentu, ki ga je načrtoval Aalto. Vendar ta načrt se nikoli ni dokončno uresničil. Na začetku 19. stol. so Helsinki postali glavno mesto province Finske in arhitekt Carl Ludvig Engel je naredil načrte za monumentalen trg, ki ga danes poznamo kot Senaatitori, katerega obkrožajo katedrala, palača senata, narodna knjižnica in univerza. Na sredini trga stoji kip carju Aleksandru II. Postavljen je bil leta 1894 v spomin na ponovno konstituiranje dieta na Finskem leta 1863, opozarja na močan vpliv Rusije v 19. stol. v Helsinkih in reforme, ki jih je sprejel in so povečale avtonomnost Finske.

Katedrala

Katedrala

Aalto je bil mnenja, da Helsinki potrebujejo novi center mesta in glavni trg v bližini parlamenta, zgradbi, ki simbolizira status pridobljen leta 1917. Na srečo je bil tam prazen natovorni prostor železnice, ki so ga selili na drugo mesto. Aalto je bil mnenja, da bi bil to idealen prostor za uresničitev ideje, katero je že leta 1917 predlagal Eliel Saarinen. Saarinen je predlagal še izgradnjo nove ceste, ki bi povezala severna predmestja s centrom. Ulica naj bi se imenovala Vapaudenkatu (Ulica svobode). Aalto je predlagal pahljačasti trg, ki bi se odpiral proti Töölönlahti-ju (severu) in bi bil obkrožen s koncertno in kongresno dvorano, operno hišo, umetnostnim muzejem, mestno knjižnico in drugimi javnimi zgradbami, ki bi jih zgradili v parku Hesperia. Ulica svobode naj bi bila zgrajena severno od železnice na stebrih, ob prihodu bi se odprl pogled proti centru in odsev le-tega v zalivu Töölönlahti.

Poleg omenjenih trgov, imajo Helsinki še nekaj pomembnih zgradb, v nekaterih so se v njegovi zgodovini zgodili pomembni dogodki.

Olimpijski stadion je največji stadion v državi. Danes se uporablja za razne koncerte in športne dogodke. Stadion je bil center dogajanja na letnih olimpijskih igrah leta 1952. Med igrami so se tu odvijala tekmovanja v atletiki, jahanju preko ovir in nogometni finale. Leta 1983 in 2005 je stadion gostil svetovno prvenstvo v atletiki. Na njem igra finska nogometna reprezentanca.

Stadion sta Yrjö Lindgren in Toivo Jäntti zasnovala v funkcionalnem stilu. Gradnja se je začela leta 1934 in končala 1938 z namenom gostovanja letnih OI leta 1940, katere so prenesli iz Tokia v Helsinke. OI so bile zaradi 2. svetovne vojne odpovedane. Namesto tega leta so jih gostovali 12 let kasneje. Stadion so popolnoma prenovili med 1990 in 1994 in kasneje leta 2005 za svetovno prvenstvo v atletiki. Kapaciteta gledalcev je bila za čas OI več kot 70.000 obiskovalcev. Danes ima zaradi varnostnih razlogov 40.600 mest. V njem je Športni muzej in Dvorana slavnih finskih športnikov, med njimi tudi tekač Paavo Nurmi in smučarski skakalec Matti Nykänen.

Spomenik skladatelju Sibeliusu

Spomenik skladatelju Sibeliusu

Dvorana Finlandia je vodilna koncertna in kongresna dvorana v državi zgrajena med 1967 in 1972. Kongresni del je bil zgrajen med 1973 in 1975. Je Aaltova največja mojstrovina. Aalto je menil, da bo z višino lahko izboljšal akustiko. Višina se v notranjosti zaradi spuščenega stropa ne opazi, ideja pa je bila dobiti nekakšen akustični efekt, kakršnega dobimo v visokih cerkvah. Na žalost glede tega ni bil popolnoma uspešen. Za zunanjost je uporabil marmor iz Carrare. Hotel je povezati Finsko z mediteranskimi državami in kulturo. Plošče iz marmorja niso bile kos ostremu finskemu podnebju. Fasado celotne zgradbe je bilo potrebno zamenjati. Največja obnova se je začela 1990 in je trajala celo desetletje. V dvorani so gostili različne kongrese in konference ZN ter leta 1975 konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi ter svetovne voditelje držav Reagan, Bush, Brežnjev, Gorbačov, Teacher,…

Nasproti dvorane stoji Narodni muzej, ki se nahaja v preurejeni gotski cerkvi z zvonikom in bogatimi kamnoseškimi deli.

Skalnato področje na koncu Fredrikinkatu je bila že v začetku 20. stol. rezervirana za izgradnjo cerkve. Razpis za pridobitev projektov so zaradi različnih razlogov morali dvakrat ponoviti. In ko so leta 1961 prišli do končnega projekta, je bila javnost nad izbranim zgoržena. Hoteli so klasično cerkev. Projekt, ki sta ga izdelala Timo in Tuomo Suomalainen je predvidel, da vrh skalnatega hriba ostane kar se da nedotaknjen, vse ostale župnijske zgradbe so prestavili na rob hriba. Cerkev Tempeliaukio je vklesana v kamen. Pokrita je z bakreno kupolo, zanjo so porabili 22 km bakrovega traku. Notranje stene so neravne. Dopoldan sonce sije skozi okna, ki obkrožajo streho, na oltarno steno. Voda, ki prihaja iz sten, je speljana po posebnih kanalih. Višina sten je 5 do 9 m, premer kupole je 24 m, največja višina je 13 m. Razpoka iz ledene dobe služi kot oltarna podoba. Notranjost je izdelana iz najpogostejšega kamna na Finskem: rdeča, vijolična in siva. Klopi so iz brezovega lesa.

Tempeliaukio

Tempeliaukio

Na otoku Katajanokka, na hribu nad pristaniščem stoji pravoslavna katedrala Uspenki posvečena marijinemu vnebovzetju, kar pove tudi ime cerkve uspenie v ruskem jeziku. To je še ena zgradba, ki so jo Rusi zgradili za poveličenje svoje vere v času, ko so vladali Finski. Zato tudi stoji na hribu, ki je viden iz velikega dela centra Helsinkov. Načrte je izdelal ruski arhitekt Aleksey Gornostayev. Za vzor pri načrtovanju cerkve je arhitekt povzel cerkev iz 16. stol, ki je stala v bližini Moskve. Cerkev iz rdeče opeke je ena najbolj barvitih znamenitosti Helsinkov. Opeko so pripeljali iz otoka Aland, to so bili ostanki utrdbe Bomarsund, ki je bila uničena v vojni leta 1854. Katedrala ima skupaj 13 zlatih čebulastih streh, ki predstavljajo število apostolov skupaj s Kristusom. Na zadnji strani kapele je spominska plošča, ki spominja na cesarja Aleksandra II, ki je bil v času gradnje cerkve veliki vojvoda Finske.

Katedrala Uspenki

Katedrala Uspenki

Baltske države in Helsinki – Estonija

Ko prestopimo državno mejo, ne samo vstopimo v drugo državo, ampak tudi začnemo spoznavati novo kulturo. Zaradi dolgoletne podobne zgodovine je tudi ta v nekaterih pogledih precej podobna, ne pa tudi v jeziku, kateri je podoben finskemu in ne jeziku ostalih dveh Baltskih držav. Skupaj s finskim in madžarskim jezikom spada v ugro-finsko jezikovno skupino. Estonski jezik govori okoli 1,1 mio ljudi po celem svetu, od tega je ta jezik materin jezik okoli 70% ljudem, ki živijo v Estoniji. Tudi tu ruski jezik pogosto slišimo, predvsem v Talinu in na severo-vzhodu.

Estonija je od svoje osamosvojitve postala ena vodilnih tehnoloških držav na svetu. Internet je človekova pravica in otroci sanjajo o tem, da bi postali tehno-friki. Estonci so sodelovali pri nastajanju Skypa, Hotmaila in Kazaa, leta 2007 so kot prvi na svetu uvedli elektronske volitve, 95% Estoncev svojo dohodninsko napoved odda v elektronski obliki, vsa državna infrastruktura se je spreminila v elektronsko obliko. Ko je vlada leta 1992 debirokratizirala in poenostavila ustanavljanje novih podjetij, se je pojavilo veliko malih visoko tehnoloških podjetij. Eno takih je bilo tudi BlueMoon, katerega ustanovitelj je bil Priit Kasesalu, ki je sodeloval pri razvoju Skypa. Skype so leta 2005 prodali eBayu za 2,5 mrd dolarjev (eBay ga je leta 2011 prodal Microsoftu za 8,5 mrd dolarjev). Tako se je ustvaril nov razred investitorjev, ki so želeli vlagati v tehnološka podjetja. V Tehnopolu, tehnološkem mestu v Talinu, deluje okoli 150 tehnoloških podjetij. Visokotehnološka industrija prispeva 15% državnega BDP.

Pristanišče s starim delom Talina v ozadju

Pristanišče s starim delom Talina v ozadju

Talin je eno od najlepših in najbolje ohranjenih mest v severni Evropi. Tlakovane ulice, vitki zvoniki in okrogli stolpi starega mesta so ga postavili na seznem UNESCO svetovne dediščine. Talin je politično in ekonomsko središče hitro spreminjajoče se družbe, katera se lahko pohvali z eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Tallinn je bil glavno mesto za čas prve samostojnosti med 1918 in 1949 ter kasneje od 1991 naprej. Ime mesta izvira iz »taani linnus«, kar v estonščini pomeni »danska utrdba«, kar nas spominja na dejstvo, da so mesto ustanovili Danci na začetku 13. stol., od takrat pa naprej pa so o njegovi usodi stoletja odločali tuji vladarji: Švedi, Nemci (ki so pustili še posebej velik pečat), Rusi (v tem času so zaradi priseljevanja predstavljali okoli 45% celotne populacije, ruski jezik pa ostaja kot eden pomembnih jezikov).

Park in palača Kadriorg

Park in palača Kadriorg

Srce mesta je Staro mesto (Vanalinn), nekoč obkroženo s srednjeveškim obzidjem. Precejšen del ga še vedno stoji. Nad njim se nahaja Toompea, utrdba nemških vitezov in škofov na vrhu hriba, kateri so nadzorovali mesto v srednjem veku. Talin na drugi strani mestnega obzidja je vse prej kot zanimiv, razen nekaterih izjem: park in palača Kadriorg in botanični vrt nad počitniškim delom Pirito v V delu Tallinna. Estonski muzej na prostem v Rocca al Mare je še ena zanimivost Tallinna, ki se nahaja v zahodnem delu mesta.

Viru

Viru

Mestni trg je star kot sam Tallinn. Obkrožen je s hišami, ki so pobarvane s pastelnimi barvami. Je tudi priljubljeno shajališče domačinov. Mestna hiša je impozanten spomenik haneastski zgodovini. Je edina preživela mestna hiša v severni Evropi. Zgradba se prvič omenja leta 1322. Ko je bila v letih med 1402 in 1404 zgrajena sedanja, je bil Talin cvetoče hanaestatsko mesto. Mestna hiša je v Evropi tradicionalno center mestne oblasti. Od leta 1248 je Tallinn deloval v okviru zakonov iz Lübecka, zato so bili župani člani Hanse. Kasneje je v njej deloval tudi mestni svet. Danes se še vedno uporablja v javne namene za razne ceremonialne dogodke ali kulturne prireditve. Zgradba ima gotske arkade in vitek stolp. Pod streho so odtočni žlebovi v obliki zelenih zmajev. Blizu vrha stolpa se nahaja Stari Tomaž (Vana Toomas), vremenska vetrnica iz 16. stol. v obliki stražarja. Legenda pravi, da je bil Tomaž domačin, ki je zmagal na tekmovanju v streljanju papig (streljanje barvastih ptičev na vrhu palic s samostrelom), ki ga je organizirala nemško govoreča talinska elita. Ker zaradi svojega nižjega stanu ni mogel sprejeti nagrade, je bil nagrajen s doživljenjsko službo v mestni hiši: delom čuvaja Talina. Tomaž je bil s tem, ko so postavili bronasti kip, narejen nesmrtnega in tako nadaljeval z opazovanjem mesta. Na robu Mestnega trga stoji Cerkev sv. Duha, majhna gotska cerkev, ki je prvotno služila kot kapela Mestne hiše in kasneje postala glavna cerkev estonsko govoreče populacije v Estoniji. Ura je iz leta 1680 in je najstarejši javni pokazatelj časa v Tallinnu.

Mestna hiša

Mestna hiša

Na severnem delu Mestnega trga iz le-tega vodi kar nekaj ozkih ulic. Skoraj vse se končajo na talinski glavni srednjeveški ulici Pikk (Dolga ulica), ki vodi proti sevro-vzhodu. Bila naj bi pomembna povezava med cerkvenimi zgradbami in vojaškimi zgradbami v Toompei ter pristaniščem. Na njenih 800 m stoji nekaj pomembnih zgradb iz hanseatskega obdobja. Zgradba Velikega ceha je bila dokončana v 1430-ih, kjer je imela sedež najmočnejša cehovska organizacija v mestu, nemško govoreča trgovska elita, ki je nadzorovala trgovino v mestu. Vrata Velikega ceha so bila zaprta za male in nepomembne trgovce in umetnike, ki so se združili v estonsko govorečem Cehu Corpus Christi. Veliki ceh je organiziral veliko mestnih dogodkov, tudi tradicionalni pomladni viteški turnir. V zgradbi je danes Estonski zgodovinski muzej, kjer je predstavljena zgodovina Estonije od Kamene dobe do 18. stol.

Na vogalu nasproti Velikega ceha stoji najbolj poznana slaščičarna v Talinu. Georg Stude je ustanovil podjetje 1864 in dve manjši zgradbi združil v eno večjo. V tej zgradbi so slaščičarji izidelovali marzipan in čokolado, tu je bil sedež podjetja in rezidenca lastnika podjetja. Podjetje je imelo trgovino tudi v Moskvi. V letih 1877 do 1884 je bila zgradba preurejena v slaščičarno Sladkosned. Naslednik Georga Studa, slaščičarsko podjetje Kalev je tu odprlo muzej marzipana in slaščic.

Člani ceha Črnoglavcev so bili precej bolj živahni od njihovih kolegov trgovcev iz Velikega ceha. Sedež so imeli na Pikk 26 v Hiši črnoglavcev. Ceh je bil ustanovljen leta 1399, glavni del zgradbe je bil dokončan leta 1517, velika plesna dvorana pa 1532. Tako kot njihova izpostava v Rigi, so bili tudi tu združevali mladi trgovci, ki so kot svojega patrona imeli severno-afriškega sv. Mavricijaza. Sv. Mavricij je upodobljen na vhodnem portalu. Za razliko od njihovih kolegov iz Rige, so tukajšnji Črnoglavci sodelovali v obrambi mesta pred Rusi v Livonskih vojnah in organizirali parade pri sprejemih visokih in pomembnih ljudi. Legenda pravi, da je bil ceh ustanovljen leta 1343 v namen obrambe Tallinna v estonski revoluciji na dan sv. Jurija. V naslednjih letih se je spremenil v pivski klub. Bratovščina se je v zgradbo preselila leta 1531 in je v njej ostala do 1940, ko so jih izselili Sovjeti. Danes zgradba služi koncertnim prireditvam in to je verjetno edini način, da lahko vidite eleganteno leseno panelno notranjost. Cerkev sv. Olafa je bila prvič omenjena 1267 in poimenovana po norveškem kralju Olafu II, kateri je bil odgovoren za pogrom poganov v Skandinaviji. Legenda pravi, da so meščani hoteli imeti najvišji zvonik na svetu, da bi bilo mesto vidno iz morja in privabljalo ladje ter trgovino v mesto. Če je imel prihod blaginje v srednjem veku kakšno zvezo z višino zvonika ni znano. Vendar je med leti 1625 in 1820 zvonik zaradi strele osemkrat pogorel. Na koncu ulice se nahajajo Velika morska vrata iz 16. stol. To so arkadna vrata s po enim stolpom na vsaki strani. Večji od obeh se imenuje Debela Margareta. Zidovi so debeli 4 m. Danes je v njem Pomorski muzej. Od Debele Margarete proti Toompei se vije najdalši ohranjeni del talinskega mestnega obzidja. Ohranilo se je 9 stolpov in tri mestna vrata. Skozi katera koli vrata greste in se ozrete nazaj, boste imeli lep pogled na obzidje. V glavnem je bilo obzidje zgrajeno v 14. stol., skozi stoletja so ga večkat popravljali in dograjeveli vse do 18. stol., ko so naredili zadnje izboljšave za primer artilerijskega napada.

Obzidje

Obzidje

Eden od biserov v mestu je Domenikanski samostan sv. Katarine. Domenikanski red je leta 1216 ustanovil Španec sv. Dominik Gusman. Do takrat je bilo samo škofom dovoljeno pridigati, vendar je bila njihova prisotnost zaradi administrativnega dela v škofijah pogosto nezadostna. Rezultat je bil, da je veliko vernikov slišalo božjo besedo zelo poredko, če sploh. Dominik si je zamislil skupino izučenih teologov, ki bi šli po Evropi širit božjo besedo. Nordijske dežele so bile zelo visoko na njihovem seznamu.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Da so prišli do Tallinna, so menihi sledili trgovski poti na obali Baltskega morja in v Estonijo prišli pred okoli 750 leti. V srednjem veku sta bila v centru Talina dva samostana. Starejši od dveh je bil samostan sv. Katarine, ki so ga leta 1246 ustanovili domenikanski menihi in zaprli 1524. Prvi domenikanci so v Talin prišli leta 1229 in odprli samostan v utrdbi na Toompei. Uničen je bil leta 1233. Novi samostan so zgradili ob ulici Vene. Samostan je bil zgrajen kot klasični katoliški samostan v gotskem stilu. Z zgradbami je bil zaprt iz vseh štirih strani, vse potrebne sobe in prostori za vsakodnevno življenje so bili v krilih, ki so obkrožali glavno dvorišče. Središče samostana je bila skoraj 68 m dolga cerkev, ki je tvorila južno krilo samostana. Prostor v centru mesta je bil skrbno izbran: bili so blizu ljudi, katerim so pridigali in bili tudi v centru poslovnega sveta in trgovanja. Da so lahko preživeli in financirali svojo dejavnost, so trgovali z ribami, vendar so se držali svojega prvotnega poslanstva: širjenje božje besede. Ljudje so samostan, zaradi črnih plaščev, ki so jih menihi nosili izven samostana, poznali kot samostan črnih menihov. Samostan je bil posvečen sv. Katarini. Znak Domenikancev je črno-beli pes, ki v gobcu drži gorečo baklo. »Domini canes« pomeni gospodovi psi. Bakla predstavlja plamen resnice.

Samostan je bil med reformacijo leta 1531 v požaru uničen. Po tem je bil del obnovljen, vendar velik del samostana je še naprej propadal. Ohranili sta se predvsem zgradbi na V in Z strani dvorišča. Na mestu nekaj zgradb je bila v 19. stol. zgrajena cerkve sv. Petra in Pavla.

Cerkev je bila triladijska dvoranska cerkev, katere glavna ladja je bila dvakrat širša od stranskih. Okna kripte in kora kažejo, da je bila cerkev zgrajena v 13. stol. Najvrednejši del te delno ohranjene cerkve sta zahodna portala južne in glavne ladje. Portala sta lep primer krščanskega simbolizma, ki ga prikazujejo z rastlinskimi in figurativnimi motivi. Glavna tema je zmaga krščanstva nad krivo vero, dobrega nad zlim in opozorila pred poslednjo sodbo. Na centralnem portalu je prikazan pes, ki teče in preganja pogane v cerkev. Pes je simbol domenikancev (canis domini pomeni gospodov pes). Na desni levu sledi zmaj, ki v gobcu nosi kačo, kar pomeni močno zasledovanje izobrazbe in vere. Pod zmaji je venec iz hrasta z akronimi (simbol device Marije), trta (simbolj Kristusa), lilija (simbol device Marije in sv. Dominika), palma in trojna rozeta (simbol sv. Katarine Aleksandrijske), tripresna deteljica (simbol Trojice).

Palača Stenbock je delovna palača predsednika vlade in prostor, kjer se sestaja vlada. Vlada in urad vlade sta bila ustanovljena leta 1918, potem, ko je bila ustanovljena neodvisna Republika Estonija. Vlada je imela prvo zasedanje v tej zgradbi 8.8.2000. Zgradbo je načrtoval Johan Casphar Mohr kot sodišče province Estonija. Ko je bila leta 1792 končana, je postala rezidenca grofa Jakoba Pontusa Stenbocka. Sodišče je tu zasedalo med 1891 in 1987. Levo od glavnega vhoda na steni je spominska plošča v spomin PM in ministrom, kateri so izgubili življenje v komunističnem terorju.

Katedrala je najstarejša cerkev v Talinu in ena prvih cerkvenih zgradb zgrajenih iz kamna v celotni državi. Začetek cerkve sega v leto 1240, ko je škof cerkev posvetil devici Mariji. Rekonstrukcijska dela, kjer so cerkev spremenili v baziliko so potekala v 14. stol. Rekonstrukcija je trajala skoraj stoletje. Veliki požar v Toompei leta 1684 je cerkev uničil, pogorela je večina lesene opreme cerkve in glavni del okrasitve. V naslednjih stoletjih so zgradili cerkev, kakršno vidimo danes. Najnovejša pridobitev je stolp, ki je bil zgrajen leta 1779. Letnico lahko vidimo na bakreni vremenski vetrnici na zvoniku. V cerkvi se nahajajo številni nagrobni kamni ter renesančni in baročni nagrobni spomeniki. Nagrobni napisi baltsko nemške elite so bili namenjeni zaslužnim generalom, šolnikom, politikom in voditeljem estonskega viteštva. Zbirka ima 109 nagrobnih napisov. Največ vrednih rezbarij je naredil baročni kipar, deomačin, Christian Ackermann. Nagrobni kamni predstavljajo različna obdobja in kiparske stile.

Parlament in Katedrala Alexandr Nevsky predstavljata kontrast uradne Estonije in ruske arhitekture. Ena je majhna, enostavna in funkcionalna, druga pa mogočna. Caristična oblast, ki jo prestavlja katedrala, je trajala samo 17 let. Ko vstopiš v cerkev, izstopiš iz Estonije. Nihče ne govori estonsko, nobena knjiga v estonščini ni naprodaj. Čista ruska arhitektura. Zgrajena med 1894 in 1900 v času, ko so se Rusi trudili zadušiti nacionalistično gibanje v Estoniji. Provokativno so jo poimenovali po Alexandru Nevsemu, možu ki je konec 13. stol. zavzel velik del Estonije. Ikone, mozaiki in 15-tonski zvon so bili pripeljani iz St. Petersburga. V 1930-ih se je že resno razmišljalo o zrušitvi cerkve, vendar se vsaka vlada boji odziva ruske manjšine na to.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zgradba parlamenta, zgrajena 1921 je ena redkih stavb v Starem mestu, ki so jo stalno prenavljali, zadnjič po požaru 1917, ki so ga podtaknili Boljševiki. Prva zgradba je bila na tem mestu zgrajena 1227. Fasada je enostavna klasicistična in narejena iz domačega kamna in lesa. Prejšnje stavbe zgrajene na tem mestu, so bile rezidence guvernerjev, v 19. stol. zapor. Najbolj poznan zapornik je bil estonski pisatelj kratkih zgodb Fridebert Tuglas (1886-1971), ki se je zapletel v proti-caristično gibanje v uporu 1905. V zaporu je napisa Morje, ki je bila za časa Sovjetske zveze prepovedana.

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram