Komunizem v baltskih državah (3. del)

V državah, ki so jih zasedli komunisti in prišli na oblast, je genocidu običajno sledil tudi kulturni umor. To se je zgodilo tudi v baltskih državah. Na obletnico nacistično-komunističnega sporazuma, je partijski časopis v Estoniji objavil, da se je vlada odločila, da bo iz prdaje vzela vso anti-sovjetsko, opravljivo in hujskaško literaturo, literaturo, ki poveličuje buržuazijo, ideologijo in izkoriščanje, spodbuja sovraštvo med ljudmi, vse vrste religiozne literature,… To se je nanašalo na časopise, revije, leposlovje in stvarno literaturo. Komunistični varnostni organi so se odločili uničiti vse od Tarzana do Grofa Monte Cristo. Nerazumljivo je, kaj so oblasti imele proti Tarzanu, razen tega, da je bil individualni junak in verjetno ne socialist ali komunist. Oblast je sestavila seznam prepovedanih knjig, ki se niso smele več prodajati ali izposojati. Knjige, ki oblasti niso bile všeč, so jih zavrgli in razrezali z velikimi noži in sekirami. V centralnem skladišču enega od založnikov, je 23 zaposlenih potrebovalo več kot dva tedna, da so uničili vse knjige. Med drugim so bile prepovedane Estonska enciklopedija, Zgodovina estonske umetnosti, Splošna zgodovina umetnosti, serije knjig kot so Dobitniki nobelove nagrade, Nordijske novele, Veliki mojstri pisane besede, dela Dostojevskega,… Ideja za vsem tem je bila, da človek, ki je oropan svoje zgodovine, je oropan tudi svoje prihodnosti.
Komunisti so za čas Stalina veliko literature uničili, vendar bore malo ustvarili. Do njegove smrti leta 1952 sta bili izdani dve deli, politična poezija in do ZDA kritična igra.
Med komunistično okupacijo so bile religijske šole zaprte in poučevanje prepovedano. Teološki oddelki univerz so bili zaprti. Tisti, ki so dali otroke krstiti so bili označeni kot sovražniki ljudstva. Božič in drugi krščanski prazniki so postali navadni delovni dnevi in božična drevesa v privatnih domovih so bila prepovedana. Župniki so postali ena najbolj preganjanih skupin ljudi. Estonija je imela dva luterantska, enega katoliškega in enega pravoslavnega škofa med deportiranci. Pred drugo sovjetsko okupacijo je veliko župnikov in ministrantov pobegnilo na Švedsko. Okoli 400 od 1.100 cerkva v Litvi je bilo uporabljeni v civilne namene. Katedrala sv. Janeza je postala skladišče pohištva, Kasimirjeva katedrala je postala muzej ateizma, Bernardinska cerkev je postala skladišče umetnin,… Vseh 70 katoliških samostanov v Litvi je bilo zaprtih in 3 od 4 semenišč. Četrti se je močno zmanjšal in bil pod kontrolo tajne policije, ki je nadzirala učitelje in župnike. Isto se je zgodilo v Latviji in Estoniji. Po stalinovi smrti je represija nad cerkvijo nekoliko popustila. Dovoljeno je bilo tiskati molitvene knjige in cerkvene koledarje, birme so bile spet dovoljene. Toda med vlado Hruščova (1959-64) je Baltske dežele ponovno dosegel val zapiranja cerkva, ateistična propaganda in preganjanja. Študenti, ki so v svojem prostem času obiskovali cerkev in bili verni so bili slabše ocenjeni oz. jim ni bilo dovoljeno nadaljevati študija na univerzah. Tisti, ki so hoteli zaključiti univerzo in pridobiti diplomo, so morali narediti izpit iz Marksizma-Leninizma, kjer je bilo med drugim vprašanje: „Kako lahko vemo, da bog ne obstaja?“

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Stanovanje v Londonu s šestimi sobami v eni

Malo stanovanje v Londonu ima vse kar imajo veliki in kar potrebujete za življenje.

Komunizem v baltskih državah (2. del)

Od prvega trenutka, ko so zavzeli nove države, so komunisti začeli izločati člane različnih skupin, ki so jih zaprli v kampe za prisilno delo, prevzgojo ali takojšnjo usmrtitev. Začelo se je z dekozakifikacijo v Rusiji in Ukrajini pod Leninom, kasneje z dekulafikacijo v istih državah pod Stalinom.
Med prvo sovjetsko okupacijo med 1940 in 1941 je Sovjetsko ljudsko sodišče obsodilo 179 ljudi na smrt, okoli 2200 so jih ubili brez sojenja. Večino je ubila tajna policija NKVD ali bataljoni za uničenje v zaporih Tartu in Kuressaare.
Komunisti so 190 trupel skrili v vodnjaku na dvorišču policijske postaje. Nekaj desetletij kasneje, so na istem dvorišču posebej usposobljeni psi lajali proti Estoncem, ki so zahtevali svobodi in končanje komunističnega terorja.
Med celotnim sovjetskim obdobjem je bilo prepovedano vsakršno pisanje in poročanje o komunističnih ubojih. Vendar pa je jeseni leta 1988 v javnost prišla novica očividca: „Kolikor vem, so samo tri ustrelili in jih skrili v vodnjak.”Vsi ostali so bili mučeni do smrti. Teh je bilo okoli 100. Nihče ne ve točne številke.” Metode mučenja so bile različne; enemu so odrezali ustnice, drugemu nos, jezik, ušesa,… Veliko jih je imelo poparjene noge, nekatri eno, drugi obe. Nekateri so imeli odstranjeno kožo, nekateri roke zvite na hrbet in zvezane z žico. Ženki so odrezali prsi. Bil sem tam, ko so trupla odstranjevali iz kleti. Prišlo je na tisoče ljudi, iskat svoje najbližje. Veliko jih je našlo.
Teror, katerega so izvajali Sovjeti ni izviral v uporu ljudi Baltskih držav, kar so zatrjevali komunisti. Bilo je ravno obratno. Baltska gverila se je borila proti sovjetskim okupacijskim silam zaradi njihovega nasilja nad civilnim prebivalstvom.
Jeseni 1939, skoraj leto dni pred okupacijo, je general Ivan Serov podpisal ukaz o množični deportaciji iz Baltskih držav. Proti sovjetski elementi so morali biti odstranjeni in poslani v sovjetske kampe. Med skupinami, ki so bile posebej omenjene so bile vse nekomunistične skupine (Socialni demokrati, socialisti,…), ljudje izključeni iz komunističnih organizacij, vojaki in člani Domače straže, višji vladni uradniki in diplomati, sodniki in tožilci, trgovci in lastniki velikih hiš in hotelov, ljudje, ki so bili zaposleni v tujih družbah ter drugi s stalnimi stiki s tujci, bližnji duhovnikov in tistih, ki so pobegnili na zahod.
V 24 urah so iz Estonije deportirali 9250 oseb, iz Latvije 15081 in iz Litve okoli 13600. Skupaj okoli 38000 oseb. Tajna policija ni rabil razloga za aretacijo sredi noči. Družinski člani so morali slediti obtoženemu, tudi dojenčki, starejši in bolani. S tovornjaki so bili prepeljani na najbližjo železniško postajo. Tam so ločili moške od žensk in otrok. Pogosto je trajalo več dni preden so jih prepeljali v koncentracijska taborišča v Sibiriji.
Sovjeti in komunisti so ta dejanja opravičevali na različne načine. Trdili so, da je nekomunistična oblas med obema vojnama preganjala komuniste. Tako je bilo edino pošteno ali vsaj logično in razumljivo, da v povračilo isto naredijo njim. Estonci so res leta 1924 aretirali 258 oseb, ki so hoteli odstaviti demokratično izvoljeno vlado.
Trdili so tudi, da je države potrebno odstraniti vse anti-sovjetske elemente. Na dan, ko so se začele deportacije, je časopis Pravda objavil novico, ki jo je posredovala agencija TASS, da Nemčija načrtuje napad na SZ. Od vseh deportiranih je bilo samo 21,5% moških starih med 20 in 49, tistih, ki bi bili zares sposobni za boj. Načrt oblasti je bil vse prej kot boj proti anti-komunistov. Skozi celotno zgodovino, so bili Baltski Nemci smatrani kot zgodovinski sovražnik, ko pa so doživeli ta šok, so jih, potem, ko so jih okupirali Nemci, smatrali za osvoboditelje. Toda kmalu so se izkazali kot enako neusmiljeni kot komunisti.
Med deportiranimi je bilo okoli 400 Judov. Judi so bili večkrat bolj preganjani kot druge skupine. V Estoniji je židovska populacija predstavljala 0,4% celotne populacije, toda 4% vseh deportiranih je bilo Židov. V Litvi jih je bilo 1/12 populacije in 1/5 vseh deportiranih. Prvi deportaciji naj bi sledili še druga in tretja. Druga je bila planirana mesec kasneje, julija 1941, vendar je bil prodor Nemcev tako hiter, da je bataljonom za uničenje ni uspelo začeti. Otok Saaremaa je Nemcem uspelo zavzeti kasneje, zato so Sovjeti tam že začeli z drugo deportacijo. Glede na dogajanje na otoku, naj bi bili 2. in 3. veliko bolj intenzivni in števičnejši.
Eden od deprtirancev je bil mlad fant, ki je v dnevnik zabeležil vse, kar se je taborišču dogajalo vse do dneva leta 1944, ko mu je zmanjkalo papirja. Fanta in mati so ločili od očeta. Opisoval je vse, kar se je zgodilo v njegovem življenju tam. Kako so prijatelji eden za drugim umirali zaradi lakote, kako je nekdo ukradel kormpir in so ga za kazen zaprli v ječo, kako sta z materjo jedla juho iz kopriv,… Vsak tretji ali četrti zapis se je končal z vprašanjem: “Oče, kje si?”
Med deprtiranimi je bilo 8 bivših predsednikov in 38 ministrov iz Estonije, 3 bivši predsedniki in 15 ministrov Latvije ter predsednik, 5 predsednikov vlad in 24 ministrov Litve. Med Nacistično okupacijo Baltskih držav je bilo ubitih okoli 6600 Estoncev, med njimi skoraj 1000 Židov in 243 Romov. Ubili so tudi več kot 36000 sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so jih ujeli med boji za Estonijo.
V Latviji je bilo ubitih okoli 80000 ljudi, od tega skoraj 70000 Židov, ki so ostali v državi. Komunistični in nacistični okupatorji so mobilizirali skoraj 250000Latvijcev, od tega jih je 100000 umrlo v bojih.
V Litvi je bilo ubitih skoraj 100000 Židov. Delež židovskega prebivalstva je padel iz predvojnih 8% celotne populacije na 1%. Samo 20000 jih je preživelo holokaust. Pred drugo sovjetsko okupacijo jeseni 1944 je okoli 300.000 Baltov pobegnilo na Zahod. Večina Estoncev jih je šla preko morja na Švedsko in Finsko, večina Litvancev in Latvijcev pa v Nemčijo. Na tisoče so jih države poslale nazaj v okupirano domovino.
Protikomunistična gverilska vojna v Litvi je bila najdaljša in najbolj razširjena v povojni Evropi. Vendar je malkdo izven Litve vedel zanjo. Sovjeti so v proti-gverilskem boju ubili okoli 25.000 Litvancev. Da bi končali gverilsko vojno so Sovjeto maja 1948 več kot 41.000 Litvancev deportirali.
Marca 1949 se je zgodba predvojnih deportacij začela ponavljati. Skupno število žrtev komunistične represije je bil naslednji:

  • Skoraj 192.000 ljudi rateiranih, usmrčenih ali deportiranih v Latviji, kar je okoli 15% populacije leta 1959. Številka je verjetno višja, saj aretacije in deportacije v začetnih letih okupacije niso štete.
  • Okoli 360.000 žrtev je bilo v Litvi.
  • V Estoniji okoli 130.000 umrlih, 80.000 mobiliziranih ali evakuiranih in poslanih v Rusijo, 70.000 ljudi, ki so živeli na področjih, ki so bili ločeni od Estonije in priključeni Rusiji.

Medtem, ko je bilo veliko Estoncev, Latvijcev in Litvancev deportiranih, se je v te države priselilo veliko Rusov, Belorusov in Ukrajincev, verjetno proti svoji volji. Posledica je bila močno zmanjšanje domače populacije.

  • Leta 1938 je bilo v Estoniji 93% vse populacije estonske; 60 let kasneje je delež padel na 60%. Nobena druga evropska država ni doživela takšne izgube domače populacije kot Estonija. Do 1990ih še niso dosegli predokupacijskega števila Estoncev. Za čas komunizma je morala sprejeto več kot 7 mio imigrantov, večinoma Rusov, ki se nikoli niso vživeli v družbo, niti se niso naučili jezika.
  • Situacija v Latviji se v veliki meri ni razlikovala od estonske. V začetku 1990ih je v Latviji živelo 100.000 Latvijcev manj kot pred 2. svetovno vojno. Delež Latvijcev se je zmanjšal iz 82 na 52%. V Rigi vsak tretji meščan ni bil Latvijec, v drugem največjem mesti Daugavpils pa samo vsak osmi.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Moderna in udobna hiša na kolesih

Hiša na kolesih, ki sta jo lastnika po svojih načrtih zgradila v 4 mesecih. Za izgradnjo sta porabila nekaj manj kot 23.000 ameriških dolarjev. Skupaj z opremo je bila cena nekaj več kot 33.000 ameriških dolarjev. Je okoli 8,5 m dolga in 2,5 m široka. Hiši ima okoli 20,5 m2 uporabne površine ter še 2 podstrešna prostora skupaj s skoraj 12 m2 površine. Hiša je moderna in kljub svoji površini nudi veliko udobja.

Komunizem v baltskih državah (1. del)

Varnost baltskih in ostalih nordijskih dežel je bila v času med obema vojnama odvisna od ravnotežja med velesilami. Ko sta Nemčija in SZ postali totalitarni državi, se je možnost za vojno močno povečalo in s tem grožnja proti prebivalcem pribaltskih in drugih dežel. Ni pomagalo, da so Baltske dežele podpisale sporazum, Briand-Kelloggov pakt, ki je prepovedal vojne. Leta 1932 so podpisali tudi pakt o nenapadanju s SZ in ga 2 leti kasneje podaljšali za naslednjih 10 let.

Ker so pogajanja med zahodnimi državami in SZ poleti 1939 propadla, so se komunisti začeli dogovarjati z Nacisti. Stalin in Hitler sta se dogovorila o nenapadanju in k dogovoru dodala tajne protokole. Nacistično-komunistični dogovor je poznan kot Molotov-Ribbentropov pakt. Poimenovan je po sovjetskem zunanjem ministru Molotovu in njegovem nacističnem kolegu Ribbentropu, ki sta 23. avgusta 1939 podpisala sporazum. V tajnem dogovoru sta se dogovorila o razdelitvi Finske, Baltskih držav in Poljske. To je bil začetek 2. svetovne vojne, ki se je potem dejansko začela z nemško in sovjetsko invazijo in razdelitev Poljske. 10 dni po sovjetskem napadu na Poljsko, so komunisti in nacisti v Moskvi podpisali nov sporazum. Vseboval je še en tajni protokol s katerim je Stalin prepustil Varšavo z okolico in še nekatere poljske regije nacistom v zameno za takrat še vedno neodvisno Litvo. Niti Litvanci, niti Poljaki niso bili vprašani za mnenje.

Stalin se je odločil, da bo s pritiskom na vlade Baltskih držav dosegel dogovor o skupni pomoči. Sporazum z Estonijo je bil podpisan 28.9.1939. S tem je Stalin dobil zeleno luč za namestitev 25.000 vojakov v pomorski vojaški bazi v Paldiskem v Finskem zalivu in zračno bazo v notranjosti Estonije in otokih. 5.10. je bila Latvija prisiljena v podpis podobnega sporazuma in sprejela 30.000 vojakov, 10.10. pa še Litva z 20.000 vojaki.

Komunisti so v dogovorih poudarjali da bodo spoštovali politično neodvisnost, ustavo, ekonomski in politični sistem ter vojaško neodvisnost. Toda sovjetski generali so na svoje zemljevide že navajali, da so Baltske države že označene kot sovjetske republike. Ko je bil podpisan zadnji sporazum o skupnem sodelovanju, je minister za varnost general Ivan Serov podpisal tajni dokument, s katerim je ukazal registracijo in deportacijo „anti-sovjetskih elementov“ iz še vedno neodvisnih Estonije, Latvije in Litve.

Mesec kasneje so komunisti napadli Finsko. Ko se je finsko-sovjetska vojna (1939-40) končala in ko so se zahodne države borile na zahodni fronti (ko je 14.6.1940 padel Pariz), so ruski komunisti izkoristili priložnost in v Litvi postavili pro-sovjetsko vlado. Litvo je Rdeča armada okupirala naslednji dan. V naslednjih dneh je sovjetska vlada zahtevala, da tudi Latvija in Estonija postavita novi vladi, ki bosta odkrito podpirali sporazum o medsebojni pomoči in dovolila prihod neomejenega števila sovjetskih vojakov. Estonski in Latvijski so bili brez moči, 17.6.1940 sovjetska vojska okupira Estonijo in Latvijo.
Z okupacijo Litve, Latvije in Estonije so Sovjeti kršili vsaj 15 mednarodnih sporazumov. Od mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan po Veliki vojni (ko je Leninova vlada obljubila, da bo spoštovala neodvisnost Baltskih držav), do sporazumov o nenapadanju, ki so bili podpisani pred 2. svetovno vojno, kot tudi statuti Lige narodov. To zavzetje so Sovjeti kasneje označili kot veliko zmago za baltske narode.

Splošne volitve so bile mesec kasneje. Samo komunistični kandidati so lahko kandidirali. V Estoniji je pomotoma kandidiral nekomunistični kandidat, ki je bil takoj po volitvah aretiran in obtožen prevare. Ko se je izkazalo, da volitve ne bodo v skladu s pričakovanji, so jih podaljšali za en dan. Tisti, ki so zahtevali tajno glasovanje, so bili takoj odpeljani v prostore tajne policije in obtoženi kot antikomunisti in sovražniki ljudstva.

Glede na uradne rezultate, je blok delavnih ljudi dobil 92,8% podporo v Estoniji, 97,6% v Latviji in 99,19 v Litvi. Sovjetska agencija TASS je objavila rezultate volitev 12 ur preden so se volišča zaprla. Odgovorni verjetno niso vedeli, da so bile bolitve zaradi slabe volilne udeležbe podaljšane. Tako so volilci v Baltskih državah vedeli kako so volili še preden so volili.

Novo izvoljeni parlamenti so se odločili, da Baltske države preimenujejo v Sovjetske socialistične republike in zaprosijo za priključitev SZ. Vrhovni sovjet je 3.8. sprejel Litvo, 5.8. Latvijo in 6.8. Estonijo. Teren za nov sovjetski genocid je bil tako pripravljen.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Izvedbe in materiali iz katerih so zgrajene male hiše

Male hiške so lahko iz različnih materialov in v različnih izvedbah.

  • zidana
houseplans.co

houseplans.co

  • lesena
occupycorporatism.com

occupycorporatism.com

  • kovinska (v tem primeru v hišo predelan transportni kontejner)
homedecorreport.com

homedecorreport.com

  • samostojna hiša
chameleon-interiors.blogspot.com

chameleon-interiors.blogspot.com

  • v sklopu nekega drugega, običajno večjega objekta (v tem primeru v stanovanje predelana pralnica)
tinyhousetalk.com

tinyhousetalk.com

  • mobilna na kolesih
countrylife.com

countrylife.com

  • nepremična
tinyhouseliving.com

tinyhouseliving.com

Male hiše v številkah

Še nekaj dejstev glede življenja v malih hišah….podatki so sicer za ZDA, kjer je gibanje najbolj razvito.

thetinylife.com

thetinylife.com

Baltske države in Helsinki – Hesinki

Helsinki so postali glavno mesto Finske šele leta 1812, ko so deželo od Švedov prevzeli Rusi. Manjše mesto je tu stalo že prej, vendar je bilo predvsem trgovsko, ki je bilo ustanovljeno kot protiutež Talinu. Leta 1550 ga je ustanovil kralj Gustav Vasa. Ruski politiki v St. Petersburgu so eno oko stalno imeli na Helsinkih, avtonomni pokrajini Finski in njeni politiki. Od takrat je mesto zelo hitro raslo. Z namenom ureditve centra mesta je bil v Helsinke poklican nemški arhitekt Carl Ludvig Engel. Nastal je Senaatintori, srce mesta.

Helsinki so zrasli na polotoku, ki je obkrožen z mnogimi otoki, na katere vozijo trajekti ali vodijo mostovi. Večji sosednji naselji, ki spadata pod Helsinke sta Espoo na zahodu in Vantaa na severu, ki ima tudi mednarodno letališče. Mesto ima dve središči, ki sta se razvili okoli dveh prometnih vozlišč: Rautatientori (trg pri železniški postaji) in Kauppatori (tržnica pri mestnem pristanišču). Iz priščanišča plujejo ladje in trajekti v Estonijo in na sosednje otoke. Zahvaljujoč podzemni železnici in železnici greste iz Rautatietori lahko praktično povsod po mestu in Finski.

Mestni trg leta 1820, narisal Carl Ludvig Engel (http://en.wikipedia.org/wiki/Helsinki)

Mestni trg leta 1820, narisal Carl Ludvig Engel (http://en.wikipedia.org/wiki/Helsinki)

Helsinki so v dobrih dveh stoletjih razvili dve središči mesta, ki sta bili zgrajeni v dveh različnih obdobjih. Prvi je Senaatintori, ki ga je načrtoval Engel za čas caristične Rusije, drugi pa je trg pri parlamentu, ki ga je načrtoval Aalto. Vendar ta načrt se nikoli ni dokončno uresničil. Na začetku 19. stol. so Helsinki postali glavno mesto province Finske in arhitekt Carl Ludvig Engel je naredil načrte za monumentalen trg, ki ga danes poznamo kot Senaatitori, katerega obkrožajo katedrala, palača senata, narodna knjižnica in univerza. Na sredini trga stoji kip carju Aleksandru II. Postavljen je bil leta 1894 v spomin na ponovno konstituiranje dieta na Finskem leta 1863, opozarja na močan vpliv Rusije v 19. stol. v Helsinkih in reforme, ki jih je sprejel in so povečale avtonomnost Finske.

Katedrala

Katedrala

Aalto je bil mnenja, da Helsinki potrebujejo novi center mesta in glavni trg v bližini parlamenta, zgradbi, ki simbolizira status pridobljen leta 1917. Na srečo je bil tam prazen natovorni prostor železnice, ki so ga selili na drugo mesto. Aalto je bil mnenja, da bi bil to idealen prostor za uresničitev ideje, katero je že leta 1917 predlagal Eliel Saarinen. Saarinen je predlagal še izgradnjo nove ceste, ki bi povezala severna predmestja s centrom. Ulica naj bi se imenovala Vapaudenkatu (Ulica svobode). Aalto je predlagal pahljačasti trg, ki bi se odpiral proti Töölönlahti-ju (severu) in bi bil obkrožen s koncertno in kongresno dvorano, operno hišo, umetnostnim muzejem, mestno knjižnico in drugimi javnimi zgradbami, ki bi jih zgradili v parku Hesperia. Ulica svobode naj bi bila zgrajena severno od železnice na stebrih, ob prihodu bi se odprl pogled proti centru in odsev le-tega v zalivu Töölönlahti.

Poleg omenjenih trgov, imajo Helsinki še nekaj pomembnih zgradb, v nekaterih so se v njegovi zgodovini zgodili pomembni dogodki.

Olimpijski stadion je največji stadion v državi. Danes se uporablja za razne koncerte in športne dogodke. Stadion je bil center dogajanja na letnih olimpijskih igrah leta 1952. Med igrami so se tu odvijala tekmovanja v atletiki, jahanju preko ovir in nogometni finale. Leta 1983 in 2005 je stadion gostil svetovno prvenstvo v atletiki. Na njem igra finska nogometna reprezentanca.

Stadion sta Yrjö Lindgren in Toivo Jäntti zasnovala v funkcionalnem stilu. Gradnja se je začela leta 1934 in končala 1938 z namenom gostovanja letnih OI leta 1940, katere so prenesli iz Tokia v Helsinke. OI so bile zaradi 2. svetovne vojne odpovedane. Namesto tega leta so jih gostovali 12 let kasneje. Stadion so popolnoma prenovili med 1990 in 1994 in kasneje leta 2005 za svetovno prvenstvo v atletiki. Kapaciteta gledalcev je bila za čas OI več kot 70.000 obiskovalcev. Danes ima zaradi varnostnih razlogov 40.600 mest. V njem je Športni muzej in Dvorana slavnih finskih športnikov, med njimi tudi tekač Paavo Nurmi in smučarski skakalec Matti Nykänen.

Spomenik skladatelju Sibeliusu

Spomenik skladatelju Sibeliusu

Dvorana Finlandia je vodilna koncertna in kongresna dvorana v državi zgrajena med 1967 in 1972. Kongresni del je bil zgrajen med 1973 in 1975. Je Aaltova največja mojstrovina. Aalto je menil, da bo z višino lahko izboljšal akustiko. Višina se v notranjosti zaradi spuščenega stropa ne opazi, ideja pa je bila dobiti nekakšen akustični efekt, kakršnega dobimo v visokih cerkvah. Na žalost glede tega ni bil popolnoma uspešen. Za zunanjost je uporabil marmor iz Carrare. Hotel je povezati Finsko z mediteranskimi državami in kulturo. Plošče iz marmorja niso bile kos ostremu finskemu podnebju. Fasado celotne zgradbe je bilo potrebno zamenjati. Največja obnova se je začela 1990 in je trajala celo desetletje. V dvorani so gostili različne kongrese in konference ZN ter leta 1975 konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi ter svetovne voditelje držav Reagan, Bush, Brežnjev, Gorbačov, Teacher,…

Nasproti dvorane stoji Narodni muzej, ki se nahaja v preurejeni gotski cerkvi z zvonikom in bogatimi kamnoseškimi deli.

Skalnato področje na koncu Fredrikinkatu je bila že v začetku 20. stol. rezervirana za izgradnjo cerkve. Razpis za pridobitev projektov so zaradi različnih razlogov morali dvakrat ponoviti. In ko so leta 1961 prišli do končnega projekta, je bila javnost nad izbranim zgoržena. Hoteli so klasično cerkev. Projekt, ki sta ga izdelala Timo in Tuomo Suomalainen je predvidel, da vrh skalnatega hriba ostane kar se da nedotaknjen, vse ostale župnijske zgradbe so prestavili na rob hriba. Cerkev Tempeliaukio je vklesana v kamen. Pokrita je z bakreno kupolo, zanjo so porabili 22 km bakrovega traku. Notranje stene so neravne. Dopoldan sonce sije skozi okna, ki obkrožajo streho, na oltarno steno. Voda, ki prihaja iz sten, je speljana po posebnih kanalih. Višina sten je 5 do 9 m, premer kupole je 24 m, največja višina je 13 m. Razpoka iz ledene dobe služi kot oltarna podoba. Notranjost je izdelana iz najpogostejšega kamna na Finskem: rdeča, vijolična in siva. Klopi so iz brezovega lesa.

Tempeliaukio

Tempeliaukio

Na otoku Katajanokka, na hribu nad pristaniščem stoji pravoslavna katedrala Uspenki posvečena marijinemu vnebovzetju, kar pove tudi ime cerkve uspenie v ruskem jeziku. To je še ena zgradba, ki so jo Rusi zgradili za poveličenje svoje vere v času, ko so vladali Finski. Zato tudi stoji na hribu, ki je viden iz velikega dela centra Helsinkov. Načrte je izdelal ruski arhitekt Aleksey Gornostayev. Za vzor pri načrtovanju cerkve je arhitekt povzel cerkev iz 16. stol, ki je stala v bližini Moskve. Cerkev iz rdeče opeke je ena najbolj barvitih znamenitosti Helsinkov. Opeko so pripeljali iz otoka Aland, to so bili ostanki utrdbe Bomarsund, ki je bila uničena v vojni leta 1854. Katedrala ima skupaj 13 zlatih čebulastih streh, ki predstavljajo število apostolov skupaj s Kristusom. Na zadnji strani kapele je spominska plošča, ki spominja na cesarja Aleksandra II, ki je bil v času gradnje cerkve veliki vojvoda Finske.

Katedrala Uspenki

Katedrala Uspenki

Baltske države in Helsinki – Estonija

Ko prestopimo državno mejo, ne samo vstopimo v drugo državo, ampak tudi začnemo spoznavati novo kulturo. Zaradi dolgoletne podobne zgodovine je tudi ta v nekaterih pogledih precej podobna, ne pa tudi v jeziku, kateri je podoben finskemu in ne jeziku ostalih dveh Baltskih držav. Skupaj s finskim in madžarskim jezikom spada v ugro-finsko jezikovno skupino. Estonski jezik govori okoli 1,1 mio ljudi po celem svetu, od tega je ta jezik materin jezik okoli 70% ljudem, ki živijo v Estoniji. Tudi tu ruski jezik pogosto slišimo, predvsem v Talinu in na severo-vzhodu.

Estonija je od svoje osamosvojitve postala ena vodilnih tehnoloških držav na svetu. Internet je človekova pravica in otroci sanjajo o tem, da bi postali tehno-friki. Estonci so sodelovali pri nastajanju Skypa, Hotmaila in Kazaa, leta 2007 so kot prvi na svetu uvedli elektronske volitve, 95% Estoncev svojo dohodninsko napoved odda v elektronski obliki, vsa državna infrastruktura se je spreminila v elektronsko obliko. Ko je vlada leta 1992 debirokratizirala in poenostavila ustanavljanje novih podjetij, se je pojavilo veliko malih visoko tehnoloških podjetij. Eno takih je bilo tudi BlueMoon, katerega ustanovitelj je bil Priit Kasesalu, ki je sodeloval pri razvoju Skypa. Skype so leta 2005 prodali eBayu za 2,5 mrd dolarjev (eBay ga je leta 2011 prodal Microsoftu za 8,5 mrd dolarjev). Tako se je ustvaril nov razred investitorjev, ki so želeli vlagati v tehnološka podjetja. V Tehnopolu, tehnološkem mestu v Talinu, deluje okoli 150 tehnoloških podjetij. Visokotehnološka industrija prispeva 15% državnega BDP.

Pristanišče s starim delom Talina v ozadju

Pristanišče s starim delom Talina v ozadju

Talin je eno od najlepših in najbolje ohranjenih mest v severni Evropi. Tlakovane ulice, vitki zvoniki in okrogli stolpi starega mesta so ga postavili na seznem UNESCO svetovne dediščine. Talin je politično in ekonomsko središče hitro spreminjajoče se družbe, katera se lahko pohvali z eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Tallinn je bil glavno mesto za čas prve samostojnosti med 1918 in 1949 ter kasneje od 1991 naprej. Ime mesta izvira iz »taani linnus«, kar v estonščini pomeni »danska utrdba«, kar nas spominja na dejstvo, da so mesto ustanovili Danci na začetku 13. stol., od takrat pa naprej pa so o njegovi usodi stoletja odločali tuji vladarji: Švedi, Nemci (ki so pustili še posebej velik pečat), Rusi (v tem času so zaradi priseljevanja predstavljali okoli 45% celotne populacije, ruski jezik pa ostaja kot eden pomembnih jezikov).

Park in palača Kadriorg

Park in palača Kadriorg

Srce mesta je Staro mesto (Vanalinn), nekoč obkroženo s srednjeveškim obzidjem. Precejšen del ga še vedno stoji. Nad njim se nahaja Toompea, utrdba nemških vitezov in škofov na vrhu hriba, kateri so nadzorovali mesto v srednjem veku. Talin na drugi strani mestnega obzidja je vse prej kot zanimiv, razen nekaterih izjem: park in palača Kadriorg in botanični vrt nad počitniškim delom Pirito v V delu Tallinna. Estonski muzej na prostem v Rocca al Mare je še ena zanimivost Tallinna, ki se nahaja v zahodnem delu mesta.

Viru

Viru

Mestni trg je star kot sam Tallinn. Obkrožen je s hišami, ki so pobarvane s pastelnimi barvami. Je tudi priljubljeno shajališče domačinov. Mestna hiša je impozanten spomenik haneastski zgodovini. Je edina preživela mestna hiša v severni Evropi. Zgradba se prvič omenja leta 1322. Ko je bila v letih med 1402 in 1404 zgrajena sedanja, je bil Talin cvetoče hanaestatsko mesto. Mestna hiša je v Evropi tradicionalno center mestne oblasti. Od leta 1248 je Tallinn deloval v okviru zakonov iz Lübecka, zato so bili župani člani Hanse. Kasneje je v njej deloval tudi mestni svet. Danes se še vedno uporablja v javne namene za razne ceremonialne dogodke ali kulturne prireditve. Zgradba ima gotske arkade in vitek stolp. Pod streho so odtočni žlebovi v obliki zelenih zmajev. Blizu vrha stolpa se nahaja Stari Tomaž (Vana Toomas), vremenska vetrnica iz 16. stol. v obliki stražarja. Legenda pravi, da je bil Tomaž domačin, ki je zmagal na tekmovanju v streljanju papig (streljanje barvastih ptičev na vrhu palic s samostrelom), ki ga je organizirala nemško govoreča talinska elita. Ker zaradi svojega nižjega stanu ni mogel sprejeti nagrade, je bil nagrajen s doživljenjsko službo v mestni hiši: delom čuvaja Talina. Tomaž je bil s tem, ko so postavili bronasti kip, narejen nesmrtnega in tako nadaljeval z opazovanjem mesta. Na robu Mestnega trga stoji Cerkev sv. Duha, majhna gotska cerkev, ki je prvotno služila kot kapela Mestne hiše in kasneje postala glavna cerkev estonsko govoreče populacije v Estoniji. Ura je iz leta 1680 in je najstarejši javni pokazatelj časa v Tallinnu.

Mestna hiša

Mestna hiša

Na severnem delu Mestnega trga iz le-tega vodi kar nekaj ozkih ulic. Skoraj vse se končajo na talinski glavni srednjeveški ulici Pikk (Dolga ulica), ki vodi proti sevro-vzhodu. Bila naj bi pomembna povezava med cerkvenimi zgradbami in vojaškimi zgradbami v Toompei ter pristaniščem. Na njenih 800 m stoji nekaj pomembnih zgradb iz hanseatskega obdobja. Zgradba Velikega ceha je bila dokončana v 1430-ih, kjer je imela sedež najmočnejša cehovska organizacija v mestu, nemško govoreča trgovska elita, ki je nadzorovala trgovino v mestu. Vrata Velikega ceha so bila zaprta za male in nepomembne trgovce in umetnike, ki so se združili v estonsko govorečem Cehu Corpus Christi. Veliki ceh je organiziral veliko mestnih dogodkov, tudi tradicionalni pomladni viteški turnir. V zgradbi je danes Estonski zgodovinski muzej, kjer je predstavljena zgodovina Estonije od Kamene dobe do 18. stol.

Na vogalu nasproti Velikega ceha stoji najbolj poznana slaščičarna v Talinu. Georg Stude je ustanovil podjetje 1864 in dve manjši zgradbi združil v eno večjo. V tej zgradbi so slaščičarji izidelovali marzipan in čokolado, tu je bil sedež podjetja in rezidenca lastnika podjetja. Podjetje je imelo trgovino tudi v Moskvi. V letih 1877 do 1884 je bila zgradba preurejena v slaščičarno Sladkosned. Naslednik Georga Studa, slaščičarsko podjetje Kalev je tu odprlo muzej marzipana in slaščic.

Člani ceha Črnoglavcev so bili precej bolj živahni od njihovih kolegov trgovcev iz Velikega ceha. Sedež so imeli na Pikk 26 v Hiši črnoglavcev. Ceh je bil ustanovljen leta 1399, glavni del zgradbe je bil dokončan leta 1517, velika plesna dvorana pa 1532. Tako kot njihova izpostava v Rigi, so bili tudi tu združevali mladi trgovci, ki so kot svojega patrona imeli severno-afriškega sv. Mavricijaza. Sv. Mavricij je upodobljen na vhodnem portalu. Za razliko od njihovih kolegov iz Rige, so tukajšnji Črnoglavci sodelovali v obrambi mesta pred Rusi v Livonskih vojnah in organizirali parade pri sprejemih visokih in pomembnih ljudi. Legenda pravi, da je bil ceh ustanovljen leta 1343 v namen obrambe Tallinna v estonski revoluciji na dan sv. Jurija. V naslednjih letih se je spremenil v pivski klub. Bratovščina se je v zgradbo preselila leta 1531 in je v njej ostala do 1940, ko so jih izselili Sovjeti. Danes zgradba služi koncertnim prireditvam in to je verjetno edini način, da lahko vidite eleganteno leseno panelno notranjost. Cerkev sv. Olafa je bila prvič omenjena 1267 in poimenovana po norveškem kralju Olafu II, kateri je bil odgovoren za pogrom poganov v Skandinaviji. Legenda pravi, da so meščani hoteli imeti najvišji zvonik na svetu, da bi bilo mesto vidno iz morja in privabljalo ladje ter trgovino v mesto. Če je imel prihod blaginje v srednjem veku kakšno zvezo z višino zvonika ni znano. Vendar je med leti 1625 in 1820 zvonik zaradi strele osemkrat pogorel. Na koncu ulice se nahajajo Velika morska vrata iz 16. stol. To so arkadna vrata s po enim stolpom na vsaki strani. Večji od obeh se imenuje Debela Margareta. Zidovi so debeli 4 m. Danes je v njem Pomorski muzej. Od Debele Margarete proti Toompei se vije najdalši ohranjeni del talinskega mestnega obzidja. Ohranilo se je 9 stolpov in tri mestna vrata. Skozi katera koli vrata greste in se ozrete nazaj, boste imeli lep pogled na obzidje. V glavnem je bilo obzidje zgrajeno v 14. stol., skozi stoletja so ga večkat popravljali in dograjeveli vse do 18. stol., ko so naredili zadnje izboljšave za primer artilerijskega napada.

Obzidje

Obzidje

Eden od biserov v mestu je Domenikanski samostan sv. Katarine. Domenikanski red je leta 1216 ustanovil Španec sv. Dominik Gusman. Do takrat je bilo samo škofom dovoljeno pridigati, vendar je bila njihova prisotnost zaradi administrativnega dela v škofijah pogosto nezadostna. Rezultat je bil, da je veliko vernikov slišalo božjo besedo zelo poredko, če sploh. Dominik si je zamislil skupino izučenih teologov, ki bi šli po Evropi širit božjo besedo. Nordijske dežele so bile zelo visoko na njihovem seznamu.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Da so prišli do Tallinna, so menihi sledili trgovski poti na obali Baltskega morja in v Estonijo prišli pred okoli 750 leti. V srednjem veku sta bila v centru Talina dva samostana. Starejši od dveh je bil samostan sv. Katarine, ki so ga leta 1246 ustanovili domenikanski menihi in zaprli 1524. Prvi domenikanci so v Talin prišli leta 1229 in odprli samostan v utrdbi na Toompei. Uničen je bil leta 1233. Novi samostan so zgradili ob ulici Vene. Samostan je bil zgrajen kot klasični katoliški samostan v gotskem stilu. Z zgradbami je bil zaprt iz vseh štirih strani, vse potrebne sobe in prostori za vsakodnevno življenje so bili v krilih, ki so obkrožali glavno dvorišče. Središče samostana je bila skoraj 68 m dolga cerkev, ki je tvorila južno krilo samostana. Prostor v centru mesta je bil skrbno izbran: bili so blizu ljudi, katerim so pridigali in bili tudi v centru poslovnega sveta in trgovanja. Da so lahko preživeli in financirali svojo dejavnost, so trgovali z ribami, vendar so se držali svojega prvotnega poslanstva: širjenje božje besede. Ljudje so samostan, zaradi črnih plaščev, ki so jih menihi nosili izven samostana, poznali kot samostan črnih menihov. Samostan je bil posvečen sv. Katarini. Znak Domenikancev je črno-beli pes, ki v gobcu drži gorečo baklo. »Domini canes« pomeni gospodovi psi. Bakla predstavlja plamen resnice.

Samostan je bil med reformacijo leta 1531 v požaru uničen. Po tem je bil del obnovljen, vendar velik del samostana je še naprej propadal. Ohranili sta se predvsem zgradbi na V in Z strani dvorišča. Na mestu nekaj zgradb je bila v 19. stol. zgrajena cerkve sv. Petra in Pavla.

Cerkev je bila triladijska dvoranska cerkev, katere glavna ladja je bila dvakrat širša od stranskih. Okna kripte in kora kažejo, da je bila cerkev zgrajena v 13. stol. Najvrednejši del te delno ohranjene cerkve sta zahodna portala južne in glavne ladje. Portala sta lep primer krščanskega simbolizma, ki ga prikazujejo z rastlinskimi in figurativnimi motivi. Glavna tema je zmaga krščanstva nad krivo vero, dobrega nad zlim in opozorila pred poslednjo sodbo. Na centralnem portalu je prikazan pes, ki teče in preganja pogane v cerkev. Pes je simbol domenikancev (canis domini pomeni gospodov pes). Na desni levu sledi zmaj, ki v gobcu nosi kačo, kar pomeni močno zasledovanje izobrazbe in vere. Pod zmaji je venec iz hrasta z akronimi (simbol device Marije), trta (simbolj Kristusa), lilija (simbol device Marije in sv. Dominika), palma in trojna rozeta (simbol sv. Katarine Aleksandrijske), tripresna deteljica (simbol Trojice).

Palača Stenbock je delovna palača predsednika vlade in prostor, kjer se sestaja vlada. Vlada in urad vlade sta bila ustanovljena leta 1918, potem, ko je bila ustanovljena neodvisna Republika Estonija. Vlada je imela prvo zasedanje v tej zgradbi 8.8.2000. Zgradbo je načrtoval Johan Casphar Mohr kot sodišče province Estonija. Ko je bila leta 1792 končana, je postala rezidenca grofa Jakoba Pontusa Stenbocka. Sodišče je tu zasedalo med 1891 in 1987. Levo od glavnega vhoda na steni je spominska plošča v spomin PM in ministrom, kateri so izgubili življenje v komunističnem terorju.

Katedrala je najstarejša cerkev v Talinu in ena prvih cerkvenih zgradb zgrajenih iz kamna v celotni državi. Začetek cerkve sega v leto 1240, ko je škof cerkev posvetil devici Mariji. Rekonstrukcijska dela, kjer so cerkev spremenili v baziliko so potekala v 14. stol. Rekonstrukcija je trajala skoraj stoletje. Veliki požar v Toompei leta 1684 je cerkev uničil, pogorela je večina lesene opreme cerkve in glavni del okrasitve. V naslednjih stoletjih so zgradili cerkev, kakršno vidimo danes. Najnovejša pridobitev je stolp, ki je bil zgrajen leta 1779. Letnico lahko vidimo na bakreni vremenski vetrnici na zvoniku. V cerkvi se nahajajo številni nagrobni kamni ter renesančni in baročni nagrobni spomeniki. Nagrobni napisi baltsko nemške elite so bili namenjeni zaslužnim generalom, šolnikom, politikom in voditeljem estonskega viteštva. Zbirka ima 109 nagrobnih napisov. Največ vrednih rezbarij je naredil baročni kipar, deomačin, Christian Ackermann. Nagrobni kamni predstavljajo različna obdobja in kiparske stile.

Parlament in Katedrala Alexandr Nevsky predstavljata kontrast uradne Estonije in ruske arhitekture. Ena je majhna, enostavna in funkcionalna, druga pa mogočna. Caristična oblast, ki jo prestavlja katedrala, je trajala samo 17 let. Ko vstopiš v cerkev, izstopiš iz Estonije. Nihče ne govori estonsko, nobena knjiga v estonščini ni naprodaj. Čista ruska arhitektura. Zgrajena med 1894 in 1900 v času, ko so se Rusi trudili zadušiti nacionalistično gibanje v Estoniji. Provokativno so jo poimenovali po Alexandru Nevsemu, možu ki je konec 13. stol. zavzel velik del Estonije. Ikone, mozaiki in 15-tonski zvon so bili pripeljani iz St. Petersburga. V 1930-ih se je že resno razmišljalo o zrušitvi cerkve, vendar se vsaka vlada boji odziva ruske manjšine na to.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zgradba parlamenta, zgrajena 1921 je ena redkih stavb v Starem mestu, ki so jo stalno prenavljali, zadnjič po požaru 1917, ki so ga podtaknili Boljševiki. Prva zgradba je bila na tem mestu zgrajena 1227. Fasada je enostavna klasicistična in narejena iz domačega kamna in lesa. Prejšnje stavbe zgrajene na tem mestu, so bile rezidence guvernerjev, v 19. stol. zapor. Najbolj poznan zapornik je bil estonski pisatelj kratkih zgodb Fridebert Tuglas (1886-1971), ki se je zapletel v proti-caristično gibanje v uporu 1905. V zaporu je napisa Morje, ki je bila za časa Sovjetske zveze prepovedana.

Spomenik žrtvam nemške invazije v Budimpešti

Spomenik žrtvam nacistične okupacije stoji na vzhodnem delu Trga svobode (Szabadsag ter). Spomenik predstavlja Madžarsko, ki je upodobljena kot nadangel Gabrijel, kateri v roki drži štefanovo krono in jo napada nemški imperialistični orel.

Spomenik, ki naj bi bil namenjen vsem židovskim in nežidovskim Madžarom, je sprožil veliko polemik in protestov, ki so bili uperjeni proti postavitvi spomenika oziroma njegovi odstranitvi. Če hočemo razumeti zakaj toliko polemik, moramo pogledati nazaj v madžarsko zgodovino, natančneje v čas pred in med 2. svetovno vojno.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Madžarska je bila po 1. svetovni vojni na strani poražencev. S podpisom Trianonske pogodbe so izgubili 66 odstotkov predvojnega ozemlja. Najprej se zgodi Krizantemska revolucija, marca 1919 pa v revoluciji oblast prevzame socialistično – komunistična koalicija pod vodstvom Bele Kuna in nastane Sovjetska republika. Imela kratko življenjsko dobo. Že junija 1919 se režim sesuje. Na oblast pride admiral Miklos Horthy, častnik v avstro-ogrske mornarice in vodja konzervativno-nacionalistične koalicije. Kot regent Madžarske je uradno predstavljal kralja Karla IV., apostolskega kralja Madžarske. Horthy je vladal naslednjih 24 let, avtoritarno, vendar vseeno pustil delovanje parlamenta in opozicije. Tisti, ki so bili v opoziciji so bili radikalni nacionalisti in fašisti in zahtevali bolj odločne korake pri reševanju židovskega vprašanja. Pod njihovim pritiskom je Madžarska vedno bolj padala pod vpliv nacističnega režima. Ko je Nemčija v Evropi začela risati nove meje, je Madžarska z njihovo pomočjo in pomočjo Italije, ponovno pridobila ozemlja. Novembra 1940 se pridružijo silam osi in tako s svojo vojsko sodelujejo v napadu na Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Leta 1941 je na Madžarskem (vključno s pridobljenimi ozemlji) živelo 825.000 Židov, okoli 6 odstotkov celotne populacije. Vključenih je tudi 100.000 Židov, ki so sprejeli krščansko vero, vendar so bili po zakonih iz let med 1938 in 1941 klasificirani kot Židi. Razveljavljen je bil enakovredni status z Madžari, ki je bil sprejet leta 1867. Prepovedane so bil poroke Židov in nežidov. Zanje je bilo prepovedano opravljanje nekaterih poklicev, delo v javnih službah, služenje v vojski, opravljati pa so morali prisilna dela pod nadzorom madžarske vojske. Do nemške okupacije marca 1944 je zaradi mraza in slabe zdravniške oskrbe umrlo 27.000 Židov. Poleti 1941 so madžarske oblasti deportirale 20.000 Židov, večino iz Podkarparske Rutenije. Januarja 1942 je madžarska vojska pobila 3.000 Židov in Srbov v Novem Sadu. Ko pa so nemške oblasti zahtevale izročitev Židov, madžarskih državljanov, je, kljub velikemu pritisku radikalcev, predsednik vlade Miklos Kallay to zavrnil. S tem je ohranil življenje mnogim madžarskim Židom. Po drugi strani pa lahko beremo tudi (Budapest Telegraph), da je bil Eichmann navdušen nad sodelovanjem Madžarske pri reševanju židovskega vprašanja.

Potem ko je madžarska vojska leta 1943 na reki Don utrpela hude izgube, se je vlada nameravala začeti pogajati z zavezniki o predaji. Vendar pa so Nacisti na vsak način želeli, da Madžarska še naprej ostane v vojni in se bori na strani sil osi. Tako so 15. oktobra 1944 zamenjali horthiyev režim s pro-nemškim. Nacistična agresija je bila povod v deportacijo več kot 430.000 madžarskih Židov v koncentracijska taborišča.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Spomenik posvečen žrtvam nacistične agresije med drugo svetovno vojno so delavci postavili v nedeljo 20. julija 2014 ponoči, dva dni po zmagi Fidesz-a na volitvah. Trg je zaprlo in varovalo 100 policistov. Zjutraj so opozicijski politiki in še okoli 200 drugih protestnikov podrli ograjo in spomenik obmetavali z jajci. Budipeštanci svoje nestrinjanje izražajo tudi s prižiganjem sveč in puščanjem raznih predmetov pred spomenikom. Pripadniki opozicije spomeniku napovedujejo kratko življenjsko dobo. Takoj po menjavi oblasti po padel tudi ta spomenik. Postavitev spomenika so kritizirali Židovska skupnost in opozicija. Menijo, da vlada želi s tem režim admirala Horthya in takratne Madžarske države oprati krivde za sodelovanje v holokavstu in s tem popolnoma prevaliti krivdo na Nemce, zanemarja pa dejstvo, da je bil odgovoren za smrt milijona Madžarov, od tega je bilo dve tretjini Židov.

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram