Archive for January, 2020

Komunizem v Baltskih državah (5. del)

Verjetno največji okoljski problem Baltskih držav med komunističnim obdobjem je bila neracionalna poraba surovin. V tistem času so za proizvodnjo enake količine izdelkov v povprečju porabili dvakrat več energija in surovin ko ZDA. Vprašanje je bilo, koliko časa bi bil svet pripravljen sprejemati tako potratno ekonomijo kot je bila sovjetska, oz. ali si to lahko privošči SZ. Leta 1981 so švedski znanstveniki naredili raziskavo o vsebnosti PCBja v Baltskem morju. Sovjetske oblasti so zanikale pravilnost rezultatov. Okoljsko nevarne plastične materiale so proizvajali v Baltskih državah. Vendar se je izkazalo, da jih proizvajajo in distribuirajo podjetja, ki so del industrijsko-vojaškega kompleksa. Tako niso imeli obveze paziti na ekološke posledice, niti ne obveščeti o okoljskih nevarnostih. Baltski prijatelji okolja niso imeli možnosti posredovati pri oblasteh oz. podjetjih. Okoljska gibanja zahodnega tipa bi bila označena za anti-komunistična in temu primerno tudi oravnavana.
Nenadzorovano izkoriščanje naravnih bogastev je sprožilo številne poteste tudi za čas komunizma. Leta 1977 je 18 eminentnih znanstvenikov izdalo podrobno dokumentacijo o onesnaženju in grožnjah za okolje v državi. Po njihovem mnenju bi širitev kamnolomov, rudnikov in elektrarn močno vplivalo na spremembe v ekološkem ravnotežju v celotnem predelu Baltskega morja. Pisali so tudi o nameravanem odprtju rudnika fosforita v SZ Estoniji. Surovino so uporabljali za proizvodnjo fosfornih umetnih gnojil. Obsežen rudnik bi močno znižal raven podtalnice, odplake pa bi onesnažile jezera in reke, kar bi pomenilo uničenje flore in favne. Nekateri stranski produkti pridobivanja fosforita v stiku z zrakom zagori. Raztopijo se v vodi in jo zastrupijo. Pridobivanje naj bi se odvijalo na področju, kjer ima veliko rek svoje izvire. S tem bi zastrupili vse vode, ki tečejo čez Z Estonijo in tako ne bi bila uporabna za človeka, živali ali poljedelstvo ter na koncu onesnažili še Baltsko morje. V Narvi se je onesnaženje širilo iz dimnikov in zalogovnikov hladne vode velikih elektrarn. Dve elektrarni sta vili skupan 4. največji vir onesnaženja z žveplovim dioksidom v Evropi. Namesto, da bi vgradili čistilne naprave, so zgradili dimnika tako visoka, da je onesnažen zrak dosegel Finsko in Švedsko. Onesnažen zrak so registrirali celo ob oblai S Švedske.
Ob elektrarni je gora pepela, ki vsebuje apnenec, žveplo in težke kovine, nekatere radioaktivne. Rumeno-zelena voda z vsebnostjo pepela izprana iz peči je imela pH faktor 12. To je bilo dovolj, da ti je v koži nastala opeklina, če si se vode dotaknil. Po mnenju okoljevarstvenikov je v Narvi 96% otrok kronično bolanih. Dvakrat več kot normalno je bilo prezgodnjih rojstev in pljučni rak je pogost kot kjerkoli drugje v SZ.
Vlada SZ se je pred mednarodno javnostjo zavezala, da bo do leta 1995 zmanjšala žveplove emisije za polovico. SZ je v Narvi hotela zgraditi še tretjo elektrarno. Prvi dve imata kapaciteto 1.600 in 1.450 MW, tretja naj bi imela 2.500 MW. Če bi bil zgrajen še tretji blok, bi bil to največji onesnaževalec z žveplovimi emisijami v Evropi. Ena od idej je bila, da bi prodajali električno energijo Švedski, če bi le-ta predčasno zaprla jedrske elektrarne in bila v pomanjkanju energije. Toda komunisti so izgubili moč v Estoniji in do gradnje ni prišlo. Emisije so se od neodvisnosti zmanjšale za polovico, predvsem na račun manjše proizvodnje.
Že obstoječi rudniki fosforita onesnažujejo jezero Peipsi in Finski zaliv. Še večji okoljski problem je radioaktivnost na polotoku Sillamee v bližini Narve. Na tej lokaciji so zgradili tovarno za predelavo urana, torija in drugih radioaktivnih substanc. Tovarna je bila velika skrivnost, niti Estoncem ni bil dovoljen obisk brez posebne dovolilnice. Ostanki proizvodnje so bili odloženi ob obali, torej problem je kako te ostanke skladiščiti, da se ne bizlivali v Finski zaliv. Direktorje so ocenjevali samo po tem koliko prizvedejo in ne po tem kako in s kolikšnimi sredstvi. Poseben bonus se je izplačal podjetjem, ki so proizvedla več, kot je bilo planirano, ne glede na to, koliko materiala je bilo zavrženega ali onesnaženja. Nikjer ni bilo dovoljeno govoriti o tem problemu.
Večina odpadnih voda v Rigi je bilo speljanih direktno v Riški zaliv. Posledica je bil pomor rib. Ljudem je bilo od konca 1980ih prepovedano kopati se v morju, tudi v Jurmali, ki slovi kot plaža Rige in v Pärnu v Estoniji. Naslednje onesnaženo področje je okolica Ventspilsa. Tam je ogromno naftno pristanišče in tovarna, kjer proizvajajo amoniak. Nafta in amoniak sta naredili iz okolice ekološko katastrofo. Tovarna amoniaka je bila zgrajena v sodelovanju z ameriškim podjetjem Occidental Petroleum, ki je v lasti Armanda Hammerja, Leninovega prijatelja. Proizvodnja je bila namenjena predvsem ameriškemu trgu.
Največja grožnja za okolje pa je jedrska elektrarna Ignalina v SV delu Litve, podobna tisti v Černobilu v Ukrajini. Mednarodni napori so pomagali povečati varnost elektrarne. Vsi v regiji bi se morali bati te elektrarne, še ene zapuščina komunističnega režima, ki grozi vsem nam.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v Baltskih državah (4.del)

SZ je bila velesila, zahvaljujoč njeni vojaški moči. Toda ta moč je bila dosežena in vzdrževana samo z velikimi žrtvami na drugih področjih in ne na vojaških.
Ko so uničili kulake, je kmetijstvo v celotni SZ zašlo v težave. Najboljši kmetji so bili po 2. svetovni vojni poslani v Sibirijo. Ko so bili uvedeni kolhozi, je vsak kmet imel pravico imeto svojo njivo, ki ni smela biti večja od 0,6 ha. Zaposlenim na državnih kmetijah solhozih je bilo dovoljena uporaba pašnikov, vendar je bila dovoljena samo ena krava, eno tele, dva prašiča, pet ovac in neomejeno število kokoši. Skozi leta je vse večje število delavcev v kmetijstvu zmanjševalo število svojih živali. Povečevalo pa se je število privatnih vrtov, ki so prispevali pomembne delež v oskrbi s hrano. Predstavljali so okoli 3% vse kmetijske zemlje, pridelali pa so 60% vsega porabljenega krompirja, 40% sadja in zelenjave ter 30% mleka in mesa. Brez privatnih vrtov bi bila preskrba s hrano porazna.
Najemnine za stanovanja so skozi celotno komunistično obdobje ostale nespremenjene. Poeg teka so bili ekonomisti precej nenaklonjeni gradnji novih stanovanjskih objektov. To je vodilo do slabih življenjskih pogojev. Prebivalci Talina so imeli pred 2. svetovno vojno v povprečju 17 m2 na osebo, po nekaj desetletjih komunistične oblasti samo še 8. To je bil rezultat velikih imigracij Rusov, deloma zaradi starih bivalnih četrti in deloma zaradi nazadostne gradnje novih stanovanj. Samo tisti, ki so imeli manj kot 4 m2 so prišli na čakalno listo. Družina z dvema otrokoma in 24 m2 velikim stanovanjem ni imela možnosti selitve v večje stanovanje. Če ni imela vplivnih prijateljev in ni bila zmožna podkupiti uradnikov. Proti koncu komunistečnega obdobja se je velikost povečala na 6 m2, kar ni predstavljalo velike razlike.
Ker je komunistična planska ekonomija delovala počasi, pojavljati pa so se začeli uradniki, ki so radi „zaslužili“, so se ljudje začeli posluževati drugih načinov za doseganje ciljev. Korupcija je postala mazivo, ki je pognala kolesje komunističnega planskega gospodarstva.
Nepoštenost, sebičnost in laži so postale del vsakdanjega življenja. Komunistični veljaki so postali simbol dvojnih meril. Na praznik dela so govorili o enakosti in solidarnosti, naslednji dan kasneje pa je poslal svojega pomočnika v trgovino, ki je bila namenjena samo partijskim veljakom, v nakup dobrin, ki navadnemu človeku niso bile dostopne.
Nakupovalni dan v Estoniji v 1970ih: Vrsta ljudi, ki se je raztezala okoli bloka. Greš do začetka oz. konca vrste in odkriješ, da vrsta vodi do trgovine s čevlji. „Imajo češke škornje, katerih pošiljko so dobili danes“ reče dekle. „So veliko boljši kot naši, čeprav se še vedno ne morejo primerjati s tistimi, ki se proizvajajo na Zahodu.“ Dekle je poklicala delavka v trgovini, ona je povedala prijateljicam itn. in tako se je v kratkem času, sredi delavnega dne nabrala dolga vrsta ljudi. V trgovinah je bilo moč kupiti zobno pasto, vendar vedno nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin niso imeli. Pomanjkanje dobrin, slaba kvaliteta in pogoste vrste so močno oteževale življenje ljudi. Ob koncu 1980ih je bil nakup številnih živil omejen: 150 g kruha na dan, 200 g masla na mesec, 400 g testenin in 600 g kave vsak kvartal leta. To je pomenilo skodelico kave na teden. Komunisti so še vedno branili sistem češ, vsi imajo delo in cene so stabilne. Toda tudi to se je spremenilo.
V vsaki ekonomiji je inflacija del življenja. Pojavi se, ko povpraševanje presega ponudbo. To vodi v višanje cen, vrste ali racionalizacijo. Komunistična družba je kazala vse znake inflacije, ki so jo kompenzirali s slabšo kvaliteto, namesto višjimi cenami. Nominalne cene so ostajale nespremenjen. Npr. cena klobase se ni spremenila od zgodnjih 60ih do poznih 80ih. Znižala pa se je količina mesa in drugih zdravih sestavin v njih na polovico. Ostalo je bila moka in voda, ki se je prodajala za ceno klobase.
Naslednji rezultat komunističnega planskega gospodarstva je bila zaposlenost. Pa ne zaposlenost s katero ustvarjaš dodano vrednost in bogastvo. Veliko turistov je bilo presenečeih, ko so bili deležni trojne storitve v trgovinah: najprej si čakal do mesta, kjer si izrazil svoje želje, potem si plačal na koncu pa so ti jih še dali. Če si šel po nakupih si najprej čakal za mleko, potem v trgovini za kruh in nazadnje še pri mesarju. To je vsekakor zaposlovalo ljudi in prispevalo k večanju razkoraka v standardu med njimi in ljudmi na Zahodu.
Ni ti potrebno biti ekonomist, da vidiš koliko so Baltske države v razvoju zaostale za Skandinavskimi državami. Razlika se vidi na primeru Finske in Estonije, dveh držav, ki sta bili pred vojno razvojno primerljivi. Toda po vojni je življnjski standars na Finskem zrastel veliko višje kot v Estoniji. Estonija je bila podvržena sistemu, ki ni bil učinkovit ali pa je bila izkoriščana. Verjetno oboje. Očitno je, da je plansko gospodarsvo botrovalo, da je življenjski standard ljudi v Baltskih državah dalež za skandinavskimi. Preteklo bo še veliko let, preden jih bodo ujele.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v Baltskih državah (3. del)

V državah, ki so jih zasedli komunisti in prišli na oblast, je genocidu običajno sledil tudi kulturni umor. To se je zgodilo tudi v Baltskih državah. Na obletnico nacistično-komunističnega sporazuma, je partijski časopis v Estoniji objavil, da se je vlada odločila, da bo iz prdaje vzela vso anti-sovjetsko, opravljivo in hujskaško literaturo, literaturo, ki poveličuje buržuazijo, ideologijo in izkoriščanje, spodbuja sovraštvo med ljudmi, vse vrste religiozne literature,… To se je nanašalo na časopise, revije, leposlovje in stvarno literaturo. Komunistični varnostni organi so se odločili uničiti vse od Tarzana do Grofa Monte Cristo. Nerazumljivo je, kaj so oblasti imele proti Tarzanu, razen tega, da je bil individualni junak in verjetno ne socialist ali komunist. Oblast je sestavila seznam prepovedanih knjig, ki se niso smele več prodajati ali izposojati. Knjige, ki oblasti niso bile všeč, so jih zavrgli in razrezali z velikimi noži in sekirami. V centralnem skladišču enega od založnikov, je 23 zaposlenih potrebovalo več kot dva tedna, da so uničili vse knjige. Med drugim so bile prepovedane Estonska enciklopedija, Zgodovina estonske umetnosti, Splošna zgodovina umetnosti, serije knjig kot so Dobitniki nobelove nagrade, Nordijske novele, Veliki mojstri pisane besede, dela Dostojevskega,… Ideja za vsem tem je bila, da človek, ki je oropan svoje zgodovine, je oropan tudi svoje prihodnosti.
Komunisti so za čas Stalina veliko literature uničili, vendar bore malo ustvarili. Do njegove smrti leta 1952 sta bili izdani dve deli, politična poezija in do ZDA kritična igra.
Med komunistično okupacijo so bile religijske šole zaprte in poučevanje prepovedano. Teološki oddelki univerz so bili zaprti. Tisti, ki so dali otroke krstiti so bili označeni kot sovražniki ljudstva. Božič in drugi krščanski prazniki so postali navadni delovni dnevi in božična drevesa v privatnih domovih so bila prepovedana. Župniki so postali ena najbolj preganjanih skupin ljudi. Estonija je imela dva luterantska, enega katoliškega in enega pravoslavnega škofa med deportiranci. Pred drugo sovjetsko okupacijo je veliko župnikov in ministrantov pobegnilo na Švedsko. Okoli 400 od 1.100 cerkva v Litvi je bilo uporabljeni v civilne namene. Katedrala sv. Janeza je postala skladišče pohištva, Kasimirjeva katedrala je postala muzej ateizma, Bernardinska cerkev je postala skladišče umetnin,… Vseh 70 katoliških samostanov v Litvi je bilo zaprtih in 3 od 4 semenišč. Četrti se je močno zmanjšal in bil pod kontrolo tajne policije, ki je nadzirala učitelje in župnike. Isto se je zgodilo v Latviji in Estoniji. Po stalinovi smrti je represija nad cerkvijo nekoliko popustila. Dovoljeno je bilo tiskati molitvene knjige in cerkvene koledarje, birme so bile spet dovoljene. Toda med vlado Hruščova (1959-64) je Baltske dežele ponovno dosegel val zapiranja cerkva, ateistična propaganda in preganjanja. Študenti, ki so v svojem prostem času obiskovali cerkev in bili verni so bili slabše ocenjeni oz. jim ni bilo dovoljeno nadaljevati študija na univerzah. Tisti, ki so hoteli zaključiti univerzo in pridobiti diplomo, so morali narediti izpit iz Marksizma-Leninizma, kjer je bilo med drugim vprašanje: „Kako lahko vemo, da bog ne obstaja?“

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v Baltskih državah (2. del)

Od prvega trenutka, ko so zavzeli nove države, so komunisti začeli izločati člane različnih skupin, ki so jih zaprli v kampe za prisilno delo, prevzgojo ali takojšnjo usmrtitev. Začelo se je z dekozakifikacijo v Rusiji in Ukrajini pod Leninom, kasneje z dekulafikacijo v istih državah pod Stalinom.
Med prvo sovjetsko okupacijo med 1940 in 1941 je Sovjetsko ljudsko sodišče obsodilo 179 ljudi na smrt, okoli 2200 so jih ubili brez sojenja. Večino je ubila tajna policija NKVD ali bataljoni za uničenje v zaporih Tartu in Kuressaare.
Komunisti so 190 trupel skrili v vodnjaku na dvorišču policijske postaje. Nekaj desetletij kasneje, so na istem dvorišču posebej usposobljeni psi lajali proti Estoncem, ki so zahtevali svobodi in končanje komunističnega terorja.
Med celotnim sovjetskim obdobjem je bilo prepovedano vsakršno pisanje in poročanje o komunističnih ubojih. Vendar pa je jeseni leta 1988 v javnost prišla novica očividca: „Kolikor vem, so samo tri ustrelili in jih skrili v vodnjak.”Vsi ostali so bili mučeni do smrti. Teh je bilo okoli 100. Nihče ne ve točne številke.” Metode mučenja so bile različne; enemu so odrezali ustnice, drugemu nos, jezik, ušesa,… Veliko jih je imelo poparjene noge, nekatri eno, drugi obe. Nekateri so imeli odstranjeno kožo, nekateri roke zvite na hrbet in zvezane z žico. Ženki so odrezali prsi. Bil sem tam, ko so trupla odstranjevali iz kleti. Prišlo je na tisoče ljudi, iskat svoje najbližje. Veliko jih je našlo.
Teror, katerega so izvajali Sovjeti ni izviral v uporu ljudi Baltskih držav, kar so zatrjevali komunisti. Bilo je ravno obratno. Baltska gverila se je borila proti sovjetskim okupacijskim silam zaradi njihovega nasilja nad civilnim prebivalstvom.
Jeseni 1939, skoraj leto dni pred okupacijo, je general Ivan Serov podpisal ukaz o množični deportaciji iz Baltskih držav. Proti sovjetski elementi so morali biti odstranjeni in poslani v sovjetske kampe. Med skupinami, ki so bile posebej omenjene so bile vse nekomunistične skupine (Socialni demokrati, socialisti,…), ljudje izključeni iz komunističnih organizacij, vojaki in člani Domače straže, višji vladni uradniki in diplomati, sodniki in tožilci, trgovci in lastniki velikih hiš in hotelov, ljudje, ki so bili zaposleni v tujih družbah ter drugi s stalnimi stiki s tujci, bližnji duhovnikov in tistih, ki so pobegnili na zahod.
V 24 urah so iz Estonije deportirali 9250 oseb, iz Latvije 15081 in iz Litve okoli 13600. Skupaj okoli 38000 oseb. Tajna policija ni rabil razloga za aretacijo sredi noči. Družinski člani so morali slediti obtoženemu, tudi dojenčki, starejši in bolani. S tovornjaki so bili prepeljani na najbližjo železniško postajo. Tam so ločili moške od žensk in otrok. Pogosto je trajalo več dni preden so jih prepeljali v koncentracijska taborišča v Sibiriji.
Sovjeti in komunisti so ta dejanja opravičevali na različne načine. Trdili so, da je nekomunistična oblas med obema vojnama preganjala komuniste. Tako je bilo edino pošteno ali vsaj logično in razumljivo, da v povračilo isto naredijo njim. Estonci so res leta 1924 aretirali 258 oseb, ki so hoteli odstaviti demokratično izvoljeno vlado.
Trdili so tudi, da je države potrebno odstraniti vse anti-sovjetske elemente. Na dan, ko so se začele deportacije, je časopis Pravda objavil novico, ki jo je posredovala agencija TASS, da Nemčija načrtuje napad na SZ. Od vseh deportiranih je bilo samo 21,5% moških starih med 20 in 49, tistih, ki bi bili zares sposobni za boj. Načrt oblasti je bil vse prej kot boj proti anti-komunistov. Skozi celotno zgodovino, so bili Baltski Nemci smatrani kot zgodovinski sovražnik, ko pa so doživeli ta šok, so jih, potem, ko so jih okupirali Nemci, smatrali za osvoboditelje. Toda kmalu so se izkazali kot enako neusmiljeni kot komunisti.
Med deportiranimi je bilo okoli 400 Judov. Judi so bili večkrat bolj preganjani kot druge skupine. V Estoniji je židovska populacija predstavljala 0,4% celotne populacije, toda 4% vseh deportiranih je bilo Židov. V Litvi jih je bilo 1/12 populacije in 1/5 vseh deportiranih. Prvi deportaciji naj bi sledili še druga in tretja. Druga je bila planirana mesec kasneje, julija 1941, vendar je bil prodor Nemcev tako hiter, da je bataljonom za uničenje ni uspelo začeti. Otok Saaremaa je Nemcem uspelo zavzeti kasneje, zato so Sovjeti tam že začeli z drugo deportacijo. Glede na dogajanje na otoku, naj bi bili 2. in 3. veliko bolj intenzivni in števičnejši.
Eden od deprtirancev je bil mlad fant, ki je v dnevnik zabeležil vse, kar se je taborišču dogajalo vse do dneva leta 1944, ko mu je zmanjkalo papirja. Fanta in mati so ločili od očeta. Opisoval je vse, kar se je zgodilo v njegovem življenju tam. Kako so prijatelji eden za drugim umirali zaradi lakote, kako je nekdo ukradel kormpir in so ga za kazen zaprli v ječo, kako sta z materjo jedla juho iz kopriv,… Vsak tretji ali četrti zapis se je končal z vprašanjem: “Oče, kje si?”
Med deprtiranimi je bilo 8 bivših predsednikov in 38 ministrov iz Estonije, 3 bivši predsedniki in 15 ministrov Latvije ter predsednik, 5 predsednikov vlad in 24 ministrov Litve. Med Nacistično okupacijo Baltskih držav je bilo ubitih okoli 6600 Estoncev, med njimi skoraj 1000 Židov in 243 Romov. Ubili so tudi več kot 36000 sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so jih ujeli med boji za Estonijo.
V Latviji je bilo ubitih okoli 80000 ljudi, od tega skoraj 70000 Židov, ki so ostali v državi. Komunistični in nacistični okupatorji so mobilizirali skoraj 250000Latvijcev, od tega jih je 100000 umrlo v bojih.
V Litvi je bilo ubitih skoraj 100000 Židov. Delež židovskega prebivalstva je padel iz predvojnih 8% celotne populacije na 1%. Samo 20000 jih je preživelo holokaust. Pred drugo sovjetsko okupacijo jeseni 1944 je okoli 300.000 Baltov pobegnilo na Zahod. Večina Estoncev jih je šla preko morja na Švedsko in Finsko, večina Litvancev in Latvijcev pa v Nemčijo. Na tisoče so jih države poslale nazaj v okupirano domovino.
Protikomunistična gverilska vojna v Litvi je bila najdaljša in najbolj razširjena v povojni Evropi. Vendar je malkdo izven Litve vedel zanjo. Sovjeti so v proti-gverilskem boju ubili okoli 25.000 Litvancev. Da bi končali gverilsko vojno so Sovjeto maja 1948 več kot 41.000 Litvancev deportirali.
Marca 1949 se je zgodba predvojnih deportacij začela ponavljati. Skupno število žrtev komunistične represije je bil naslednji:

  • Skoraj 192.000 ljudi rateiranih, usmrčenih ali deportiranih v Latviji, kar je okoli 15% populacije leta 1959. Številka je verjetno višja, saj aretacije in deportacije v začetnih letih okupacije niso štete.
  • Okoli 360.000 žrtev je bilo v Litvi.
  • V Estoniji okoli 130.000 umrlih, 80.000 mobiliziranih ali evakuiranih in poslanih v Rusijo, 70.000 ljudi, ki so živeli na področjih, ki so bili ločeni od Estonije in priključeni Rusiji.

Medtem, ko je bilo veliko Estoncev, Latvijcev in Litvancev deportiranih, se je v te države priselilo veliko Rusov, Belorusov in Ukrajincev, verjetno proti svoji volji. Posledica je bila močno zmanjšanje domače populacije.

  • Leta 1938 je bilo v Estoniji 93% vse populacije estonske; 60 let kasneje je delež padel na 60%. Nobena druga evropska država ni doživela takšne izgube domače populacije kot Estonija. Do 1990ih še niso dosegli predokupacijskega števila Estoncev. Za čas komunizma je morala sprejeto več kot 7 mio imigrantov, večinoma Rusov, ki se nikoli niso vživeli v družbo, niti se niso naučili jezika.
  • Situacija v Latviji se v veliki meri ni razlikovala od estonske. V začetku 1990ih je v Latviji živelo 100.000 Latvijcev manj kot pred 2. svetovno vojno. Delež Latvijcev se je zmanjšal iz 82 na 52%. V Rigi vsak tretji meščan ni bil Latvijec, v drugem največjem mesti Daugavpils pa samo vsak osmi.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v Baltskih državah (1. del)

Varnost Baltskih in ostalih Nordijskih dežel je bila v času med obema vojnama odvisna od ravnotežja med velesilami. Ko sta Nemčija in SZ postali totalitarni državi, se je možnost za vojno močno povečalo in s tem grožnja proti prebivalcem pribaltskih in drugih dežel. Ni pomagalo, da so Baltske dežele podpisale sporazum, Briand-Kelloggov pakt, ki je prepovedal vojne. Leta 1932 so podpisali tudi pakt o nenapadanju s SZ in ga 2 leti kasneje podaljšali za naslednjih 10 let.

Ker so pogajanja med zahodnimi državami in SZ poleti 1939 propadla, so se komunisti začeli dogovarjati z Nacisti. Stalin in Hitler sta se dogovorila o nenapadanju in k dogovoru dodala tajne protokole. Nacistično-komunistični dogovor je poznan kot Molotov-Ribbentropov pakt. Poimenovan je po sovjetskem zunanjem ministru Molotovi in njegovem nacističnem kolegu Ribbentropu, ki sta 23. avgusta 1939 podpisala sporazum. V tajnem dogovoru sta se dogovorila o razdelitvi Finske, Baltskiih držav in Poljske. To je bil začetek 2. svetovne vojne, ki se je potem dejansko začela z nemško in sovjetsko invazijo in razdelitev Poljske. 10 dni po sovjetskem napadu na Poljsko, so komunisti in nacisti v Moskvi podpisali nov sporazum. Vseboval je še en tajni protokol s katerim je Stalin prepustil Varšavo z okolico in še nekatere poljske regije nacistom v zameno za takrat še vedno neodvisno Litvo. Niti Litvanci, niti Poljaki niso bili vprašani za mnenje.

Stalin se je odločil, da bo s pritiskom na vlade Baltskih držav dosegel dogovor o skupni pomoči. Sporazum z Estonijo je bil podpisan 28.9.1939. S tem je Stalin dobil zeleno luč za namestitev 25.000 vojakov v pomorski vojaški bazi v Paldiskem v Finskem zalivu in zračno bazo v notranjosti Estonije in otokih. 5.10. je bila Latvija prisiljena v podpis podobnega sporazuma in sprejela 30.000 vojakov, 10.10. pa še Litva z 20.000 vojaki.

Komunisti so v dogovorih poudarjali da bodo spoštovali politično neodvisnost, ustavo, ekonomski in politični sistem ter vojaško neodvisnost. Toda sovjetski generali so na svoje zemljevide že navajali, da so Baltske države že označene kot sovjetske republike. Ko je bil podpisan zadnji sporazum o skupnem sodelovanju, je minister za varnost general Ivan Serov podpisal tajni dokument, s katerim je ukazal registracijo in deportacijo „anti-sovjetskih elementov“ iz še vedno neodvisnih Estonije, Latvije in Litve.

Mesec kasneje so komunisti napadli Finsko. Ko se je finsko-sovjetska vojna (1939-40) končala in ko so se zahodne države borile na zahodni fronti (ko je 14.6.1940 padel Pariz), so ruski komunisti izkoristili priložnost in v Litvi postavili pro-sovjetsko vlado. Litvo je Rdeča armada okupirala naslednji dan. V naslednjih dneh je sovjetska vlada zahtevala, da tudi Latvija in Estonija postavita novi vladi, ki bosta odkrito podpirali sporazum o medsebojni pomoči in dovolila prihod neomejenega števila sovjetskih vojakov. Estonski in Latvijski so bili brez moči, 17.6.1940 sovjetska vojska okupira Estonijo in Latvijo.
Z okupacijo Litve, Latvije in Estonije so Sovjeti kršili vsaj 15 mednarodnih sporazumov. Od mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan po Veliki vojni (ko je Leninova vlada obljubila, da bo spoštovala neodvisnost Baltskih držav), do sporazumov o nenapadanju, ki so bili podpisani pred 2. svetovno vojno, kot tudi statuti Lige narodov. To zavzetje so Sovjeti kasneje označili kot veliko zmago za baltske narode.

Splošne volitve so bile mesec kasneje. Samo komunistični kandidati so lahko kandidirali. V Estoniji je pomotoma kandidiral nekomunistični kandidat, ki je bil takoj po volitvah aretiran in obtožen prevare. Ko se je izkazalo, da volitve ne bodo v skladu s pričakovanji, so jih podaljšali za en dan. Tisti, ki so zahtevali tajno glasovanje, so bili takoj odpeljani v prostore tajne policije in obtoženi kot antikomunisti in sovražniki ljudstva.

Glede na uradne rezultate, je blok delavnih ljudi dobil 92,8% podporo v Estoniji, 97,6% v Latviji in 99,19 v Litvi. Sovjetska agencija TASS je objavila rezultate volitev 12 ur preden so se volišča zaprla. Odgovorni verjetno niso vedeli, da so bile bolitve zaradi slabe volilne udeležbe podaljšane. Tako so volilci v Baltskih državah vedeli kako so volili še preden so volili.

Novo izvoljeni parlamenti so se odločili, da Baltske države preimenujejo v Sovjetske socialistične republike in zaprosijo za priključitev SZ. Vrhovni sovjet je 3.8. sprejel Litvo, 5.8. Latvijo in 6.8. Estonijo. Teren za nov sovjetski genocid je bil tako pripravljen.

(hjalmarsonstiftelsen.se)