Posts Tagged ‘Baltske države in Helsinki’

Komunizem v baltskih državah (5. del)

Verjetno največji okoljski problem Baltskih držav med komunističnim obdobjem je bila neracionalna poraba surovin. V tistem času so za proizvodnjo enake količine izdelkov v povprečju porabili dvakrat več energija in surovin ko ZDA. Vprašanje je bilo, koliko časa bi bil svet pripravljen sprejemati tako potratno ekonomijo kot je bila sovjetska, oz. ali si to lahko privošči SZ. Leta 1981 so švedski znanstveniki naredili raziskavo o vsebnosti PCBja v Baltskem morju. Sovjetske oblasti so zanikale pravilnost rezultatov. Okoljsko nevarne plastične materiale so proizvajali v Baltskih državah. Vendar se je izkazalo, da jih proizvajajo in distribuirajo podjetja, ki so del industrijsko-vojaškega kompleksa. Tako niso imeli obveze paziti na ekološke posledice, niti ne obveščeti o okoljskih nevarnostih. Baltski prijatelji okolja niso imeli možnosti posredovati pri oblasteh oz. podjetjih. Okoljska gibanja zahodnega tipa bi bila označena za anti-komunistična in temu primerno tudi oravnavana.
Nenadzorovano izkoriščanje naravnih bogastev je sprožilo številne poteste tudi za čas komunizma. Leta 1977 je 18 eminentnih znanstvenikov izdalo podrobno dokumentacijo o onesnaženju in grožnjah za okolje v državi. Po njihovem mnenju bi širitev kamnolomov, rudnikov in elektrarn močno vplivalo na spremembe v ekološkem ravnotežju v celotnem predelu Baltskega morja. Pisali so tudi o nameravanem odprtju rudnika fosforita v SZ Estoniji. Surovino so uporabljali za proizvodnjo fosfornih umetnih gnojil. Obsežen rudnik bi močno znižal raven podtalnice, odplake pa bi onesnažile jezera in reke, kar bi pomenilo uničenje flore in favne. Nekateri stranski produkti pridobivanja fosforita v stiku z zrakom zagori. Raztopijo se v vodi in jo zastrupijo. Pridobivanje naj bi se odvijalo na področju, kjer ima veliko rek svoje izvire. S tem bi zastrupili vse vode, ki tečejo čez Z Estonijo in tako ne bi bila uporabna za človeka, živali ali poljedelstvo ter na koncu onesnažili še Baltsko morje. V Narvi se je onesnaženje širilo iz dimnikov in zalogovnikov hladne vode velikih elektrarn. Dve elektrarni sta vili skupan 4. največji vir onesnaženja z žveplovim dioksidom v Evropi. Namesto, da bi vgradili čistilne naprave, so zgradili dimnika tako visoka, da je onesnažen zrak dosegel Finsko in Švedsko. Onesnažen zrak so registrirali celo ob oblai S Švedske.
Ob elektrarni je gora pepela, ki vsebuje apnenec, žveplo in težke kovine, nekatere radioaktivne. Rumeno-zelena voda z vsebnostjo pepela izprana iz peči je imela pH faktor 12. To je bilo dovolj, da ti je v koži nastala opeklina, če si se vode dotaknil. Po mnenju okoljevarstvenikov je v Narvi 96% otrok kronično bolanih. Dvakrat več kot normalno je bilo prezgodnjih rojstev in pljučni rak je pogost kot kjerkoli drugje v SZ.
Vlada SZ se je pred mednarodno javnostjo zavezala, da bo do leta 1995 zmanjšala žveplove emisije za polovico. SZ je v Narvi hotela zgraditi še tretjo elektrarno. Prvi dve imata kapaciteto 1.600 in 1.450 MW, tretja naj bi imela 2.500 MW. Če bi bil zgrajen še tretji blok, bi bil to največji onesnaževalec z žveplovimi emisijami v Evropi. Ena od idej je bila, da bi prodajali električno energijo Švedski, če bi le-ta predčasno zaprla jedrske elektrarne in bila v pomanjkanju energije. Toda komunisti so izgubili moč v Estoniji in do gradnje ni prišlo. Emisije so se od neodvisnosti zmanjšale za polovico, predvsem na račun manjše proizvodnje.
Že obstoječi rudniki fosforita onesnažujejo jezero Peipsi in Finski zaliv. Še večji okoljski problem je radioaktivnost na polotoku Sillamee v bližini Narve. Na tej lokaciji so zgradili tovarno za predelavo urana, torija in drugih radioaktivnih substanc. Tovarna je bila velika skrivnost, niti Estoncem ni bil dovoljen obisk brez posebne dovolilnice. Ostanki proizvodnje so bili odloženi ob obali, torej problem je kako te ostanke skladiščiti, da se ne bizlivali v Finski zaliv. Direktorje so ocenjevali samo po tem koliko prizvedejo in ne po tem kako in s kolikšnimi sredstvi. Poseben bonus se je izplačal podjetjem, ki so proizvedla več, kot je bilo planirano, ne glede na to, koliko materiala je bilo zavrženega ali onesnaženja. Nikjer ni bilo dovoljeno govoriti o tem problemu.
Večina odpadnih voda v Rigi je bilo speljanih direktno v Riški zaliv. Posledica je bil pomor rib. Ljudem je bilo od konca 1980ih prepovedano kopati se v morju, tudi v Jurmali, ki slovi kot plaža Rige in v Pärnu v Estoniji. Naslednje onesnaženo področje je okolica Ventspilsa. Tam je ogromno naftno pristanišče in tovarna, kjer proizvajajo amoniak. Nafta in amoniak sta naredili iz okolice ekološko katastrofo. Tovarna amoniaka je bila zgrajena v sodelovanju z ameriškim podjetjem Occidental Petroleum, ki je v lasti Armanda Hammerja, Leninovega prijatelja. Proizvodnja je bila namenjena predvsem ameriškemu trgu.
Največja grožnja za okolje pa je jedrska elektrarna Ignalina v SV delu Litve, podobna tisti v Černobilu v Ukrajini. Mednarodni napori so pomagali povečati varnost elektrarne. Vsi v regiji bi se morali bati te elektrarne, še ene zapuščina komunističnega režima, ki grozi vsem nam.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v baltskih državah (4. del)

SZ je bila velesila, zahvaljujoč njeni vojaški moči. Toda ta moč je bila dosežena in vzdrževana samo z velikimi žrtvami na drugih področjih in ne na vojaških.
Ko so uničili kulake, je kmetijstvo v celotni SZ zašlo v težave. Najboljši kmetji so bili po 2. svetovni vojni poslani v Sibirijo. Ko so bili uvedeni kolhozi, je vsak kmet imel pravico imeto svojo njivo, ki ni smela biti večja od 0,6 ha. Zaposlenim na državnih kmetijah solhozih je bilo dovoljena uporaba pašnikov, vendar je bila dovoljena samo ena krava, eno tele, dva prašiča, pet ovac in neomejeno število kokoši. Skozi leta je vse večje število delavcev v kmetijstvu zmanjševalo število svojih živali. Povečevalo pa se je število privatnih vrtov, ki so prispevali pomembne delež v oskrbi s hrano. Predstavljali so okoli 3% vse kmetijske zemlje, pridelali pa so 60% vsega porabljenega krompirja, 40% sadja in zelenjave ter 30% mleka in mesa. Brez privatnih vrtov bi bila preskrba s hrano porazna.
Najemnine za stanovanja so skozi celotno komunistično obdobje ostale nespremenjene. Poeg teka so bili ekonomisti precej nenaklonjeni gradnji novih stanovanjskih objektov. To je vodilo do slabih življenjskih pogojev. Prebivalci Talina so imeli pred 2. svetovno vojno v povprečju 17 m2 na osebo, po nekaj desetletjih komunistične oblasti samo še 8. To je bil rezultat velikih imigracij Rusov, deloma zaradi starih bivalnih četrti in deloma zaradi nazadostne gradnje novih stanovanj. Samo tisti, ki so imeli manj kot 4 m2 so prišli na čakalno listo. Družina z dvema otrokoma in 24 m2 velikim stanovanjem ni imela možnosti selitve v večje stanovanje. Če ni imela vplivnih prijateljev in ni bila zmožna podkupiti uradnikov. Proti koncu komunistečnega obdobja se je velikost povečala na 6 m2, kar ni predstavljalo velike razlike.
Ker je komunistična planska ekonomija delovala počasi, pojavljati pa so se začeli uradniki, ki so radi „zaslužili“, so se ljudje začeli posluževati drugih načinov za doseganje ciljev. Korupcija je postala mazivo, ki je pognala kolesje komunističnega planskega gospodarstva.
Nepoštenost, sebičnost in laži so postale del vsakdanjega življenja. Komunistični veljaki so postali simbol dvojnih meril. Na praznik dela so govorili o enakosti in solidarnosti, naslednji dan kasneje pa je poslal svojega pomočnika v trgovino, ki je bila namenjena samo partijskim veljakom, v nakup dobrin, ki navadnemu človeku niso bile dostopne.
Nakupovalni dan v Estoniji v 1970ih: Vrsta ljudi, ki se je raztezala okoli bloka. Greš do začetka oz. konca vrste in odkriješ, da vrsta vodi do trgovine s čevlji. „Imajo češke škornje, katerih pošiljko so dobili danes“ reče dekle. „So veliko boljši kot naši, čeprav se še vedno ne morejo primerjati s tistimi, ki se proizvajajo na Zahodu.“ Dekle je poklicala delavka v trgovini, ona je povedala prijateljicam itn. in tako se je v kratkem času, sredi delavnega dne nabrala dolga vrsta ljudi. V trgovinah je bilo moč kupiti zobno pasto, vendar vedno nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin niso imeli. Pomanjkanje dobrin, slaba kvaliteta in pogoste vrste so močno oteževale življenje ljudi. Ob koncu 1980ih je bil nakup številnih živil omejen: 150 g kruha na dan, 200 g masla na mesec, 400 g testenin in 600 g kave vsak kvartal leta. To je pomenilo skodelico kave na teden. Komunisti so še vedno branili sistem češ, vsi imajo delo in cene so stabilne. Toda tudi to se je spremenilo.
V vsaki ekonomiji je inflacija del življenja. Pojavi se, ko povpraševanje presega ponudbo. To vodi v višanje cen, vrste ali racionalizacijo. Komunistična družba je kazala vse znake inflacije, ki so jo kompenzirali s slabšo kvaliteto, namesto višjimi cenami. Nominalne cene so ostajale nespremenjen. Npr. cena klobase se ni spremenila od zgodnjih 60ih do poznih 80ih. Znižala pa se je količina mesa in drugih zdravih sestavin v njih na polovico. Ostalo je bila moka in voda, ki se je prodajala za ceno klobase.
Naslednji rezultat komunističnega planskega gospodarstva je bila zaposlenost. Pa ne zaposlenost s katero ustvarjaš dodano vrednost in bogastvo. Veliko turistov je bilo presenečeih, ko so bili deležni trojne storitve v trgovinah: najprej si čakal do mesta, kjer si izrazil svoje želje, potem si plačal na koncu pa so ti jih še dali. Če si šel po nakupih si najprej čakal za mleko, potem v trgovini za kruh in nazadnje še pri mesarju. To je vsekakor zaposlovalo ljudi in prispevalo k večanju razkoraka v standardu med njimi in ljudmi na Zahodu.
Ni ti potrebno biti ekonomist, da vidiš koliko so Baltske države v razvoju zaostale za Skandinavskimi državami. Razlika se vidi na primeru Finske in Estonije, dveh držav, ki sta bili pred vojno razvojno primerljivi. Toda po vojni je življnjski standars na Finskem zrastel veliko višje kot v Estoniji. Estonija je bila podvržena sistemu, ki ni bil učinkovit ali pa je bila izkoriščana. Verjetno oboje. Očitno je, da je plansko gospodarsvo botrovalo, da je življenjski standard ljudi v Baltskih državah dalež za skandinavskimi. Preteklo bo še veliko let, preden jih bodo ujele.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v baltskih državah (3. del)

V državah, ki so jih zasedli komunisti in prišli na oblast, je genocidu običajno sledil tudi kulturni umor. To se je zgodilo tudi v baltskih državah. Na obletnico nacistično-komunističnega sporazuma, je partijski časopis v Estoniji objavil, da se je vlada odločila, da bo iz prdaje vzela vso anti-sovjetsko, opravljivo in hujskaško literaturo, literaturo, ki poveličuje buržuazijo, ideologijo in izkoriščanje, spodbuja sovraštvo med ljudmi, vse vrste religiozne literature,… To se je nanašalo na časopise, revije, leposlovje in stvarno literaturo. Komunistični varnostni organi so se odločili uničiti vse od Tarzana do Grofa Monte Cristo. Nerazumljivo je, kaj so oblasti imele proti Tarzanu, razen tega, da je bil individualni junak in verjetno ne socialist ali komunist. Oblast je sestavila seznam prepovedanih knjig, ki se niso smele več prodajati ali izposojati. Knjige, ki oblasti niso bile všeč, so jih zavrgli in razrezali z velikimi noži in sekirami. V centralnem skladišču enega od založnikov, je 23 zaposlenih potrebovalo več kot dva tedna, da so uničili vse knjige. Med drugim so bile prepovedane Estonska enciklopedija, Zgodovina estonske umetnosti, Splošna zgodovina umetnosti, serije knjig kot so Dobitniki nobelove nagrade, Nordijske novele, Veliki mojstri pisane besede, dela Dostojevskega,… Ideja za vsem tem je bila, da človek, ki je oropan svoje zgodovine, je oropan tudi svoje prihodnosti.
Komunisti so za čas Stalina veliko literature uničili, vendar bore malo ustvarili. Do njegove smrti leta 1952 sta bili izdani dve deli, politična poezija in do ZDA kritična igra.
Med komunistično okupacijo so bile religijske šole zaprte in poučevanje prepovedano. Teološki oddelki univerz so bili zaprti. Tisti, ki so dali otroke krstiti so bili označeni kot sovražniki ljudstva. Božič in drugi krščanski prazniki so postali navadni delovni dnevi in božična drevesa v privatnih domovih so bila prepovedana. Župniki so postali ena najbolj preganjanih skupin ljudi. Estonija je imela dva luterantska, enega katoliškega in enega pravoslavnega škofa med deportiranci. Pred drugo sovjetsko okupacijo je veliko župnikov in ministrantov pobegnilo na Švedsko. Okoli 400 od 1.100 cerkva v Litvi je bilo uporabljeni v civilne namene. Katedrala sv. Janeza je postala skladišče pohištva, Kasimirjeva katedrala je postala muzej ateizma, Bernardinska cerkev je postala skladišče umetnin,… Vseh 70 katoliških samostanov v Litvi je bilo zaprtih in 3 od 4 semenišč. Četrti se je močno zmanjšal in bil pod kontrolo tajne policije, ki je nadzirala učitelje in župnike. Isto se je zgodilo v Latviji in Estoniji. Po stalinovi smrti je represija nad cerkvijo nekoliko popustila. Dovoljeno je bilo tiskati molitvene knjige in cerkvene koledarje, birme so bile spet dovoljene. Toda med vlado Hruščova (1959-64) je Baltske dežele ponovno dosegel val zapiranja cerkva, ateistična propaganda in preganjanja. Študenti, ki so v svojem prostem času obiskovali cerkev in bili verni so bili slabše ocenjeni oz. jim ni bilo dovoljeno nadaljevati študija na univerzah. Tisti, ki so hoteli zaključiti univerzo in pridobiti diplomo, so morali narediti izpit iz Marksizma-Leninizma, kjer je bilo med drugim vprašanje: „Kako lahko vemo, da bog ne obstaja?“

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v baltskih državah (2. del)

Od prvega trenutka, ko so zavzeli nove države, so komunisti začeli izločati člane različnih skupin, ki so jih zaprli v kampe za prisilno delo, prevzgojo ali takojšnjo usmrtitev. Začelo se je z dekozakifikacijo v Rusiji in Ukrajini pod Leninom, kasneje z dekulafikacijo v istih državah pod Stalinom.
Med prvo sovjetsko okupacijo med 1940 in 1941 je Sovjetsko ljudsko sodišče obsodilo 179 ljudi na smrt, okoli 2200 so jih ubili brez sojenja. Večino je ubila tajna policija NKVD ali bataljoni za uničenje v zaporih Tartu in Kuressaare.
Komunisti so 190 trupel skrili v vodnjaku na dvorišču policijske postaje. Nekaj desetletij kasneje, so na istem dvorišču posebej usposobljeni psi lajali proti Estoncem, ki so zahtevali svobodi in končanje komunističnega terorja.
Med celotnim sovjetskim obdobjem je bilo prepovedano vsakršno pisanje in poročanje o komunističnih ubojih. Vendar pa je jeseni leta 1988 v javnost prišla novica očividca: „Kolikor vem, so samo tri ustrelili in jih skrili v vodnjak.”Vsi ostali so bili mučeni do smrti. Teh je bilo okoli 100. Nihče ne ve točne številke.” Metode mučenja so bile različne; enemu so odrezali ustnice, drugemu nos, jezik, ušesa,… Veliko jih je imelo poparjene noge, nekatri eno, drugi obe. Nekateri so imeli odstranjeno kožo, nekateri roke zvite na hrbet in zvezane z žico. Ženki so odrezali prsi. Bil sem tam, ko so trupla odstranjevali iz kleti. Prišlo je na tisoče ljudi, iskat svoje najbližje. Veliko jih je našlo.
Teror, katerega so izvajali Sovjeti ni izviral v uporu ljudi Baltskih držav, kar so zatrjevali komunisti. Bilo je ravno obratno. Baltska gverila se je borila proti sovjetskim okupacijskim silam zaradi njihovega nasilja nad civilnim prebivalstvom.
Jeseni 1939, skoraj leto dni pred okupacijo, je general Ivan Serov podpisal ukaz o množični deportaciji iz Baltskih držav. Proti sovjetski elementi so morali biti odstranjeni in poslani v sovjetske kampe. Med skupinami, ki so bile posebej omenjene so bile vse nekomunistične skupine (Socialni demokrati, socialisti,…), ljudje izključeni iz komunističnih organizacij, vojaki in člani Domače straže, višji vladni uradniki in diplomati, sodniki in tožilci, trgovci in lastniki velikih hiš in hotelov, ljudje, ki so bili zaposleni v tujih družbah ter drugi s stalnimi stiki s tujci, bližnji duhovnikov in tistih, ki so pobegnili na zahod.
V 24 urah so iz Estonije deportirali 9250 oseb, iz Latvije 15081 in iz Litve okoli 13600. Skupaj okoli 38000 oseb. Tajna policija ni rabil razloga za aretacijo sredi noči. Družinski člani so morali slediti obtoženemu, tudi dojenčki, starejši in bolani. S tovornjaki so bili prepeljani na najbližjo železniško postajo. Tam so ločili moške od žensk in otrok. Pogosto je trajalo več dni preden so jih prepeljali v koncentracijska taborišča v Sibiriji.
Sovjeti in komunisti so ta dejanja opravičevali na različne načine. Trdili so, da je nekomunistična oblas med obema vojnama preganjala komuniste. Tako je bilo edino pošteno ali vsaj logično in razumljivo, da v povračilo isto naredijo njim. Estonci so res leta 1924 aretirali 258 oseb, ki so hoteli odstaviti demokratično izvoljeno vlado.
Trdili so tudi, da je države potrebno odstraniti vse anti-sovjetske elemente. Na dan, ko so se začele deportacije, je časopis Pravda objavil novico, ki jo je posredovala agencija TASS, da Nemčija načrtuje napad na SZ. Od vseh deportiranih je bilo samo 21,5% moških starih med 20 in 49, tistih, ki bi bili zares sposobni za boj. Načrt oblasti je bil vse prej kot boj proti anti-komunistov. Skozi celotno zgodovino, so bili Baltski Nemci smatrani kot zgodovinski sovražnik, ko pa so doživeli ta šok, so jih, potem, ko so jih okupirali Nemci, smatrali za osvoboditelje. Toda kmalu so se izkazali kot enako neusmiljeni kot komunisti.
Med deportiranimi je bilo okoli 400 Judov. Judi so bili večkrat bolj preganjani kot druge skupine. V Estoniji je židovska populacija predstavljala 0,4% celotne populacije, toda 4% vseh deportiranih je bilo Židov. V Litvi jih je bilo 1/12 populacije in 1/5 vseh deportiranih. Prvi deportaciji naj bi sledili še druga in tretja. Druga je bila planirana mesec kasneje, julija 1941, vendar je bil prodor Nemcev tako hiter, da je bataljonom za uničenje ni uspelo začeti. Otok Saaremaa je Nemcem uspelo zavzeti kasneje, zato so Sovjeti tam že začeli z drugo deportacijo. Glede na dogajanje na otoku, naj bi bili 2. in 3. veliko bolj intenzivni in števičnejši.
Eden od deprtirancev je bil mlad fant, ki je v dnevnik zabeležil vse, kar se je taborišču dogajalo vse do dneva leta 1944, ko mu je zmanjkalo papirja. Fanta in mati so ločili od očeta. Opisoval je vse, kar se je zgodilo v njegovem življenju tam. Kako so prijatelji eden za drugim umirali zaradi lakote, kako je nekdo ukradel kormpir in so ga za kazen zaprli v ječo, kako sta z materjo jedla juho iz kopriv,… Vsak tretji ali četrti zapis se je končal z vprašanjem: “Oče, kje si?”
Med deprtiranimi je bilo 8 bivših predsednikov in 38 ministrov iz Estonije, 3 bivši predsedniki in 15 ministrov Latvije ter predsednik, 5 predsednikov vlad in 24 ministrov Litve. Med Nacistično okupacijo Baltskih držav je bilo ubitih okoli 6600 Estoncev, med njimi skoraj 1000 Židov in 243 Romov. Ubili so tudi več kot 36000 sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so jih ujeli med boji za Estonijo.
V Latviji je bilo ubitih okoli 80000 ljudi, od tega skoraj 70000 Židov, ki so ostali v državi. Komunistični in nacistični okupatorji so mobilizirali skoraj 250000Latvijcev, od tega jih je 100000 umrlo v bojih.
V Litvi je bilo ubitih skoraj 100000 Židov. Delež židovskega prebivalstva je padel iz predvojnih 8% celotne populacije na 1%. Samo 20000 jih je preživelo holokaust. Pred drugo sovjetsko okupacijo jeseni 1944 je okoli 300.000 Baltov pobegnilo na Zahod. Večina Estoncev jih je šla preko morja na Švedsko in Finsko, večina Litvancev in Latvijcev pa v Nemčijo. Na tisoče so jih države poslale nazaj v okupirano domovino.
Protikomunistična gverilska vojna v Litvi je bila najdaljša in najbolj razširjena v povojni Evropi. Vendar je malkdo izven Litve vedel zanjo. Sovjeti so v proti-gverilskem boju ubili okoli 25.000 Litvancev. Da bi končali gverilsko vojno so Sovjeto maja 1948 več kot 41.000 Litvancev deportirali.
Marca 1949 se je zgodba predvojnih deportacij začela ponavljati. Skupno število žrtev komunistične represije je bil naslednji:

  • Skoraj 192.000 ljudi rateiranih, usmrčenih ali deportiranih v Latviji, kar je okoli 15% populacije leta 1959. Številka je verjetno višja, saj aretacije in deportacije v začetnih letih okupacije niso štete.
  • Okoli 360.000 žrtev je bilo v Litvi.
  • V Estoniji okoli 130.000 umrlih, 80.000 mobiliziranih ali evakuiranih in poslanih v Rusijo, 70.000 ljudi, ki so živeli na področjih, ki so bili ločeni od Estonije in priključeni Rusiji.

Medtem, ko je bilo veliko Estoncev, Latvijcev in Litvancev deportiranih, se je v te države priselilo veliko Rusov, Belorusov in Ukrajincev, verjetno proti svoji volji. Posledica je bila močno zmanjšanje domače populacije.

  • Leta 1938 je bilo v Estoniji 93% vse populacije estonske; 60 let kasneje je delež padel na 60%. Nobena druga evropska država ni doživela takšne izgube domače populacije kot Estonija. Do 1990ih še niso dosegli predokupacijskega števila Estoncev. Za čas komunizma je morala sprejeto več kot 7 mio imigrantov, večinoma Rusov, ki se nikoli niso vživeli v družbo, niti se niso naučili jezika.
  • Situacija v Latviji se v veliki meri ni razlikovala od estonske. V začetku 1990ih je v Latviji živelo 100.000 Latvijcev manj kot pred 2. svetovno vojno. Delež Latvijcev se je zmanjšal iz 82 na 52%. V Rigi vsak tretji meščan ni bil Latvijec, v drugem največjem mesti Daugavpils pa samo vsak osmi.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Komunizem v baltskih državah (1. del)

Varnost baltskih in ostalih nordijskih dežel je bila v času med obema vojnama odvisna od ravnotežja med velesilami. Ko sta Nemčija in SZ postali totalitarni državi, se je možnost za vojno močno povečalo in s tem grožnja proti prebivalcem pribaltskih in drugih dežel. Ni pomagalo, da so Baltske dežele podpisale sporazum, Briand-Kelloggov pakt, ki je prepovedal vojne. Leta 1932 so podpisali tudi pakt o nenapadanju s SZ in ga 2 leti kasneje podaljšali za naslednjih 10 let.

Ker so pogajanja med zahodnimi državami in SZ poleti 1939 propadla, so se komunisti začeli dogovarjati z Nacisti. Stalin in Hitler sta se dogovorila o nenapadanju in k dogovoru dodala tajne protokole. Nacistično-komunistični dogovor je poznan kot Molotov-Ribbentropov pakt. Poimenovan je po sovjetskem zunanjem ministru Molotovu in njegovem nacističnem kolegu Ribbentropu, ki sta 23. avgusta 1939 podpisala sporazum. V tajnem dogovoru sta se dogovorila o razdelitvi Finske, Baltskih držav in Poljske. To je bil začetek 2. svetovne vojne, ki se je potem dejansko začela z nemško in sovjetsko invazijo in razdelitev Poljske. 10 dni po sovjetskem napadu na Poljsko, so komunisti in nacisti v Moskvi podpisali nov sporazum. Vseboval je še en tajni protokol s katerim je Stalin prepustil Varšavo z okolico in še nekatere poljske regije nacistom v zameno za takrat še vedno neodvisno Litvo. Niti Litvanci, niti Poljaki niso bili vprašani za mnenje.

Stalin se je odločil, da bo s pritiskom na vlade Baltskih držav dosegel dogovor o skupni pomoči. Sporazum z Estonijo je bil podpisan 28.9.1939. S tem je Stalin dobil zeleno luč za namestitev 25.000 vojakov v pomorski vojaški bazi v Paldiskem v Finskem zalivu in zračno bazo v notranjosti Estonije in otokih. 5.10. je bila Latvija prisiljena v podpis podobnega sporazuma in sprejela 30.000 vojakov, 10.10. pa še Litva z 20.000 vojaki.

Komunisti so v dogovorih poudarjali da bodo spoštovali politično neodvisnost, ustavo, ekonomski in politični sistem ter vojaško neodvisnost. Toda sovjetski generali so na svoje zemljevide že navajali, da so Baltske države že označene kot sovjetske republike. Ko je bil podpisan zadnji sporazum o skupnem sodelovanju, je minister za varnost general Ivan Serov podpisal tajni dokument, s katerim je ukazal registracijo in deportacijo „anti-sovjetskih elementov“ iz še vedno neodvisnih Estonije, Latvije in Litve.

Mesec kasneje so komunisti napadli Finsko. Ko se je finsko-sovjetska vojna (1939-40) končala in ko so se zahodne države borile na zahodni fronti (ko je 14.6.1940 padel Pariz), so ruski komunisti izkoristili priložnost in v Litvi postavili pro-sovjetsko vlado. Litvo je Rdeča armada okupirala naslednji dan. V naslednjih dneh je sovjetska vlada zahtevala, da tudi Latvija in Estonija postavita novi vladi, ki bosta odkrito podpirali sporazum o medsebojni pomoči in dovolila prihod neomejenega števila sovjetskih vojakov. Estonski in Latvijski so bili brez moči, 17.6.1940 sovjetska vojska okupira Estonijo in Latvijo.
Z okupacijo Litve, Latvije in Estonije so Sovjeti kršili vsaj 15 mednarodnih sporazumov. Od mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan po Veliki vojni (ko je Leninova vlada obljubila, da bo spoštovala neodvisnost Baltskih držav), do sporazumov o nenapadanju, ki so bili podpisani pred 2. svetovno vojno, kot tudi statuti Lige narodov. To zavzetje so Sovjeti kasneje označili kot veliko zmago za baltske narode.

Splošne volitve so bile mesec kasneje. Samo komunistični kandidati so lahko kandidirali. V Estoniji je pomotoma kandidiral nekomunistični kandidat, ki je bil takoj po volitvah aretiran in obtožen prevare. Ko se je izkazalo, da volitve ne bodo v skladu s pričakovanji, so jih podaljšali za en dan. Tisti, ki so zahtevali tajno glasovanje, so bili takoj odpeljani v prostore tajne policije in obtoženi kot antikomunisti in sovražniki ljudstva.

Glede na uradne rezultate, je blok delavnih ljudi dobil 92,8% podporo v Estoniji, 97,6% v Latviji in 99,19 v Litvi. Sovjetska agencija TASS je objavila rezultate volitev 12 ur preden so se volišča zaprla. Odgovorni verjetno niso vedeli, da so bile bolitve zaradi slabe volilne udeležbe podaljšane. Tako so volilci v Baltskih državah vedeli kako so volili še preden so volili.

Novo izvoljeni parlamenti so se odločili, da Baltske države preimenujejo v Sovjetske socialistične republike in zaprosijo za priključitev SZ. Vrhovni sovjet je 3.8. sprejel Litvo, 5.8. Latvijo in 6.8. Estonijo. Teren za nov sovjetski genocid je bil tako pripravljen.

(hjalmarsonstiftelsen.se)

Baltske države in Helsinki – Hesinki

Helsinki so postali glavno mesto Finske šele leta 1812, ko so deželo od Švedov prevzeli Rusi. Manjše mesto je tu stalo že prej, vendar je bilo predvsem trgovsko, ki je bilo ustanovljeno kot protiutež Talinu. Leta 1550 ga je ustanovil kralj Gustav Vasa. Ruski politiki v St. Petersburgu so eno oko stalno imeli na Helsinkih, avtonomni pokrajini Finski in njeni politiki. Od takrat je mesto zelo hitro raslo. Z namenom ureditve centra mesta je bil v Helsinke poklican nemški arhitekt Carl Ludvig Engel. Nastal je Senaatintori, srce mesta.

Helsinki so zrasli na polotoku, ki je obkrožen z mnogimi otoki, na katere vozijo trajekti ali vodijo mostovi. Večji sosednji naselji, ki spadata pod Helsinke sta Espoo na zahodu in Vantaa na severu, ki ima tudi mednarodno letališče. Mesto ima dve središči, ki sta se razvili okoli dveh prometnih vozlišč: Rautatientori (trg pri železniški postaji) in Kauppatori (tržnica pri mestnem pristanišču). Iz priščanišča plujejo ladje in trajekti v Estonijo in na sosednje otoke. Zahvaljujoč podzemni železnici in železnici greste iz Rautatietori lahko praktično povsod po mestu in Finski.

Mestni trg leta 1820, narisal Carl Ludvig Engel (http://en.wikipedia.org/wiki/Helsinki)

Mestni trg leta 1820, narisal Carl Ludvig Engel (http://en.wikipedia.org/wiki/Helsinki)

Helsinki so v dobrih dveh stoletjih razvili dve središči mesta, ki sta bili zgrajeni v dveh različnih obdobjih. Prvi je Senaatintori, ki ga je načrtoval Engel za čas caristične Rusije, drugi pa je trg pri parlamentu, ki ga je načrtoval Aalto. Vendar ta načrt se nikoli ni dokončno uresničil. Na začetku 19. stol. so Helsinki postali glavno mesto province Finske in arhitekt Carl Ludvig Engel je naredil načrte za monumentalen trg, ki ga danes poznamo kot Senaatitori, katerega obkrožajo katedrala, palača senata, narodna knjižnica in univerza. Na sredini trga stoji kip carju Aleksandru II. Postavljen je bil leta 1894 v spomin na ponovno konstituiranje dieta na Finskem leta 1863, opozarja na močan vpliv Rusije v 19. stol. v Helsinkih in reforme, ki jih je sprejel in so povečale avtonomnost Finske.

Katedrala

Katedrala

Aalto je bil mnenja, da Helsinki potrebujejo novi center mesta in glavni trg v bližini parlamenta, zgradbi, ki simbolizira status pridobljen leta 1917. Na srečo je bil tam prazen natovorni prostor železnice, ki so ga selili na drugo mesto. Aalto je bil mnenja, da bi bil to idealen prostor za uresničitev ideje, katero je že leta 1917 predlagal Eliel Saarinen. Saarinen je predlagal še izgradnjo nove ceste, ki bi povezala severna predmestja s centrom. Ulica naj bi se imenovala Vapaudenkatu (Ulica svobode). Aalto je predlagal pahljačasti trg, ki bi se odpiral proti Töölönlahti-ju (severu) in bi bil obkrožen s koncertno in kongresno dvorano, operno hišo, umetnostnim muzejem, mestno knjižnico in drugimi javnimi zgradbami, ki bi jih zgradili v parku Hesperia. Ulica svobode naj bi bila zgrajena severno od železnice na stebrih, ob prihodu bi se odprl pogled proti centru in odsev le-tega v zalivu Töölönlahti.

Poleg omenjenih trgov, imajo Helsinki še nekaj pomembnih zgradb, v nekaterih so se v njegovi zgodovini zgodili pomembni dogodki.

Olimpijski stadion je največji stadion v državi. Danes se uporablja za razne koncerte in športne dogodke. Stadion je bil center dogajanja na letnih olimpijskih igrah leta 1952. Med igrami so se tu odvijala tekmovanja v atletiki, jahanju preko ovir in nogometni finale. Leta 1983 in 2005 je stadion gostil svetovno prvenstvo v atletiki. Na njem igra finska nogometna reprezentanca.

Stadion sta Yrjö Lindgren in Toivo Jäntti zasnovala v funkcionalnem stilu. Gradnja se je začela leta 1934 in končala 1938 z namenom gostovanja letnih OI leta 1940, katere so prenesli iz Tokia v Helsinke. OI so bile zaradi 2. svetovne vojne odpovedane. Namesto tega leta so jih gostovali 12 let kasneje. Stadion so popolnoma prenovili med 1990 in 1994 in kasneje leta 2005 za svetovno prvenstvo v atletiki. Kapaciteta gledalcev je bila za čas OI več kot 70.000 obiskovalcev. Danes ima zaradi varnostnih razlogov 40.600 mest. V njem je Športni muzej in Dvorana slavnih finskih športnikov, med njimi tudi tekač Paavo Nurmi in smučarski skakalec Matti Nykänen.

Spomenik skladatelju Sibeliusu

Spomenik skladatelju Sibeliusu

Dvorana Finlandia je vodilna koncertna in kongresna dvorana v državi zgrajena med 1967 in 1972. Kongresni del je bil zgrajen med 1973 in 1975. Je Aaltova največja mojstrovina. Aalto je menil, da bo z višino lahko izboljšal akustiko. Višina se v notranjosti zaradi spuščenega stropa ne opazi, ideja pa je bila dobiti nekakšen akustični efekt, kakršnega dobimo v visokih cerkvah. Na žalost glede tega ni bil popolnoma uspešen. Za zunanjost je uporabil marmor iz Carrare. Hotel je povezati Finsko z mediteranskimi državami in kulturo. Plošče iz marmorja niso bile kos ostremu finskemu podnebju. Fasado celotne zgradbe je bilo potrebno zamenjati. Največja obnova se je začela 1990 in je trajala celo desetletje. V dvorani so gostili različne kongrese in konference ZN ter leta 1975 konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi ter svetovne voditelje držav Reagan, Bush, Brežnjev, Gorbačov, Teacher,…

Nasproti dvorane stoji Narodni muzej, ki se nahaja v preurejeni gotski cerkvi z zvonikom in bogatimi kamnoseškimi deli.

Skalnato področje na koncu Fredrikinkatu je bila že v začetku 20. stol. rezervirana za izgradnjo cerkve. Razpis za pridobitev projektov so zaradi različnih razlogov morali dvakrat ponoviti. In ko so leta 1961 prišli do končnega projekta, je bila javnost nad izbranim zgoržena. Hoteli so klasično cerkev. Projekt, ki sta ga izdelala Timo in Tuomo Suomalainen je predvidel, da vrh skalnatega hriba ostane kar se da nedotaknjen, vse ostale župnijske zgradbe so prestavili na rob hriba. Cerkev Tempeliaukio je vklesana v kamen. Pokrita je z bakreno kupolo, zanjo so porabili 22 km bakrovega traku. Notranje stene so neravne. Dopoldan sonce sije skozi okna, ki obkrožajo streho, na oltarno steno. Voda, ki prihaja iz sten, je speljana po posebnih kanalih. Višina sten je 5 do 9 m, premer kupole je 24 m, največja višina je 13 m. Razpoka iz ledene dobe služi kot oltarna podoba. Notranjost je izdelana iz najpogostejšega kamna na Finskem: rdeča, vijolična in siva. Klopi so iz brezovega lesa.

Tempeliaukio

Tempeliaukio

Na otoku Katajanokka, na hribu nad pristaniščem stoji pravoslavna katedrala Uspenki posvečena marijinemu vnebovzetju, kar pove tudi ime cerkve uspenie v ruskem jeziku. To je še ena zgradba, ki so jo Rusi zgradili za poveličenje svoje vere v času, ko so vladali Finski. Zato tudi stoji na hribu, ki je viden iz velikega dela centra Helsinkov. Načrte je izdelal ruski arhitekt Aleksey Gornostayev. Za vzor pri načrtovanju cerkve je arhitekt povzel cerkev iz 16. stol, ki je stala v bližini Moskve. Cerkev iz rdeče opeke je ena najbolj barvitih znamenitosti Helsinkov. Opeko so pripeljali iz otoka Aland, to so bili ostanki utrdbe Bomarsund, ki je bila uničena v vojni leta 1854. Katedrala ima skupaj 13 zlatih čebulastih streh, ki predstavljajo število apostolov skupaj s Kristusom. Na zadnji strani kapele je spominska plošča, ki spominja na cesarja Aleksandra II, ki je bil v času gradnje cerkve veliki vojvoda Finske.

Katedrala Uspenki

Katedrala Uspenki

Baltske države in Helsinki – Estonija

Ko prestopimo državno mejo, ne samo vstopimo v drugo državo, ampak tudi začnemo spoznavati novo kulturo. Zaradi dolgoletne podobne zgodovine je tudi ta v nekaterih pogledih precej podobna, ne pa tudi v jeziku, kateri je podoben finskemu in ne jeziku ostalih dveh Baltskih držav. Skupaj s finskim in madžarskim jezikom spada v ugro-finsko jezikovno skupino. Estonski jezik govori okoli 1,1 mio ljudi po celem svetu, od tega je ta jezik materin jezik okoli 70% ljudem, ki živijo v Estoniji. Tudi tu ruski jezik pogosto slišimo, predvsem v Talinu in na severo-vzhodu.

Estonija je od svoje osamosvojitve postala ena vodilnih tehnoloških držav na svetu. Internet je človekova pravica in otroci sanjajo o tem, da bi postali tehno-friki. Estonci so sodelovali pri nastajanju Skypa, Hotmaila in Kazaa, leta 2007 so kot prvi na svetu uvedli elektronske volitve, 95% Estoncev svojo dohodninsko napoved odda v elektronski obliki, vsa državna infrastruktura se je spreminila v elektronsko obliko. Ko je vlada leta 1992 debirokratizirala in poenostavila ustanavljanje novih podjetij, se je pojavilo veliko malih visoko tehnoloških podjetij. Eno takih je bilo tudi BlueMoon, katerega ustanovitelj je bil Priit Kasesalu, ki je sodeloval pri razvoju Skypa. Skype so leta 2005 prodali eBayu za 2,5 mrd dolarjev (eBay ga je leta 2011 prodal Microsoftu za 8,5 mrd dolarjev). Tako se je ustvaril nov razred investitorjev, ki so želeli vlagati v tehnološka podjetja. V Tehnopolu, tehnološkem mestu v Talinu, deluje okoli 150 tehnoloških podjetij. Visokotehnološka industrija prispeva 15% državnega BDP.

Pristanišče s starim delom Talina v ozadju

Pristanišče s starim delom Talina v ozadju

Talin je eno od najlepših in najbolje ohranjenih mest v severni Evropi. Tlakovane ulice, vitki zvoniki in okrogli stolpi starega mesta so ga postavili na seznem UNESCO svetovne dediščine. Talin je politično in ekonomsko središče hitro spreminjajoče se družbe, katera se lahko pohvali z eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Tallinn je bil glavno mesto za čas prve samostojnosti med 1918 in 1949 ter kasneje od 1991 naprej. Ime mesta izvira iz »taani linnus«, kar v estonščini pomeni »danska utrdba«, kar nas spominja na dejstvo, da so mesto ustanovili Danci na začetku 13. stol., od takrat pa naprej pa so o njegovi usodi stoletja odločali tuji vladarji: Švedi, Nemci (ki so pustili še posebej velik pečat), Rusi (v tem času so zaradi priseljevanja predstavljali okoli 45% celotne populacije, ruski jezik pa ostaja kot eden pomembnih jezikov).

Park in palača Kadriorg

Park in palača Kadriorg

Srce mesta je Staro mesto (Vanalinn), nekoč obkroženo s srednjeveškim obzidjem. Precejšen del ga še vedno stoji. Nad njim se nahaja Toompea, utrdba nemških vitezov in škofov na vrhu hriba, kateri so nadzorovali mesto v srednjem veku. Talin na drugi strani mestnega obzidja je vse prej kot zanimiv, razen nekaterih izjem: park in palača Kadriorg in botanični vrt nad počitniškim delom Pirito v V delu Tallinna. Estonski muzej na prostem v Rocca al Mare je še ena zanimivost Tallinna, ki se nahaja v zahodnem delu mesta.

Viru

Viru

Mestni trg je star kot sam Tallinn. Obkrožen je s hišami, ki so pobarvane s pastelnimi barvami. Je tudi priljubljeno shajališče domačinov. Mestna hiša je impozanten spomenik haneastski zgodovini. Je edina preživela mestna hiša v severni Evropi. Zgradba se prvič omenja leta 1322. Ko je bila v letih med 1402 in 1404 zgrajena sedanja, je bil Talin cvetoče hanaestatsko mesto. Mestna hiša je v Evropi tradicionalno center mestne oblasti. Od leta 1248 je Tallinn deloval v okviru zakonov iz Lübecka, zato so bili župani člani Hanse. Kasneje je v njej deloval tudi mestni svet. Danes se še vedno uporablja v javne namene za razne ceremonialne dogodke ali kulturne prireditve. Zgradba ima gotske arkade in vitek stolp. Pod streho so odtočni žlebovi v obliki zelenih zmajev. Blizu vrha stolpa se nahaja Stari Tomaž (Vana Toomas), vremenska vetrnica iz 16. stol. v obliki stražarja. Legenda pravi, da je bil Tomaž domačin, ki je zmagal na tekmovanju v streljanju papig (streljanje barvastih ptičev na vrhu palic s samostrelom), ki ga je organizirala nemško govoreča talinska elita. Ker zaradi svojega nižjega stanu ni mogel sprejeti nagrade, je bil nagrajen s doživljenjsko službo v mestni hiši: delom čuvaja Talina. Tomaž je bil s tem, ko so postavili bronasti kip, narejen nesmrtnega in tako nadaljeval z opazovanjem mesta. Na robu Mestnega trga stoji Cerkev sv. Duha, majhna gotska cerkev, ki je prvotno služila kot kapela Mestne hiše in kasneje postala glavna cerkev estonsko govoreče populacije v Estoniji. Ura je iz leta 1680 in je najstarejši javni pokazatelj časa v Tallinnu.

Mestna hiša

Mestna hiša

Na severnem delu Mestnega trga iz le-tega vodi kar nekaj ozkih ulic. Skoraj vse se končajo na talinski glavni srednjeveški ulici Pikk (Dolga ulica), ki vodi proti sevro-vzhodu. Bila naj bi pomembna povezava med cerkvenimi zgradbami in vojaškimi zgradbami v Toompei ter pristaniščem. Na njenih 800 m stoji nekaj pomembnih zgradb iz hanseatskega obdobja. Zgradba Velikega ceha je bila dokončana v 1430-ih, kjer je imela sedež najmočnejša cehovska organizacija v mestu, nemško govoreča trgovska elita, ki je nadzorovala trgovino v mestu. Vrata Velikega ceha so bila zaprta za male in nepomembne trgovce in umetnike, ki so se združili v estonsko govorečem Cehu Corpus Christi. Veliki ceh je organiziral veliko mestnih dogodkov, tudi tradicionalni pomladni viteški turnir. V zgradbi je danes Estonski zgodovinski muzej, kjer je predstavljena zgodovina Estonije od Kamene dobe do 18. stol.

Na vogalu nasproti Velikega ceha stoji najbolj poznana slaščičarna v Talinu. Georg Stude je ustanovil podjetje 1864 in dve manjši zgradbi združil v eno večjo. V tej zgradbi so slaščičarji izidelovali marzipan in čokolado, tu je bil sedež podjetja in rezidenca lastnika podjetja. Podjetje je imelo trgovino tudi v Moskvi. V letih 1877 do 1884 je bila zgradba preurejena v slaščičarno Sladkosned. Naslednik Georga Studa, slaščičarsko podjetje Kalev je tu odprlo muzej marzipana in slaščic.

Člani ceha Črnoglavcev so bili precej bolj živahni od njihovih kolegov trgovcev iz Velikega ceha. Sedež so imeli na Pikk 26 v Hiši črnoglavcev. Ceh je bil ustanovljen leta 1399, glavni del zgradbe je bil dokončan leta 1517, velika plesna dvorana pa 1532. Tako kot njihova izpostava v Rigi, so bili tudi tu združevali mladi trgovci, ki so kot svojega patrona imeli severno-afriškega sv. Mavricijaza. Sv. Mavricij je upodobljen na vhodnem portalu. Za razliko od njihovih kolegov iz Rige, so tukajšnji Črnoglavci sodelovali v obrambi mesta pred Rusi v Livonskih vojnah in organizirali parade pri sprejemih visokih in pomembnih ljudi. Legenda pravi, da je bil ceh ustanovljen leta 1343 v namen obrambe Tallinna v estonski revoluciji na dan sv. Jurija. V naslednjih letih se je spremenil v pivski klub. Bratovščina se je v zgradbo preselila leta 1531 in je v njej ostala do 1940, ko so jih izselili Sovjeti. Danes zgradba služi koncertnim prireditvam in to je verjetno edini način, da lahko vidite eleganteno leseno panelno notranjost. Cerkev sv. Olafa je bila prvič omenjena 1267 in poimenovana po norveškem kralju Olafu II, kateri je bil odgovoren za pogrom poganov v Skandinaviji. Legenda pravi, da so meščani hoteli imeti najvišji zvonik na svetu, da bi bilo mesto vidno iz morja in privabljalo ladje ter trgovino v mesto. Če je imel prihod blaginje v srednjem veku kakšno zvezo z višino zvonika ni znano. Vendar je med leti 1625 in 1820 zvonik zaradi strele osemkrat pogorel. Na koncu ulice se nahajajo Velika morska vrata iz 16. stol. To so arkadna vrata s po enim stolpom na vsaki strani. Večji od obeh se imenuje Debela Margareta. Zidovi so debeli 4 m. Danes je v njem Pomorski muzej. Od Debele Margarete proti Toompei se vije najdalši ohranjeni del talinskega mestnega obzidja. Ohranilo se je 9 stolpov in tri mestna vrata. Skozi katera koli vrata greste in se ozrete nazaj, boste imeli lep pogled na obzidje. V glavnem je bilo obzidje zgrajeno v 14. stol., skozi stoletja so ga večkat popravljali in dograjeveli vse do 18. stol., ko so naredili zadnje izboljšave za primer artilerijskega napada.

Obzidje

Obzidje

Eden od biserov v mestu je Domenikanski samostan sv. Katarine. Domenikanski red je leta 1216 ustanovil Španec sv. Dominik Gusman. Do takrat je bilo samo škofom dovoljeno pridigati, vendar je bila njihova prisotnost zaradi administrativnega dela v škofijah pogosto nezadostna. Rezultat je bil, da je veliko vernikov slišalo božjo besedo zelo poredko, če sploh. Dominik si je zamislil skupino izučenih teologov, ki bi šli po Evropi širit božjo besedo. Nordijske dežele so bile zelo visoko na njihovem seznamu.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Da so prišli do Tallinna, so menihi sledili trgovski poti na obali Baltskega morja in v Estonijo prišli pred okoli 750 leti. V srednjem veku sta bila v centru Talina dva samostana. Starejši od dveh je bil samostan sv. Katarine, ki so ga leta 1246 ustanovili domenikanski menihi in zaprli 1524. Prvi domenikanci so v Talin prišli leta 1229 in odprli samostan v utrdbi na Toompei. Uničen je bil leta 1233. Novi samostan so zgradili ob ulici Vene. Samostan je bil zgrajen kot klasični katoliški samostan v gotskem stilu. Z zgradbami je bil zaprt iz vseh štirih strani, vse potrebne sobe in prostori za vsakodnevno življenje so bili v krilih, ki so obkrožali glavno dvorišče. Središče samostana je bila skoraj 68 m dolga cerkev, ki je tvorila južno krilo samostana. Prostor v centru mesta je bil skrbno izbran: bili so blizu ljudi, katerim so pridigali in bili tudi v centru poslovnega sveta in trgovanja. Da so lahko preživeli in financirali svojo dejavnost, so trgovali z ribami, vendar so se držali svojega prvotnega poslanstva: širjenje božje besede. Ljudje so samostan, zaradi črnih plaščev, ki so jih menihi nosili izven samostana, poznali kot samostan črnih menihov. Samostan je bil posvečen sv. Katarini. Znak Domenikancev je črno-beli pes, ki v gobcu drži gorečo baklo. »Domini canes« pomeni gospodovi psi. Bakla predstavlja plamen resnice.

Samostan je bil med reformacijo leta 1531 v požaru uničen. Po tem je bil del obnovljen, vendar velik del samostana je še naprej propadal. Ohranili sta se predvsem zgradbi na V in Z strani dvorišča. Na mestu nekaj zgradb je bila v 19. stol. zgrajena cerkve sv. Petra in Pavla.

Cerkev je bila triladijska dvoranska cerkev, katere glavna ladja je bila dvakrat širša od stranskih. Okna kripte in kora kažejo, da je bila cerkev zgrajena v 13. stol. Najvrednejši del te delno ohranjene cerkve sta zahodna portala južne in glavne ladje. Portala sta lep primer krščanskega simbolizma, ki ga prikazujejo z rastlinskimi in figurativnimi motivi. Glavna tema je zmaga krščanstva nad krivo vero, dobrega nad zlim in opozorila pred poslednjo sodbo. Na centralnem portalu je prikazan pes, ki teče in preganja pogane v cerkev. Pes je simbol domenikancev (canis domini pomeni gospodov pes). Na desni levu sledi zmaj, ki v gobcu nosi kačo, kar pomeni močno zasledovanje izobrazbe in vere. Pod zmaji je venec iz hrasta z akronimi (simbol device Marije), trta (simbolj Kristusa), lilija (simbol device Marije in sv. Dominika), palma in trojna rozeta (simbol sv. Katarine Aleksandrijske), tripresna deteljica (simbol Trojice).

Palača Stenbock je delovna palača predsednika vlade in prostor, kjer se sestaja vlada. Vlada in urad vlade sta bila ustanovljena leta 1918, potem, ko je bila ustanovljena neodvisna Republika Estonija. Vlada je imela prvo zasedanje v tej zgradbi 8.8.2000. Zgradbo je načrtoval Johan Casphar Mohr kot sodišče province Estonija. Ko je bila leta 1792 končana, je postala rezidenca grofa Jakoba Pontusa Stenbocka. Sodišče je tu zasedalo med 1891 in 1987. Levo od glavnega vhoda na steni je spominska plošča v spomin PM in ministrom, kateri so izgubili življenje v komunističnem terorju.

Katedrala je najstarejša cerkev v Talinu in ena prvih cerkvenih zgradb zgrajenih iz kamna v celotni državi. Začetek cerkve sega v leto 1240, ko je škof cerkev posvetil devici Mariji. Rekonstrukcijska dela, kjer so cerkev spremenili v baziliko so potekala v 14. stol. Rekonstrukcija je trajala skoraj stoletje. Veliki požar v Toompei leta 1684 je cerkev uničil, pogorela je večina lesene opreme cerkve in glavni del okrasitve. V naslednjih stoletjih so zgradili cerkev, kakršno vidimo danes. Najnovejša pridobitev je stolp, ki je bil zgrajen leta 1779. Letnico lahko vidimo na bakreni vremenski vetrnici na zvoniku. V cerkvi se nahajajo številni nagrobni kamni ter renesančni in baročni nagrobni spomeniki. Nagrobni napisi baltsko nemške elite so bili namenjeni zaslužnim generalom, šolnikom, politikom in voditeljem estonskega viteštva. Zbirka ima 109 nagrobnih napisov. Največ vrednih rezbarij je naredil baročni kipar, deomačin, Christian Ackermann. Nagrobni kamni predstavljajo različna obdobja in kiparske stile.

Parlament in Katedrala Alexandr Nevsky predstavljata kontrast uradne Estonije in ruske arhitekture. Ena je majhna, enostavna in funkcionalna, druga pa mogočna. Caristična oblast, ki jo prestavlja katedrala, je trajala samo 17 let. Ko vstopiš v cerkev, izstopiš iz Estonije. Nihče ne govori estonsko, nobena knjiga v estonščini ni naprodaj. Čista ruska arhitektura. Zgrajena med 1894 in 1900 v času, ko so se Rusi trudili zadušiti nacionalistično gibanje v Estoniji. Provokativno so jo poimenovali po Alexandru Nevsemu, možu ki je konec 13. stol. zavzel velik del Estonije. Ikone, mozaiki in 15-tonski zvon so bili pripeljani iz St. Petersburga. V 1930-ih se je že resno razmišljalo o zrušitvi cerkve, vendar se vsaka vlada boji odziva ruske manjšine na to.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zgradba parlamenta, zgrajena 1921 je ena redkih stavb v Starem mestu, ki so jo stalno prenavljali, zadnjič po požaru 1917, ki so ga podtaknili Boljševiki. Prva zgradba je bila na tem mestu zgrajena 1227. Fasada je enostavna klasicistična in narejena iz domačega kamna in lesa. Prejšnje stavbe zgrajene na tem mestu, so bile rezidence guvernerjev, v 19. stol. zapor. Najbolj poznan zapornik je bil estonski pisatelj kratkih zgodb Fridebert Tuglas (1886-1971), ki se je zapletel v proti-caristično gibanje v uporu 1905. V zaporu je napisa Morje, ki je bila za časa Sovjetske zveze prepovedana.

Baltske države in Helsinki – Latvija

Dejstvo, da je Latvija od štirih obiskanih držav najmanj bogata, se opazi takoj ob prestopu meje. Bolj proti severu greš, bolj pozabljaš na tisti prvi vtis, ki ga dobiš, ko vidiš prve vasi v Latviji. Približuješ se namreč Rigi, ki je glavno mesto države in verjetno najbolj kozmopolitansko glavno mesto od vseh treh glavnih mest Baltskih držav.

Valovito in gričevnato pokrajino je izoblikovala celinska poledenitev, ko so jo preoblikovali ledeniki in izpod njih tekoče vode. Kurlandsko višavje na zahodu in Livonsko višavje na vzhodu v velikem loku obdajata nižino okoli Rige in zaliv. Ob obali Baltskega morja se razteza do 40 km širok ravninski pas s peščenimi nasipi in jezeri. Med gričevnato pokrajino z morenami in drugimi ledeniškimi dolinami so rodovitne ravnine. Gosto vodno omrežje ter mnoga majhna in plitva jezera oblikujejo skupaj z močvirji in barji zelo raznolik ekosistem. Neokrnjeno naravo ohranjajo v narodnem parku Gauja in v petih naravnih rezervatih.

Predniki Litvancev so v baltiško regijo prispeli v prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. V 10. stol. so starodavni Balti začeli ustanavljati plemenska območja. Ozemlje Latvije je bilo poseljeno s štirimi velikimi plemenskimi kulturami: Latgalijanci, Kuronijanci, Selonci in Semigalijanci.

V 13. stol. so v Latvijo vdrli nemški križarski vitezi, ki so ustanovili Rigo in vzpostavili nadzor nad Balti in njihovim ozemljem.

V poznem 19. stol. je Latviji politično vladala Rusija, gospodarstvo pa so jo nadzorovali baltski Nemci. Večino prebivalstva Latvije so predstavljali etnični Latvijci, potomci prvotnih baltskih plemen. Latvijci so lastno državo ustanovili leta 1918. Neodvisna Latvija je hitro napredovala. Na podeželju so izvedli agrarno reformo: zemljo nemških baronov so razdelili latvijskim kmetom. V 20. in 30. letih je Evropa potrebovala več masla, mleka in sira, in to je uvažala iz agrarne Latvije. Agrarno reformo so dopolnili s prevzemom industrije in trgovine. To je bil čas, ko je bila Latvija uspešna, po videzu zahodna država. Življenjski standard je postal primerljiv s zahodnoevropskim: približal se je švedskemu in danskemu in presegel finskega.

Latvijščina je dobila status uradnega jezika in latvijska kultura je nasploh doživljala preporod. V obdobju neodvisnosti (1918 – 1939), so Latvijci predstavljali 75% prebivalstva.

Med 2. svetovno vojno je Latvija doživela tri invazije in okupacije: 1940 je Sovjetska zveza okupirala Latvijo in jo priključila SSSR. Med 1941 – 1944 so Latvijo okupirali Nemci. Avgusta 1944 so Sovjeti znova okupirali Latvijo. Kar 120.0000 Latvijcev je bilo deportiranih v sovjetska koncentracijska taborišča v Sibirijo, 140.000 jih je zbežalo na zahod, več 10.000 pa jih je padlo v bojih. Skoraj tretjina litvanskega etničnega prebivalstva je bila ubita, deportirana ali preseljena. Uspešna latvijska družba je bila zdesetkana. Med sovjetsko zasedbo, od leta 1944 do 1991 je bilo v Latvijo naseljenih več sto tisoč Rusov, ki so delež latvijskega etničnega prebivalstva zmanjšali skoraj na 50%.

Riga

Riga je največje in najbolj kozmopolitanko mesto od vseh baltskih prestolnic in je najbolj interesantno in zanimivo mesto v Latviji. Leži na reki Daugava, kakšnih 15 km od izliva reke v morje. Skoraj vse njene znamenitosti so na vzhodnem bregu. Staro mestno jedro se razteza 1 km ob reki in 600 m od reke v notranjost proti V. Proti nebu silijo trije stolpi: stolp cerkve sv. Petra, mogočen stolp katedrale in najpreprostejši zvonik sv. Jakoba. Začetki Rige segajo na začetek 13. stol., ko je škof Albert iz Bremna zgradil prvo nemško utrdbo na Baltiku, kar je bilo nekakšno mostišče za križarske pohode na poganske prebivalce tega področja, z njim pa so prišli tudi nemški trgovci iz Lubecka in Bremna. Skoraj popolnoma okoli starega mesta v širokem pasu potekajo parki iz 19. stol., ob njih teče mestni kanal, in bulevardi, za njimi pa je Nova Riga, začenši z zgradbami zgrajenimi v 19. in začetku 20. stol. in so danes kombinacija nastanitvega in poslovnega življenja. Še bolj proti robu mesta so v glavnem namestitvene četrti iz časa Sovjetske zveze. Parki in kanal so meja med Starim mestom in Novim mestom. Danes je poznana po starem mestnem jedru, secesijskih zgradbah in dobro vzdrževanih parkih.

V letih med 1945 in 1991 je Riga zrasla enormno. Takrat so v predmestjih zgradili velika, siva blokovska naselja z neudobnimi stanovanji. Odkar je samostojna, se je veliko zgrad prenovilo, Riga je postala bolj prijazno mesto in je na dobri poti, da postane eno najatraktivnejših mest v Evropi. Danes ima Riga okoli 800.000 prebivalcev.

Secesijska arhitektura v Rigi je zelo poznana in uživa velik sloves. Z art decojem, ki je ilustriran v Empire state building in Chrysler building, iz 1930-ih ima precej podobnosti, vsaj na prvi pogled. Jugendstil ali secesija je nekoliko starejša, moderna je bila ob koncu 19. in začetku 20. stol. Splošno pravilo je, da vse kar je videti gladko, bleščeče in zaglajeno ter z ravnimi oblikami je verjetno art deco. Vse kar je razkošno, z golimi dekleti, cvetličnimi motivi in zanimivimi grotesknimi podobami in prispodobami je art nouveau. Poleg tega so v nekaterih delih Evrope uporabljali tudi nove materiale: keramiko, železo in steklo.

Več kot tretjina vseh zgradb v Rigi je iz tistega obdobja in te unikatne arhitektune šole. Ko je bil art nouveau na višku svoje popularnosti, je bila Riga na višku svojega razvoja in bogastva. Je tudi posledica slučaja, da so prepovedali graditi dvorce, na zunanji strani mestnega obzidja. V srednjeveških časih so bile vse lesene hiše zunaj obzidja zaradi obrambe mesta porušene. V sredini 19. stol. je ruska oblast končno spoznala, da je mestno obzidje zastarelo. Odprl se je ogromen prazen prostor, ki so ga postopoma zapolnili z novimi zgradbami. Tudi nekaterimi takimi, ki so estetska katastrofa.

Eden najbolj poznanih art nouveau arhitektov je bil Mikhail Eisenstein (1867-1921), oče legendarnega režiserja Sergeja Eisensteinam, ki je dal svetu filme kot je Bojna ladja Potemkin in Ivan Grozni. Njegova najbolj poznana dela stojijo na Albertovi ulici. Za njegova dela so značilne skulpture, barvna opeka, geometrični ornamenti in okna unikatne oblike. Velik pečat je pustil Konstantins Pekšens (1859 – 1928), ki je načrtoval okoli 250 zgradb po celi Rigi, vključno s svojo ikonsko zgradbo na Alberta 12, katero je zgradil za sebe. Danes gosti Muzej secesije v Rigi.

Arhitektura v Rigi se je razvijala od eklekticizma, ki je bil priljubljen v sredini 19. stol. do secesije in kasneje do narodnega romaticizma. Latvijski arhitekti so hoteli vključiti elemente etnične mitologije in folklore v dizajn. Vendar pa art nouveau ni ostal samo na fasadah zgradb, ampak se je presil tudi v notranjost zgrad in v vsakdanje življenje ljudi, pohištvo, hišne pripomočke, modo; preselil se je tudi v grafični design, najpogosteje v oglasne plakate. Če hočete videti, kako je izgledal art nouveau znotraj zgradb, boiščite muzej na Alberti 12, kjer je celotno stanovanje ohranjeno in prikazano v tem stilu. Celo osebje je oblečeno v obleko iz tistega časa. Nasproti je trgovina s spominki v stilu art nouveau.

Riga je začela nastajati na mestu cerkve sv. Janeza. Škof, ko je prišel iz Nemčije s svojimi ljudmi ni bil dobrodošel. Domačine je prosil, če mu odstopijo del zemlje, da si bo lahko zgradil domovanje. Niso mu ga hoteli dati. Zato se je škof domislil ukane. Povabil jih je na zabavo in jih napil. Takrat jih je še enkrat prosil, če mu dajo kos zemlje. Ker so bili vsi pijani so mu ustregli, vendar samo toliko, kolikor meri kravja koža. On se je znašel, narezal kravjo kožo na zelo ozke trakove, jih po dolžini sešil skupaj in si tako odmeril svojo parcelo. Hiša je stala na mestu c. sv. Janeza. Za njim so prišli še vitezi in ker so vitezi opravljali bolj trgovska dela in tista za katera so bili poklicani, se je z njimi sprl. Vitezi so imeli svoje prostore tik zraven škofa. Škof se je preselil izven obzidja na mesto katedrale, katere temelje je postavil on. Katedralski trg je bil včasih bolj pozdan kot je danes, vendar so se mestne oblasti, ker je bilo na trgu premalo prostora in zraka, odločile, da vrsto hiš poderejo. V tlaku se vidi, kako so včasih stale hiše.

V bližini stoji velika rdeča opečnata cerkev sv. Petra z enostavno dekoracijo svetle notranjosti. Prva cerkev je bila tu zgrajena leta 1209, bila je lesena in nenavadno velika za tisto obdobje, zgradili so jo Latvijci , prebivalci Rige. Od te cerkve ni ostalo nič. Obnovljena je bila 1406, obnova se je zavlekla do konca 15. stol. Zvonik je bil postavljen 1491, zrušil se je 1666, povzročil veliko škode in ubil nekaj prebivalcev sosednjih zgradb. Nov je bil zgrajen 1690. Po legendi naj bi graditelj zvonika je obljubil, da bo splezal na zvonik, na petelina in vrgel steklen kozarec na trg. Na kolikor delčkov se bo kozarec razletel, toliko let bo zvonik stal. Ravno v tistem trnutko pod zvonikom pelje voz poln sena. Kozarec pade na voz sena in samo poči. Ko so zgradili naslednjega, je graditelj spet splezal na vrh in vrgel kozarec na trg. Kozarec se je razletel na ogromno delčkov, torej bo stolp stal še kar nekaj časa.

Na Mestnem trgu stoji impozantna Hiša črnoglavcev. Poslopje je zgrajeno iz dveh sosednjih hiš z vmesnim dvoriščem in dansko renesančno fasado iz 1620. Je eno pomembnejših spomenikov v Rigi. Zgrajena je bila 1334, vendar je bila med 2. svetovno vojno uničena. Črnoglavci se prvič omenjajo leta 1413. Bili so skupina neporočenih trgovcev, ki so živeli v Rigi in Talinu. Na začetku so bili svobodna organizacija, vendar so zrasli v pomembno silo. Ime so dobili od svojega črnega zavetnika sv. Mavrica. Prvo nadstropje se je uporabljalo kot trgovine in poslovni prostori, cehovska zbornica pa je zasedla 2. nadstropje, zgornja nadstropja so se uporabljala kot skladišča. Zraven stoji Muzej okupacije. Je črna kvadratna hiša zgrajena 1970, ki je bila včasih muzej posvečen strelcem. Danes je v njem spomenik okupacije, kjer je na ogled stalna zbirka posvečena latvijski okupaciji Sovjetov in Nacistov med 1940-91.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Stari in novi del Rige ločuje širok pas parkov, ki so nastali na mestu nekdanjega obrambnega nasipa. Obrambni hrib se nahaja pred Mestnim kanalom in Spomenikom svobode levo. Na drugi strani parka je spomenik petim ubitim meščanom, ki so jij ubili Sovjeti januarja 1991, ko so poskušali zadušiti vstajniško gibanje za neodvisnost. Med žrtvami sta bila dva kamermana in študent. V parku Esplanade iz 19. stol. stojijo med drugim tudi Pravoslavna katedrala, Umetnostna akademija in Narodni muzej lepe umetnosti. Preden je leta 1812 Napoleon prišel v Rigo, je bilVerdmanes darvs rezidenčno naselje, vendar so ga Rusi porušili z namenom tja postaviti topniško enoto za obrambo mesta. Na severnem robu parka stoji Kabinet vlade, Regionalno sodišče in Ministrstvo za pravosodje. Med Mestnim kanalom in dvema parkoma je vrsta predvsem javnih zgradb in ambasad. Zgradba Latvijske univerze (Ustanovljena 1919, največja univerza v vseh Baltskih državah, 20.000 študentov), nemško veleposlaništvo in Glasbena akademija na desni strani ter univerzitetna knjižnica, visoka šola, zgradba tožilstva in ekonomska šola na levi.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Jurmala

Jurmala v latvijskem jeziku pomeni obala. Jurmala se nahaja v pasu med reko Lielupe in Baltskim morjem. Ta 33 km dolg pas peščene plaže vsako leto privabi več obiskovalcev. Življenje na plažah se konec poletja precej umiri, festivali se umaknejo, vendar pa zdraviliški del Jurmale obratuje preko celega leta. Preko celega leta lahko tudi uživate v pogledu na lesene hiške, hiše, palače in hotele. Velik del so jih po odhodu SZ morali popraviti. Največji razlog za nastanek mesta je peščena plaža. Plaža je poleti polna ljubiteljev morja in raznih festivalov. Jurmalo sestavlja 14 predelov, od katerih so najbolj poznani Lielupe pri izlivu reke Lielupe v morje, Dzintari in Majori. Lielupe ima nekaj zelo lepih primerkov lesenih hiš. Dzintari je poimenovan po jantarju, še vedno se kakšen najde na plaži, tam stoji muzej o jantarju.

Značilnost mesta so lesene hiše z lesenimi poudarki in detajli, hiše v stilu podeželjskih koč in počitniški centri. Razvoj mesta Jurmala je potekal vzporedno z ravojem turizma, ko so domači in tuji turisti prihajali na oddih in zdravljenje. Lesene hiše in ulice obkrožene z borovimi drevesi imajo še vedno starinski izgled. Te hiše so edinstvena kulturna zapuščina. Najboljši za ogled bogatih hiš je Dzintari. Seznam arhitekturnih spomenikov vključuje 414 zgradb, medtem ko ima več kot 4000 hiš status zgodovinske zgradbe.

Za čas Sovjetske zveze je bila Jurmala priljubljena tudi med komunističnimi uradniki. Zahajali so v hišo Emilija Benjamin in druge okoliške nastanitvene objekte, tudi zdravilišča. Višji komunistični uradniki so počitnice dobivali kot nagrado za svoje delo. Za čas Sovjeteke zveze so zgradili precej hotelskih objektov, večinoma so zgrajeni iz betona, vendar se je Jurmala na srečo izognila sovjetski urbanizaciji mesta belimi monolitnimi hoteli kot sta Jalta na Črnem morju in obala Ukrajine.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Emilija Benjamin se je zavedala svojega statusa najbolj uspešne in najpremožnejše osebe v Latviji. V 1930-ih je imela v lasti zelo uspešno založniško podjetje in nepremičninski holding. Imela je nekaj stanovanj in trgovskih zgradb v Rigi; tovarno v Kekavi (južni del Rige); za osebno uporabo luksuzno stanovanje v centru Rige, ki se je imenovalo po njegovih prvotnih lastnikih hiša Pfab; podeželjsko posestvo Waldeck in počitniško hišo na obali v Jurmali. Počitniška hiša v Jurmali je bila tipična lesena hiša iz konca 19. stol. V sredini 1930-ih se je Emilija odločila za izgradnjo nove počitniške hiše. Na parceli, sosednji od njene tedanje, je zgradila najbolj luksuzno hišo ve celi Latviji. Načrte za hišo je narisal nemški arhitekt Lange. 1938 se je gradnja začela in zaključila kakšno leto kasneje.

Hiša je pomembna prevsem zato, ker se je v njej pisala zgodovina Evrope 20. stol. Hišo na Juras 13 je v 1950-ih predsednik vlade Nikita Krushchev razglasil za državni spomenik in jo začel uporabljati kot predsedniško rezidenco in hišo za goste sovjetske vlade. Po padcu Berlinskega  zidu se je vanjo naselil Baltski svet. Tukaj se je Boris Jelcin v imenu Rusije odločil za priznanje neodvisnosti Baltskih držav. Srečali so se Gorbunovs (predsednik Latvije), Landsbergis (predsednik Litve), Rüütel (predsednik Estonije) in Jelcin. Jelcin je v imenu Ruske federacije dal zeleno luč za odcepitev treh Baltskih držav in obnovo neodvisnosti. Dogovorili so se tudi za nemoten umik OMON enot (posebna sovjetska milica), katera je bila odgovorna za nasilje januarja in avgusta 1991. Tukaj so se leta 1992, na pobudo predsednika ZDA Georga Busha st., švedski predsednik vlade in voditelji Baltskih držav dogovorili za resolucijo, ki bi jo predstavili Borisu Jelcinu na Vrhu v Helsinkih. Govorila je o umiku vseh ruskih vojakov iz Baltskih držav do leta 1994, v katero je Jelcin privolil.

Do leta 1995 je bila hiša last latvijske vlade, od takrat pa dedičev Emilije Benjamin, nečaka Petra Aicherja in posvojenega sina Georga Benjamina. Danes je hiša v lasti družine Aicher (Petra in njegovih 3 sester).

Poznani gosti hiše so bili:

  • Nikita Khrushcev – generalni sekretar KP SZ
  • Josip Broz Tito – generalni sekretar KP Jugoslavije
  • Erich Honecker – generalni sekretar DDR
  • Mikhail Gorbachov – predsednik vlade SZ
  • Dr. Karl-Horst Hahn – predsednik podjetja Volkswagen AG
  • Boris Jelcin – predsednik Ruske federacije
  • Richard Nixon – predsednik ZDA

 Trije gradovi

Mesto Sigulda zaznamujejo reka Gauja in trije srednjeveški gradovi: Sigulda, Turaida in Krimulda.

Livonski grad Sigulda je bil zgrajen leta 1207 kot utrdba. Zgrajen je bil nad reko, zato je naravno zavarovan, samo na južni strani so morali zgraditi obrambni jarek. v začetku je bila samo obrambni stolp, kasneje so postopno dograjevali objekte. Grad sestavljajo notranje zgradbe z vključeno osrednjo zgradbo, notranji predgrad in zunanji del na južnem delu. Časovno lahko gradnjo na več delov. Začetek gradnje je bil v 13. stol. Prva zgradba je bila kvadratne oblike, zgrajena iz blokov dolomita, stene so bile 3 m debele. Pod to zgradbo je bila klet velika 9,5×10 m s podpornim stebrom na sredini, ki podpira oboke. Del te zgradbe je bil vdelan v južno steno centralne zgradbe. Naslednja faza se je zgodila ob koncu 13. in preko celotnega 14. stol. Takrat so zgradili osrednji kompleks ali castellum in notranje dvorišče, ki je bilo obkroženo s trmi zgradbami. Trinadstropna zgradba na JZ se je ohranila do danes. Kapela je bila locirana na J strani drugega nadstropja. Tretje nadstropje so uporabljali kot skladišče orožja. Osrednji kompleks je bil obkrožen s pred-gradom. Imel je obliko nepravilnega štirikotnika velikosti 80×100 m. Stolpiso bili zgrajeni na J in SV strani pred-gradu. Zunanji del gradu je bil zgrajen v 17. stol. Nižje je bil zgrajen še en zid, ki je varoval notranji pred-grad. Pri glavnem vhodu je bil dvižni most in na strani gradu obrambni stolp. Na začetku 19. stol. so spet posvečali nekaj pozornosti gradu, vendar so se namesto obnove odločili da slediji takratnim trendom in ga enostavno pustijo kot romantične razvaline. Kot zaščiten objekt je doživel nekaj prenova, obnovljen vhodni stolp in še nekaj pomembnih delov.

Geografsko je Gauja, zaradi obstoječih vodnjih poti in cest, ki so bile takrat že zgrajene, igrala pomembno vlogo med križarskimi pohodi. Dolina je bila tudi etnično raznolika, vsaka etnična skupina si je lastila del ozemlja. V 13. stol. je bilo ustanovljenih veliko novih teritorijev, predvsem na račun vojn in bitk. Srednjeveški grad je zgradila Livonska bratovščina, ki so bili kasneje vključeni v Teutonski red. Livonska bratovščina, ki je bila uradno znana kot Kristusova milica Livonije, je bila vojaški red, ki so ga sestavljali nemški menihi bojevniki. Poznani so bili po simbolu na njihovem belem pregrinjalu: rdeči meč in križ. Red je bil ustanovljen leta 1202 in je bil prvi cerkveni vojaški red izven sredozemske regije. Zgodovinski dokumenti pravijo, da sta bila ustanovitelja škof Albert in cistercijanski menih Teoderih. Misija reda je bila, da ostanejo v Livoniji in jo zaščitijo ter zavzamejo nova področja. Pri delitvi ozemlja med škofom Albertom in njimi, je red dobil ozemlje na levem bregu Gauje. Grad je bil izhodiščna točka za bojne pohode proti Livom. Iz gradu so tudi nadzorovali vodno pot po reki Gauji. Branili so svoje ozemlje pred morebitnimi napadi iz sosednjega škofovega gradu na Turaidi. Leta 1237 je ozemlje Livonske bratovščine postalo last Nemškega reda, kateri so nadaljevali z osvajanjem vse do leta 1290. Livonski predstojnik je živel na srednjeveškem gradu Cesis, ki je bil v tistem obdobju drugi najpomembnejši v Latviji, takoj za Rigo.

Grad Krimulda je bil grad kapitla iz Rige, zgrajen okoli leta 1255 in je bil najmanjši od treh gradov v dolini Gauje. Grad po požaru leta 1601 ni bil obnovljen. V 13. stol. je levemu bregu Gauje gospodoval Red bratovščine meča, kasneje poznani kot Livonski red, medtom ko je desnemu bregu gospodoval nadškof iz Rige. Krimulda je bila v lasti Visokega koncilija iz Rige, kateri je bil skupina 12 visokih duhovnikov, ki so svetovali nadškofu. Grad je bil zgrajen na takšni točki, da je bil naravno zavarovan in ga je bilo praktično nemogoče osvojiti. Na eni strani so bila strma pobočja nad Gaujo, iz dveh strani z reko Vikmeste in njenimi prav tako strmimi bregovi, iz zadnje strani pa z umetno narejenim kanalom z dvižnim mosto, ki je peljal v grad. Reka Vikmeste je bila meja med ozemljema Krimulde in Turaide.

V Turaidi stoji najbolj obiskan muzej v Latviji, kjer se lahko seznanite z razstavami o arheologiji, kulturi in umetnostni zgodovini. Livi, domorodno ljudstvo regije, je imenovalo ta kraj Vrt boga. Zajema 42 ha ozemlja z bogato arheološko, arhitekturno, zgodovinsko in umetnostno zapuščino, ki govori zgodbo o tisoč let dolgi zgodovini. Zbirka v muzeju prikazuje življenje ljudi in dogodke skozi zgidovino ter tradicijo in obrt. Grad Turaida je glavna znemeitost. Masivno stolp iz rdeče opeke lahko opazimo že od daleč. Originalno je bil grad lesen. Pripadal je vodji Livov Kaupu. Med različnimi bitkami je bil požgan.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Nov grad je bil zgrajen leta 1214 na zahtevo škofa Alberta. Novi grad se je imenoval Frederland (Dežela miru). Grad in njegove fortifikacije so izboljševali in dograjevali skozi stoletja. Iznajdba strelnega orožja je povzročila končanje strateške vrednosti gradu. Po požaru leta 1776 grad ni bil obnovljen. Leta 1976 so se na gradu začela velika raziskovalna in restavratorska dela.

Baltske države in Helsinki – Litva

Baltske dežele so nam precej nepoznane dežele pa tudi obiskujemo jih prav poredko. Vendar pa so te dežele vse prej kot nezanimive. Vse so si zelo podobne in obenem toliko različne, da pri vožnji skozi države ne začutimo monotonije. Relief je precej podoben. Tega, da je proti severu relief bolj razgiban, da je pokrajina golj gozdnata ali manj naseljena skoraj ne opazimo. Vsa tri glavna mesta imajo lepo ohranjena in urejena stara mestna jedra. In prav ta stara mestna jedra in še nekatera druga mesta, ki so razpršena po državah so tista, ki privabijo največ obiskovalcev.

Trakai

Grad in mesto Trakai v litvanski zgodovini zasedata posebno mesto. Mesto je eno starejših v državi in datira v 12. stoletje. Verjetno je bilo glavno mesto države za čas velikega kneza Gediminasa. Ko je Vilnius pridobival na pomembnosti, je Trakai izgubljal. Uničili so ga Kozaki na vojnem pohodu Rusov leta 1655. Trakai je poznan po malih in slikovitih lesenih hišah, ki ležijo ob jezeru nasproti gradu ter gradu samem, ki leži na enem od 21 otočkov na jezeru Galve. V obnovljenem gradu je urejen muzej, ki skozi izkopane predmete in slike prikazuje zgodovino gradu in mesta.

Grad Trakai

Grad Trakai

Vilnius

Vilnius je največje mesto v Litvi in njeno glavno mesto. Litva je nacionalno veliko bolj homogena kot ostali dve Baltski državi, vendar to ne velja za Vilnius. V mestu živijo Litvanci, ki so v večini, pa tudi številčne manjšine Poljakov, Židov in Rusov. Središče mesta je zaščiteno in je na UNESCO-vem seznamu kulturne in naravne dediščine. Židovska četrt ni več tisto, kar je bila nekoč. Staro mesto je bolj ali manj nedotaknjeno. Mesto ima velik nabor baročnih stavb, ki so se razvile skozi skoraj dve stoletji. Ko je Litva leta 1991 postala neodvisna, je Vilnius ponovno postal glavno mesto države.

Razgled iz Gediminasovega hriba na mesto

Razgled iz Gediminasovega hriba na stari del mesta

Mesto je locirano na skrajnem jugo-vzhodu države. Ima 580.000 prebivalcev, ki so razpršeni po predmestju. Mesto sestavljata dva dela: Staro mesto, ki je glede na standarde tistega časa zelo veliko in leži na sotočju rek Vilnius in Neris. Danes se na severu stika z Novim mestom, ki so ga začeli graditi v 19. stol.

Glede na legendo, je mesto leta 1323 ustanovil veliki knez Gediminas, prednik dinastije, ki je več kot 250 let vladala združeni Litvi in Poljski. Zgodba pravi, da se je Gediminas po lovu odločil postaviti tabor tam, kjer Vilnius priteče v Neris in se ne vrniti v grad Trakai. Ko je zaspal, je imel čudne sanje o velikem železnem volku na hribu nad njim, kateri je divje tulil skupaj s še 100 volkovi. Poganski duhovnik je te sanje razumel kot sporočilo bogov, da naj Gediminas na mestu, kjer je videl volkove zgradi mesto. To mesto naj bi tako zraslo, da bi njegovo ime tuljenje volkov poneslo okoli celotnega sveta.

Kasneje je na tam res zrastel grad in pod njim mesto. Od obširnega kompleksa gradu se je do danes ohranil Zgornji grad na Gediminasovem hribu in del spodnjega gradu, ki je bil v 16. stoletju preurejen v palačo za Sigmunda st. in postal rezidenca Litovskih knezov. Pod Zgornjim gradom se nahajata Stari in Novi Arsenal, ki danes gostita Narodni muzej Litve, Arheološko zbirko in Muzej uporabnih umetnosti.

Notranji del gradu

Zgornji grad

Katedrala stoji na mestu bivšega poganskega verskega centra, ki je originalno ležal znotraj fortifikacij Spodnjega gradu. Po navideznem pokristjanjenju kralja Mindaugasa okoli 1251 so na tem mestu zgradili prvo cerkev. Ko se je ljudstvo vrnilo k poganski veri  je bil poganski tempelj postavljen v prvotno stanje, toda bil je odstranjen, ko je Litva 1387 sprejela krščansko vero in se združila s Poljsko. Pod Vytautasom velikim je bila zgrajena velika gotska opečnata cerkev, ki je kraljevala stoletja. Med 1783 in 1801 je bila skoraj popolnoma preurejena in obnovljena.

Najpomembnejši del stare katedrale je kapela sv. Casimirja z njegovim sarkofagom. Sv. Casimir je bil pravnuk Barbare Celjske. Na sliki, ki se nahaja v kapeli sv. Casimira, je sv Casimir upodobljen s tremi rokami. V dveh drži rožo. Po legendi naj bi se slikar, ki je naslikal sliko med delom premislil in roko narisal v drugi poziciji. Staro je hotel prekriti, kar je naredil večkrat, vendar se je skozi barvo znova in znova pokazala roka. Slikar je mislil, da je to čudež in na koncu pustil sliko s tremi rokami.

Katedrala sv. Stanislava in Ladislava

Katedrala sv. Stanislava in Ladislava

Prostrani trg pred katedralo je Katedralski trg.  Od leta 1996 tam stojispomenik velikemi knezu Gediminasu. Boljšega prostora ne bi mogli najti, kajti stoji v bližini, kjer je sanjal o svojih volkovih. Prikazan je z mečem v svoji levi roki, kar nakazje, da je preferiral diplomacijo pred vojno, čeprav se je v resnici za dosego svojih ciljev posluževal obeh.

Glavna točka trga pa je stolp, kombinacija zvonika in ure. Okrogli stolp je bil zgrajen v 14. stoletju in je bil del fortifikacije Spodnjega gradu ter je edini del Spodnjega gradu, ki je ostal do danes. V 1520-ih je postal del katedrale, v 17. stoletju je bil dodan urni mehanizem, ki se je ohranil do danes.

Predsedniška palača je bila v 14. stoletju zgrajena kot Škofovska palača. Za čas ruske vladavine je bila preurejena za namen bivanja ruskih guvernerjev in generalov. Takoj po osamosvojitvi pa francoska ambasada. Leta 1997 so jo ponovno obnovili in preuredili v predsedniško palačo. Nasproti palače se nahaja zgradba univerze. Zgradba je daleč največja in najbolj prominentna v Starem mestu. Pomembno vlogo v mestu igra že od 1570, čeprav je imela velikokrat težave, predvsem z Rusi ozirom Sovjeti, ki so vplivali na njen program, med leti 1832 in 1919 je bila celo zaprta, za časa Sovjetske zveze pa močno nadzorovana, program pa je bil prirejen leninistični dogmi. 17 zgradb se razteza okoli 17 dvorišč, zgrajena je bila v različnih obdobjih z veliko mero estetike. Univerza vključuje več zgradb oziroma inštitucij: univerzitetno knjižnico, astronomski observatorij, knjigarno, Center za litvanske študije, jezikoslovni oddelek, cerkev sv. Janeza, univerzitetni muzej znanosti in stolp.

Na vzhodnem delu Gediminasovega hriba ob Sereikiškes parku stojiBernardinska cerkev sv. Frančiška in Bernardina zgrajena v 16. stoletju na mestu pogorele cerkve. Bernardinci so V Vilnius prišli leta 1469. Za tisto obdobje je bila nenormalno velika. Je dvoranska cerkev in ima nekaj detajlev pozne gotike. Danes za cerkev skrbijo Frančiškani. Cerkev sv. Aneje manjša in lepše ohranjena. Sprednja fasada je brez dvoma najmogočnejša v Litvi. Nič manj kot 33 različnih oblik opeke je vgrajenih v to gotsko fasado. Na pogled je simetrična, dvakrat višja kot je široka. Ljudje nikoli niso izvedeli za njeno točno funkcijo, niti kdo jo je zgradil in niti kdaj. Napoleon, ko je bil na svojem pohodu skozi Litvo, je rekel, da če cerkev ne bi bila tako velika, bi jo na dlani odnesel v Francijo.

Poleg stavb, je kot posebnost Vilne treba omeniti tudi Republiko Užupis, predel mesta, ki je star približno štiristo let, nastal je v 16. stoletju. Bil je prvi del Vilne, ki je zrastel zunaj mestnega obzidja. Nekdaj je bil Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje postal najrevnejši predel mesta pa tudi dom umetnikov. Danes Užupis velja za najprestižnejšo četrt, vendar ostaja center nekonvencionalnih idej. Ne samo, da imajo svoje prometne znake, imajo tudi svojo ustavo, predsednika, ministre in ambasadorja v Moskvi ter svoje praznike. Najbolj priljubljen je 1. april, dan neodvisnosti. Na ta dan lahko od straže na meji v potni list dobite republiške žige. Leta 1997 so umetniki razglasili neodvisnost in ustanovili samostojno državo. V njihovi ustavi piše med drugim tudi: ljudje imajo pravico umreti, vendar to ni dolžnost; ljudje imajo pravico biti nepomembni in nepoznani; pes ima pravico biti pes; ljudje imajo pravico biti narobe razumljeni; človek ima pravico živeti ob reki (Vilnia) in reka ima previco teči ob človeku; človek ima pravico skrbeti za psa dokler eden od njiju ne umre itd.

Obala Baltskega morja je poznana po jantarju, ki ga naplavlja morje. Jantar je že stoletja pomembna naravna dobrina za vse tri Baltske države in tudi ruski Kalingrad. Jantar je fosilizirana smola, ki se je tisočletja izločala iz borovih dreves Pinus Succinifera. Najden jantar ima različne oblike, od oblike kapljic medu, do velikosti jajc ali glave. Najbolj vreden jantar je tisti, v katerem je kakšen komar ali druga žuželka. Najbolj vreden je kos jantarja, v katerem je kuščar. Le-tega lahko vidimo v galeriji Gintaro.

Jantar v galeriji Gintaro

Jantar v galeriji Gintaro

Mestna hiša se prvič omenja 1432. Danes se uporablja za reprezentativne, protakolarne namene, predvsem med obiskom tujih predstavnikov in vladarjev. V njej so bili George W. Bush in kraljica Elizabeta II.

Mestni trg se nahaja na koncu Ulice Pilies. Ulica se šteje za najstarejšo v mestu. Včasih je bila to glavna cesta, ki je povezovala grad kot glavno mesto države z južnimi deželami (poljska in Rusija) in se je kasneje (omanja se leta 1530), z rastjo mesta, spremenila v glavno ulico v mestu. Ob ulici so si plemiči in bogati meščani zgradili svoje rezidence. Univerza v Vilniusu je zasedla celotno četrt ob ulici in v ulici so živeli profesorji.

Mestni trg je tradicionalni prostor za dogodke in tržnice v Vilni. Največji semenj, ki se odvija na trgu je Kaziukasov sejem, glavno božično drevo stoji na tem trgu, različni koncerti, državna praznovanja in prireditve ob obiskih pomembnih državnikov se odvijajo na trgu preko celega leta. Do začetka 20. stol. je bil trg obkrožen s trgovinicami. Z razvojem mesta, se je število trgovcev in trgovin povečevalo. Večina od njih je prodajala sol, železo in meso. Teh trgovin zaradi strogih predpisov ni bilo možno prodajati, donirati ali kakor koli drugače prenašati lastništvo. Tudi trgovanje na trgu je bilo močno regulirano. Židi so imeli prepoved prodajati meso, niso smeli postavljati mesnic niti na trgu, niti v ulici Vokiečiu. Bilo je t udi prepovedano kupiti izdelke na ulici in jih kasneje prodati v trgovini za višjo ceno, še posebej, če je bilo takrat pomanjkanje kakega od izdelkov. Vse kršitve so se kaznovale z denarn kaznijo, zaporom in zaplenitvijo obrti. Zaplenjeno so podarili raznim beguncem in bolnišnicam.

Vrata Zore so bila včasih del mestne fortifikacije, ena od 9 vrat v mesto in edina, ki so se ohranila. Kapelo nad vhodnim obokom so zgradili leta 1671, posvečena je bila devici Mariji. Videti jo je mogoče skozi odprto okno. mašo v kapeli lahko spremljamo vsak dan, lahku tudi iz ulice. Zgornji del ulice je bil mišljen kot cerkev na prostem. Domačini verjamejo, da je Marija zaslužna za nekaj čudežev, ki so se zgodili.

Kaunas

Kaunas je drugo največje mestno v Litvi in tretje največje v Baltskih državah. Ima okoli 450.000 prebivalcev. Leta 1920 je postal glavno mesto Litve in to ostal naslednjih 20 let. V mestu so muzeji in glaerije državne pomembnosti.

Staro mesto ni tako obsežno kot tisto v Vilni, vendar se vseeno lahko pohvali z izjemno arhitekturo in nekaterimi izjemnimi zgradbami zgrajenimi iz rdeče opeke in kremastimi fasadami cerkva, ki so zbrane okoli glavnega trga. Vzhodno od trga teče nakupovalna ulica Laisves. V tej ulici je polno restavracij, kavarn in trgovin. Novo mesto zaznamujejo zgradbe, zgrajene v modernističnem in Art deco stilu. S tem so hoteli narediti Kaunas pomembnega in vrednega svoje vloge v državi, biti glavno mesto države.

Kaunas je predstavljal eno od litovskih utrdb, ki so branile južno mejo pred rednimi vpadi teutonskih vitezov. Po bitki pri Žalgirisu, so se vitezi umaknili in mesto se je začelo širiti in bogateti na osnovi trgovine. Zraslo je ob reki Nemunas, kar je mesto povezalo z mrežo pomembnih trgovskih poti. Kaunas je postal tudi pomembno katoliško središče. V seminariju so izučili mnogo narodnih duhovnih vodij. Po prvi svetovni vojni, ko je Kaunas postal glavno mesto Litve, se je spremenil v veliko gradbišče in je postal izložba moderne arhitekture. V začetku drugr svetovne vojne je Kaunas zgubil svojo politično pomembnost, vendar za čas Sovjetske zveze ostal mesto, kjer se je govorilo litvansko. V tem mestu se je leta 1972 zažgal študent Romas Kalanta, ko je protestiral proti nadvladi Sovjetske zveze.

V centru mesta je Mestni trg, ki ga obkrožajo pastelno pobarvane hiše bogatih trgovcev iz 15. in 16. stoletja Na trgu dominira Mestna hiša s 53 m visokim stolpm. Zgradba datira v 16. stoletje vendar ima baročno podobo. V svoji zgodovini je bila uporabljena kot pravoslavna cerkev, gasilski dom, skladišče streliva, zabavišče, gledališče, oddelek univerze, trgovsko združenje, magistrat podzemni zapor in sedež župana. Danes je v njej poročna dvorana in Muzej keramike, kjer si lahko ogledate dela nekaterih modernih umetnikov. Na severni strani trga je Muzej farmacije, kjer si lahko ogledate rekonstrukcijo lekarne iz 19. stol. V njej hranijo prašek proti epilepsiji iz glav mrličev, tinkturo »venerinih las« za povečanje očarljivosti in Erektosan, zeliščni pripravek za izboljšanje moške vitalnosti.

Na zahodni strani trga, za Mestno hišo se nahaja cerkev sv. trojice iz začetka 17. stoletja, zgrajena v kombinaciji renesančne in gotske arhitekture. Za cerkvijo leži skupina kremasto pobarvanih zgradb, ki pripadajo bernardinskemu seminariju, tradicionalno najbolj pomembnemu katoliškemu učilišču v Litvi in glavni center intelektualnega upora proti carizmu v letih pred prvo svetovno vojno. Na trgu stoji kip v spomin enemu od najbolj pomembnih rektorjev Jonasu Mačiulisu Maironisu (1862-1932), entuziastični patron litvanske kulture, ki je tudi napisal lirično pesnitev Glasovi pomladi, v kateri opeva svojo domovino. So eni največkrat prebranih verzov v Litvi. Za njegovim spomenikom je hiša, v kateri je Maironis živel, ko je bil rektor. V hiši je danes Muzej literature. V pritličju je prikazan kronološki razvoj litvanske literature. V zgornjem nadstropju je odlično ohranjeno stanovanje z lepo ohranjenim pohištvom. Južno od Maironisove hiše stoji še Muzej športa, ki prikazuje popolnoma drugačno stran narodne kulture in zgodovine. Fotografije košarkarskih ekip in zlatih olimpijcev, metalec diska Romas Ubartas (Barcelona 1992) in Virgilius Alekna (Sydney 2000 in Atene 2004). Hranijo tudi različne spominke, ki so jih dobili litvanski športniki na mednarodnih tekmovanjih.

V nasprotnem vogalu trga stoji katedrala sv. Petra in Pavla iz rdeče opeke. Datira v čas vladanja Vytautasa velikega (15. stoletje), do danes je bila večkrat obnovljena. Skupno je v cerkvi, skupaj z glavnim, ki ga krasi kip, 9 oltarjev. Katedrala je zadnji dom dveh pomembnih litvancev: pesnika in rektorja semenišča Maironisa in škofa Motiejusa Valančiusa (1801-1875), ki je med caristično prohibicijo tiskanja knjig v litvanskem jeziku le-te tiskal v tujini in jih ilegalno distribuiral po Litvi. Njegov spomenik stoji na Mestnem trgu pred semeniščem. Na zunanji steni je Maironisov nagrobni kamen.  Nekaj stoletij pred izgradnjo katedrale, je bil zgrajen grad. Malo je znanega o tem, kaj je stalo na tem mestu pred izgradnjo kamnitega gradu. Prvi kamniti grad je bil zgrajen v 13. stoletju. Teutonski vitezi so ga na svojem križarskem pohodu leta 1362 poškodovali. Kmalu po obnovi so Teutonski vitezi izgubili svojo zadnjo bitko z združenimi poljsko-litvanskimi silami pri Žalgirisu in grad je začel počasi propadati. Nekatere zgradbe so bile v 18. stoletju uporabljene kot zapor. Obnovljenih je samo nekaj delov obzidja in stolp.

Grad Kaunas

Grad Kaunas

Zraven je impresivna gotska cerkev sv. Jurija iz 15. stoletja. Cerkev je bila zgrajena za bernardinske menihe. Cerkev je dvakrat uničil požar, nakar je bila notranjost obnovljena v baročnem stilu. Cerkev so poškodovali tudi Rusi v 17. stoletju in leta 1812 napoleonova vojska, ki so jo uporabili kot skladišče.

Od trga proti reki je hiša Perkunas, hiša iz rdeče opeke s hišnim čelom iz začetka 16. stoletja. Bila naj bi kjer so se trgovci Hanseatske lige sestajali na srečanjih  ali mogoče tudi jezuitska kapela, zgrajena na posvečenem mestu Perkunasa, poganskega boga groma (njegov kip so našli tu v 19. stoletju). Za čas Sovjetske zveze je bila uporabljena kot skladišče, danes je zopet last jezuitov. Nižje ob reki stoji Vytautusova cerkev. Zgradil jo je Vytyutas veliki, potem ko so se leta 1413 v Svetem rimskem imperiju odločili, da ozemlje na desnem bregu Nemunasa pripada (na veliko jezo Teutonskih vitezov) Veliki vojvodini Litvi. V času svojega obstoja je služila raznim funkcijam kot so skladišče orožja ali regovina krompirja in tudi, kot mnogo litvanskih cerkva, pravoslavno svetišče. Leata 1930 so v steno vgradili medaljon, ki spominja na 500 obletnico smrti Vytautasa.

Preden se začne Laisves aleja je sredi parka bivša predsedniška palača, ki je služila svojemu namenu v obdobju, ko je bil Kaunas glavno mesto Latvije. Danes je v njem muzej o štirih medvojnih predsednikih: Antanas Smetona (prvi predsednik 1919-20, 1926-40), Jonas Staugaitis (1926), Aleksandras Stulginskis (drugi predsednik 1920-26) in Antanas Merkys (1940). Skupaj je bilo v medvojnem času 7 predsednikov. Smetona je bil na predsedniškem stolu najdlje in tudi njegova zbirka v muzeju je največja. Najbolj spoštovana relikvija v muzeju je košarkarska nagrada za zmago na evropskem prvenstvu iz leta 1939. Nasproti palače je cerkev sv. Gertrude. Cerkev iz rdeče opeke je bila zgrajena v 14. stoletju. Laisves aleja je 1,6 km dolga ulica, kjer se nahajo hoteli, restavracije, muzeji, kavarne in druge za državo pomembne inštitucije. Do leta 2000 je bilo na tej ulici prepovedano kaditi, vendar so mestne oblasti popustile interesom ljudi. Na začetku Laisves aleje je Zoološki muzej. Za muzejem je Sinagoga, ki je ostala edino židovsko svtišče v mestu. Zraven je glavna pošta. Nasproti je mestni vrt, v katerem je Glasbeno gledališče, Lutkovno gledališče, stari stolp inostanki mestnega obzidja. Na mestnem vrtu je 14.5.1972 študent Romas Kalanta naredil samomor z zažigom v protest proti sovjetski prevladi. Dejanje je sprožilo obsežne proti-sovjetske demonstracije, rezultat je bil 500 zaprtih ljudi. V spomin na Kalantovo dejanje je v parku postavljen spomenik »Področje žrtvovanja«. Nasproti mestnega vrta je na trguspomenik Vytautasu velikemu, velikemu vojvodi iz 15. stoletja, ki je prestavil meje Litve vse do Črnega morja. Za spomenikom se nahajaFilharmonična dvorana, kjer je zasedal litvanski parlament (Seimas) med 1919 in 1926.

Če pri vodnjaku zavijemo levo, pridemo do Trga enotnosti in Vojaškega muzeja. Spomenik na trgu predstavlja Svobodo, ki gleda proti večnemu ognju. Muzej je siva, oglata medvojna zgradba dokončana 1937. Meči, ježevke in modeli utrjenih trdnjav prikazujejo vojaško moč srednjeveške Litve, medtem ko je boj za neodvisnost med leti 1918 in 1929 prikazan z zbirko uniform in orožja. Muzej služi tudi kot mesto spomina na litvanska pilota Dariusa in Girenasa, katera sta umrla v letalski nesreči na čezoceanskem letu. Prikazane so slike iz njune zadnje večerje v New Yorku, raztrgane in krvave obleke in letalo Lituanica, ki izgleda bolj kot inštalacija moderne umetnosti. Darius in Girenasa sta litvanska pilota, ki sta se v zgodnjih letih preselila v ZDA in se kot pilota borila v WW1. Darius je hotel brez postanka leteti iz New Yorka do Kaunasa. S pomočjo denarja litvanske skupnosti v New Yorku sta kupila rabljeno letalo in ga poimenovala Lituanica. Vzletela sta 15.7.1933 in samo po dveh dneh strmoglavila v vzhodnem pruskem gozdu. Vzrok nesreče je neznan. Ljudje so jih z dobrodošlico čakali na letališču v Kaunasu. Ko jo prišla novica do njih, se je žalovanje hitro razširilo po celotni državi. Postala neke vrste mučenika. Del iste zgradbe je tudi Umetnostni muzej M.K. Čiurlionisa. Razstavljena so dela največjega litvanskega umetnika. Bil je slikar in skladatelj. Za muzejem M.K. Čiurlionisa je Hudičev muzej. Razstavljena so različna dela (2000 kosov) litvanske umetnosti, zgodovine in etnografski predmeti, ki so kakor koli povezani s hudičem ali njemu podobni. Vse so povezane s hudičem, podarili so jih različni umetniki iz celotnega sveta. Hitler in Stalin, uprizorjena kot hudiča plešeta na Litvi, izdelani iz lobanj. Na vzhodnem delu aleje je cerkev sv. Mihaela nadangela. Originalno je bila pravoslavna cerkev, ki jo je v 1880-ih zgradil caristični garnizon. Neo-baročna cerkev je tudi kasneje ohranila povezavo z vojsko. Med prvo svetovno vojno je bila protestantska cerkev nemške vojske, ki je po vojni postala katoliška cerkev litvanske vojske. Revno okrašena notranjost je posledica dejstva, da je bila cerkev za čas Sovjetske zveze umetnostna galerija.

Hrib križev

Hrib križev je majhen hrib, posejan s tisoči križev: majhnih in velikih, dragih in cenenih, lesenih ali železnih. Večji križi so okrašeni z desetinami manjših križev, na majhne križe je privezana vrvica, s katero so obešeni na velike križe. Nekateri so čisto enostavni, drugi pa so prave umetniške stvaritve. Nekateri so spominski, na njih so slike ali razni napisi, na nekaterih so samo kakšna verska sporočila.

Hrib križev

Hrib križev

O tem, kako se je na tem hribu nabralo toliko križev, kroži veliko legend. Nekateri trdijo, da so jih postavile užaloščene družine in hrabri vojaki v treh dneh in treh nočeh v veliki bitki. Drugi povejo, da se je vse začelo, ko je raztresen oče v velikem boju z boleznijo svoje hčere postavil križ na vrhu. Pogani govorijo o svetem požaru, ki je bil začet tukaj in ki so ga vzdrževale nebeške device.

Originalno je bila tu fortifikacija, 8 do 10 m visok hrib je bil grad, ki so ga Livonci omenjali v 1348. Kmalu zatem so ga uničili križarji. Očitno je bilo tukaj že za časa poganstva neke vrste sveto mesto, ki so ga pogani častili, ali pa je bilo sveto mesto litvanskih zgodnjih krščanov. Križe so začeli postavljati na tem mestu v 14. stoletju, potem pa šele v proti-ruskem uporu letih 1831 in 1863-64 v spomin na umrle ali deportirane v Sibirijo. Tako je postal hrib simbol trpljenja, upanja in neustavljive volje Litvancev. Fotografije kažejo, da je bilo ob koncu 19. stoletja tam 130 križev.

Za časa Sovjetov, so bili križi simbol ne samo krščanstva, ampak tudi litvanskega nacionalizma. Razlog za postavitev križa na hrib, je bila aretacija KGB-ja. V 1950-ih so se ljudje tukaj zbrali in postavili križ vsem tistim, ki jih je Stalin poslal v Sibirijo.

Hrib je bil zbuldožiran vsaj trikrat. Leta 1961 je Rdeča armada uničila križe, zprla cesto in pešpoti, ki so vodile na hrib. Leseni križi so bili zažgani, kovinski pa pretaljeni. To je bil razlog, da so tu postavili še več križev. Sovjeto so našli vsak, še tako majhen razlog, da so podrli in uničili križe, vendar Litvanci so jih vedno znova zaželi postavljati in jih postavili še več. Po padcu komunizma se je število križev še vedno povečevalo. Začeli so jih postavljati ljudje iz vsega sveta. Danes se dnevno pojavljajo novi križi. Hrib res izgleda kot gost gozd križev.

Follow us
RSS
Follow by Email
Pinterest
Instagram