Archive for October, 2015

Komunizem v baltskih državah (5. del)

Verjetno največji okoljski problem Baltskih držav med komunističnim obdobjem je bila neracionalna poraba surovin. V tistem času so za proizvodnjo enake količine izdelkov v povprečju porabili dvakrat več energija in surovin ko ZDA. Vprašanje je bilo, koliko časa bi bil svet pripravljen sprejemati tako potratno ekonomijo kot je bila sovjetska, oz. ali si to lahko privošči SZ. Leta 1981 so švedski znanstveniki naredili raziskavo o vsebnosti PCBja v Baltskem morju. Sovjetske oblasti so zanikale pravilnost rezultatov. Okoljsko nevarne plastične materiale so proizvajali v Baltskih državah. Vendar se je izkazalo, da jih proizvajajo in distribuirajo podjetja, ki so del industrijsko-vojaškega kompleksa. Tako niso imeli obveze paziti na ekološke posledice, niti ne obveščeti o okoljskih nevarnostih. Baltski prijatelji okolja niso imeli možnosti posredovati pri oblasteh oz. podjetjih. Okoljska gibanja zahodnega tipa bi bila označena za anti-komunistična in temu primerno tudi oravnavana.
Nenadzorovano izkoriščanje naravnih bogastev je sprožilo številne poteste tudi za čas komunizma. Leta 1977 je 18 eminentnih znanstvenikov izdalo podrobno dokumentacijo o onesnaženju in grožnjah za okolje v državi. Po njihovem mnenju bi širitev kamnolomov, rudnikov in elektrarn močno vplivalo na spremembe v ekološkem ravnotežju v celotnem predelu Baltskega morja. Pisali so tudi o nameravanem odprtju rudnika fosforita v SZ Estoniji. Surovino so uporabljali za proizvodnjo fosfornih umetnih gnojil. Obsežen rudnik bi močno znižal raven podtalnice, odplake pa bi onesnažile jezera in reke, kar bi pomenilo uničenje flore in favne. Nekateri stranski produkti pridobivanja fosforita v stiku z zrakom zagori. Raztopijo se v vodi in jo zastrupijo. Pridobivanje naj bi se odvijalo na področju, kjer ima veliko rek svoje izvire. S tem bi zastrupili vse vode, ki tečejo čez Z Estonijo in tako ne bi bila uporabna za človeka, živali ali poljedelstvo ter na koncu onesnažili še Baltsko morje. V Narvi se je onesnaženje širilo iz dimnikov in zalogovnikov hladne vode velikih elektrarn. Dve elektrarni sta vili skupan 4. največji vir onesnaženja z žveplovim dioksidom v Evropi. Namesto, da bi vgradili čistilne naprave, so zgradili dimnika tako visoka, da je onesnažen zrak dosegel Finsko in Švedsko. Onesnažen zrak so registrirali celo ob oblai S Švedske.
Ob elektrarni je gora pepela, ki vsebuje apnenec, žveplo in težke kovine, nekatere radioaktivne. Rumeno-zelena voda z vsebnostjo pepela izprana iz peči je imela pH faktor 12. To je bilo dovolj, da ti je v koži nastala opeklina, če si se vode dotaknil. Po mnenju okoljevarstvenikov je v Narvi 96% otrok kronično bolanih. Dvakrat več kot normalno je bilo prezgodnjih rojstev in pljučni rak je pogost kot kjerkoli drugje v SZ.
Vlada SZ se je pred mednarodno javnostjo zavezala, da bo do leta 1995 zmanjšala žveplove emisije za polovico. SZ je v Narvi hotela zgraditi še tretjo elektrarno. Prvi dve imata kapaciteto 1.600 in 1.450 MW, tretja naj bi imela 2.500 MW. Če bi bil zgrajen še tretji blok, bi bil to največji onesnaževalec z žveplovimi emisijami v Evropi. Ena od idej je bila, da bi prodajali električno energijo Švedski, če bi le-ta predčasno zaprla jedrske elektrarne in bila v pomanjkanju energije. Toda komunisti so izgubili moč v Estoniji in do gradnje ni prišlo. Emisije so se od neodvisnosti zmanjšale za polovico, predvsem na račun manjše proizvodnje.
Že obstoječi rudniki fosforita onesnažujejo jezero Peipsi in Finski zaliv. Še večji okoljski problem je radioaktivnost na polotoku Sillamee v bližini Narve. Na tej lokaciji so zgradili tovarno za predelavo urana, torija in drugih radioaktivnih substanc. Tovarna je bila velika skrivnost, niti Estoncem ni bil dovoljen obisk brez posebne dovolilnice. Ostanki proizvodnje so bili odloženi ob obali, torej problem je kako te ostanke skladiščiti, da se ne bizlivali v Finski zaliv. Direktorje so ocenjevali samo po tem koliko prizvedejo in ne po tem kako in s kolikšnimi sredstvi. Poseben bonus se je izplačal podjetjem, ki so proizvedla več, kot je bilo planirano, ne glede na to, koliko materiala je bilo zavrženega ali onesnaženja. Nikjer ni bilo dovoljeno govoriti o tem problemu.
Večina odpadnih voda v Rigi je bilo speljanih direktno v Riški zaliv. Posledica je bil pomor rib. Ljudem je bilo od konca 1980ih prepovedano kopati se v morju, tudi v Jurmali, ki slovi kot plaža Rige in v Pärnu v Estoniji. Naslednje onesnaženo področje je okolica Ventspilsa. Tam je ogromno naftno pristanišče in tovarna, kjer proizvajajo amoniak. Nafta in amoniak sta naredili iz okolice ekološko katastrofo. Tovarna amoniaka je bila zgrajena v sodelovanju z ameriškim podjetjem Occidental Petroleum, ki je v lasti Armanda Hammerja, Leninovega prijatelja. Proizvodnja je bila namenjena predvsem ameriškemu trgu.
Največja grožnja za okolje pa je jedrska elektrarna Ignalina v SV delu Litve, podobna tisti v Černobilu v Ukrajini. Mednarodni napori so pomagali povečati varnost elektrarne. Vsi v regiji bi se morali bati te elektrarne, še ene zapuščina komunističnega režima, ki grozi vsem nam.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram