Archive for September, 2015

Kako izdelati lesen kajak

Skoraj 20 minut dolg film o tem, kako se izdela lesen kajak. Prikazan je celoten postopek od deske do končnega izdelka.

Komunizem v baltskih državah (4. del)

SZ je bila velesila, zahvaljujoč njeni vojaški moči. Toda ta moč je bila dosežena in vzdrževana samo z velikimi žrtvami na drugih področjih in ne na vojaških.
Ko so uničili kulake, je kmetijstvo v celotni SZ zašlo v težave. Najboljši kmetji so bili po 2. svetovni vojni poslani v Sibirijo. Ko so bili uvedeni kolhozi, je vsak kmet imel pravico imeto svojo njivo, ki ni smela biti večja od 0,6 ha. Zaposlenim na državnih kmetijah solhozih je bilo dovoljena uporaba pašnikov, vendar je bila dovoljena samo ena krava, eno tele, dva prašiča, pet ovac in neomejeno število kokoši. Skozi leta je vse večje število delavcev v kmetijstvu zmanjševalo število svojih živali. Povečevalo pa se je število privatnih vrtov, ki so prispevali pomembne delež v oskrbi s hrano. Predstavljali so okoli 3% vse kmetijske zemlje, pridelali pa so 60% vsega porabljenega krompirja, 40% sadja in zelenjave ter 30% mleka in mesa. Brez privatnih vrtov bi bila preskrba s hrano porazna.
Najemnine za stanovanja so skozi celotno komunistično obdobje ostale nespremenjene. Poeg teka so bili ekonomisti precej nenaklonjeni gradnji novih stanovanjskih objektov. To je vodilo do slabih življenjskih pogojev. Prebivalci Talina so imeli pred 2. svetovno vojno v povprečju 17 m2 na osebo, po nekaj desetletjih komunistične oblasti samo še 8. To je bil rezultat velikih imigracij Rusov, deloma zaradi starih bivalnih četrti in deloma zaradi nazadostne gradnje novih stanovanj. Samo tisti, ki so imeli manj kot 4 m2 so prišli na čakalno listo. Družina z dvema otrokoma in 24 m2 velikim stanovanjem ni imela možnosti selitve v večje stanovanje. Če ni imela vplivnih prijateljev in ni bila zmožna podkupiti uradnikov. Proti koncu komunistečnega obdobja se je velikost povečala na 6 m2, kar ni predstavljalo velike razlike.
Ker je komunistična planska ekonomija delovala počasi, pojavljati pa so se začeli uradniki, ki so radi „zaslužili“, so se ljudje začeli posluževati drugih načinov za doseganje ciljev. Korupcija je postala mazivo, ki je pognala kolesje komunističnega planskega gospodarstva.
Nepoštenost, sebičnost in laži so postale del vsakdanjega življenja. Komunistični veljaki so postali simbol dvojnih meril. Na praznik dela so govorili o enakosti in solidarnosti, naslednji dan kasneje pa je poslal svojega pomočnika v trgovino, ki je bila namenjena samo partijskim veljakom, v nakup dobrin, ki navadnemu človeku niso bile dostopne.
Nakupovalni dan v Estoniji v 1970ih: Vrsta ljudi, ki se je raztezala okoli bloka. Greš do začetka oz. konca vrste in odkriješ, da vrsta vodi do trgovine s čevlji. „Imajo češke škornje, katerih pošiljko so dobili danes“ reče dekle. „So veliko boljši kot naši, čeprav se še vedno ne morejo primerjati s tistimi, ki se proizvajajo na Zahodu.“ Dekle je poklicala delavka v trgovini, ona je povedala prijateljicam itn. in tako se je v kratkem času, sredi delavnega dne nabrala dolga vrsta ljudi. V trgovinah je bilo moč kupiti zobno pasto, vendar vedno nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin niso imeli. Pomanjkanje dobrin, slaba kvaliteta in pogoste vrste so močno oteževale življenje ljudi. Ob koncu 1980ih je bil nakup številnih živil omejen: 150 g kruha na dan, 200 g masla na mesec, 400 g testenin in 600 g kave vsak kvartal leta. To je pomenilo skodelico kave na teden. Komunisti so še vedno branili sistem češ, vsi imajo delo in cene so stabilne. Toda tudi to se je spremenilo.
V vsaki ekonomiji je inflacija del življenja. Pojavi se, ko povpraševanje presega ponudbo. To vodi v višanje cen, vrste ali racionalizacijo. Komunistična družba je kazala vse znake inflacije, ki so jo kompenzirali s slabšo kvaliteto, namesto višjimi cenami. Nominalne cene so ostajale nespremenjen. Npr. cena klobase se ni spremenila od zgodnjih 60ih do poznih 80ih. Znižala pa se je količina mesa in drugih zdravih sestavin v njih na polovico. Ostalo je bila moka in voda, ki se je prodajala za ceno klobase.
Naslednji rezultat komunističnega planskega gospodarstva je bila zaposlenost. Pa ne zaposlenost s katero ustvarjaš dodano vrednost in bogastvo. Veliko turistov je bilo presenečeih, ko so bili deležni trojne storitve v trgovinah: najprej si čakal do mesta, kjer si izrazil svoje želje, potem si plačal na koncu pa so ti jih še dali. Če si šel po nakupih si najprej čakal za mleko, potem v trgovini za kruh in nazadnje še pri mesarju. To je vsekakor zaposlovalo ljudi in prispevalo k večanju razkoraka v standardu med njimi in ljudmi na Zahodu.
Ni ti potrebno biti ekonomist, da vidiš koliko so Baltske države v razvoju zaostale za Skandinavskimi državami. Razlika se vidi na primeru Finske in Estonije, dveh držav, ki sta bili pred vojno razvojno primerljivi. Toda po vojni je življnjski standars na Finskem zrastel veliko višje kot v Estoniji. Estonija je bila podvržena sistemu, ki ni bil učinkovit ali pa je bila izkoriščana. Verjetno oboje. Očitno je, da je plansko gospodarsvo botrovalo, da je življenjski standard ljudi v Baltskih državah dalež za skandinavskimi. Preteklo bo še veliko let, preden jih bodo ujele.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram